Ključna za krepitev evropske obrambne integracije je podpora Francije in Nemčije. Francoski predsednik Emmanuel Macron (na fotografiji z nemško kanclerko Angelo Merkel) je izrazil upanje, da bosta državi na medvladni konferenci 13. julija naredili korak naprej pri krepitvi obrambnih vezi med državama. Foto: EPA
Ključna za krepitev evropske obrambne integracije je podpora Francije in Nemčije. Francoski predsednik Emmanuel Macron (na fotografiji z nemško kanclerko Angelo Merkel) je izrazil upanje, da bosta državi na medvladni konferenci 13. julija naredili korak naprej pri krepitvi obrambnih vezi med državama. Foto: EPA
Jean-Claude Juncker
Predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker je na zadnjem vrhu Evropskega sveta v Bruslju, ko so se države članice dogovorile o t. i. Pescu, tvitnil: "Evropska obrambna politika bi se morala začeti leta 1954, predlagali smo jo leta 2014, dogaja pa se zdaj." Leta 1950 je namreč francoski premier Rene Pleven predložil načrt o evropski obrambni integraciji, ki je vključeval tudi oblikovanje evropske vojske. Po dveh letih pogajanj je vseh šest članic Evropske skupnosti za premog in jeklo (Francija, Nemčija, Italija, države Beneluksa) podpisalo "Pogodbo o evropski obrambni skupnosti". Pogodba je predvidevala vzpostavitev 40 divizij s po 13.000 vojaki pod skupnim poveljstvom. Potem ko so pogodbo ratificirale države Beneluksa in Nemčija, se je ustavilo v Franciji, ki zaradi politične krize tega ni storila. Skupna obrambna prizadevanja so tako zamrla za pol stoletja. Foto: Reuters
Nemška oklepna vozila
Obrambni proračun 28 držav članic EU-ja je 227 milijard evrov, kar je več kot polovico manj, kot je obrambni proračun ZDA (545). A Evropska komisija ugotavlja, da je denar premalo učinkovito porabljen, preveč je podvajanj. Članice morajo biti bolj racionalne in usklajene, trdi EK. Na zgornji fotografiji nemška oklepna vozila v Litvi, kamor so bila prepeljana v sklopu Natove misije v vzhodnih članicah zavezništva. Obrambno povezovanje članic EU-ja ni konkurenca Natu, ampak je komplementarno, saj krepi njegovo "evropsko krilo". Foto: EPA
Jacques Attali
Jacques Attali, francoski ekonomist, družbeni teoretik in politični svetovalec, meni, da bi Evropska obrambna unija okrepila Evropsko unijo in jo dolgoročno utrdila, česar pa si velesile ZDA, Rusija in Kitajska ne želijo, saj vidijo Evropo predvsem kot plen. Foto: EPA

Tako je zdajšnji varnostni kontekst Evrope (in sveta) opisala Evropska komisija (EK) v dokumentu, ki ga je izdala 7. junija letos in poimenovala z naslovom "Refleksija o prihodnji obrambi Evrope" (angl. Reflection paper on the future of European defence). EK v njem med drugim ugotavlja, da je dolžnost članic Evropske unije (EU), da "zaščitijo svoje državljane, evropske vrednote in interese. Evropejci se morajo počutiti varne v Evropi".

Evropska unija mora biti ne samo 'mehka', ampak tudi 'trda' sila
Pred Evropo oziroma EU-jem so torej številni varnostni izzivi, različni po obliki, ki jim bo EU najlažje kos z združevanjem sil na varnostno-obrambnem področju. Geopolitični položaj EU-ja se je v zadnjih desetletjih spremenil. Evropa ni več "popek sveta", kot je bila predtem nekaj stoletij, ampak le eden od centrov moči, ki lahko na svetovni ravni pomembno vlogo igra le kar se da enoten, tudi na obrambnem področju. "Da, Evropa je predvsem 'mehka' (gospodarska, kulturna) sila. A tudi najmočnejše mehke sile dolgoročno ne morejo delovati brez vsaj nekaj integriranih obrambnih ('trdih', vojaških) zmogljivosti," je julija 2014 h krepitvi evropskih obrambnih zmogljivosti pozval predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker.

Sodelovanje na prostovoljni osnovi
Evropska komisija je nato po skoraj treh letih – v sklopu razprav o prihodnosti EU-ja – izdala dokument, ki analizira varnostno-obrambni položaj EU-ja in do leta 2025 predlaga tri scenarije globlje povezave članic EU-ja na varnostno-obrambnem področju. Ti se medsebojno ne izključujejo, predstavljajo pa različno "globino" povezovanja. Nobeden izmed njih ne izključuje sodelovanja v okviru zveze Nato, ampak zgolj krepi Evropo in odpravlja njene šibke točke. Prvi scenarij se imenuje Varnostno in obrambno sodelovanje. Po tem scenariju bi članice EU-ja sodelovale pogosteje kot v preteklosti. Sodelovanje bi temeljilo na prostovoljni podlagi in na odločitvah ad hoc, ki bi bile sprejete po tem, ko se grožnja ali kriza pojavi. Evropske države bi se lahko odločale tudi za manjše (vojaške) operacije. Sodelovanje med EU-jem in Natom bi potekalo tako kot do zdaj.

Sodelovanje norma, ne izjema
Drugi scenarij se imenuje Deljena varnost in obramba. Sodelovanje na obrambnem in varnostnem področju bi v tem primeru postalo norma, ne izjema. Obrambni načrti članic bi postali mnogo bolj usklajeni, manj bi bilo podvajanj. Države bi skozi novoustanovljeni Evropski obrambni sklad, ki ga predlaga EK, sistematično in usklajeno razvijale obrambne in ofenzivne zmogljivosti na področjih, kot so strateški promet, brezpilotna letala, nadzor na morju, satelitske komunikacije, umetna inteligenca, biotehnologija. Vzporedno s skupnimi zmogljivostmi bi bile na ravni EU-ja oblikovane tudi poveljniške strukture. "Evropska vojaška kultura" bi se oblikovala skozi skupno izobraževanje in urjenje. Evropska mejna in obalna straža bi varovala zunanje meje povezave.

Enotni trg za obrambo: največji izkupiček za vloženi denar
Tretji scenarij pa se imenuje Skupna obramba in varnost in pomeni dejansko varnostno in obrambno unijo, kot jo predvideva 42. člen Pogodbe o Evropski uniji. Varnostne grožnje bi se analizirale skupno, na ravni EU-ja, a v sodelovanju z varnostnimi službami držav članic. Obrambno načrtovanje držav članic bi postalo popolnoma sinhronizirano. Enotni trg za obrambo bi zagotovil učinkovito porabo denarja, vse s ciljem, da se za vloženi denar dobi najboljši izdelek oziroma storitev. Enotni trg bi bil dosežen skozi pravo mešanico tekmovanja in konsolidacije, specializacije in tehnološke inovacije. Unija bi postala tudi pri najzahtevnejših tehnologijah neodvisna, kar pomeni, da bi lahko vodila tudi najzahtevnejše (vojaške ali druge) operacije. “V EU-ju imamo 38 različnih tipov oklepnih transportnih vozil. To je potrata denarja," je trenutno neučinkovito porabo sredstev pojasnil Elmar Brok, predsedujoči Odboru za zunanje zadeve v Evropskem parlamentu.

Moscovici: Evropa ni več 'varna' celina
Po predstavitvi predlogov EK-ja je zdaj od držav članic odvisno, kako ambiciozne in hitre bodo pri "obrambni integraciji". A dvomov o tem, da je "čas dozorel", to je, da je prihodnost Evropske unije kot mirovnega projekta odvisna tudi od oblikovanja Evropske varnostne in obrambne unije, ni več. "Evropska obrambna unija zahteva ambicioznost, ki je Evropska unija ni pokazala vse od svojega rojstva naprej. Čas je zdaj pravi. Zakaj? Svet se je spremenil. Evropa ni več 'varna' celina," je v izjavi za portal Euractiv predlog EK-ja podprl evropski komisar za ekonomske in finančne zadeve Pierre Moscovici. Moscovici je nato pojasnil, da brexit, predsedovanje nepredvidljivega Donalda Trumpa v ZDA, teroristični napadi, naraščajoče število spopadov v evropski soseščini (npr. vzhodna Ukrajina) in vse več kibernetskih napadov članice EU-ja sili k temu, da storijo korak naprej tudi pri skupni obrambi.

Zgodovinske delitve so preživete
"Tudi najmanj ambiciozen scenarij od treh predlaganih je precej boljši od tistega, kar imamo (pri obrambnem sodelovanju) zdaj. Članice morajo le povedati, kaj želijo. Zgodovinske delitve, ki so do zdaj preprečevale oblikovanje Evropske obrambne unije, so preživete. Članice se zavedajo, da je za spopadanje z različnimi grožnjami najboljša vseevropska raven,
" je dodal Moscovici.

Na vrhu Evropskega sveta vzpostavili t. i. Pesco
In Evropski svet (ES) je na vrhu 22. junija v Bruslju prizadevanja EK-ja podprl. V svojih sklepih je namreč v skladu s 46. členom Lizbonske pogodbe ustanovil Stalno strukturno sodelovanje (angl. Permanent Structured Cooperation - t. i. Pesco), ki pravzaprav vzpostavlja evropsko obrambno sodelovanje. Pesco državam članicam omogoča, da sodelujejo pri vojaških zadevah brez soglasja Evropskega sveta, ampak zadošča kvalificirana večina članic. Gre torej za nekakšno koalicijo voljnih. Po mnenju predsednik ES-ja Donalda Tuska gre za "zgodovinski korak", saj bo Pesco EU-ju omogočil poglobljeno povezovanje na obrambnem področju. K sodelovanju so povabljene vse članice EU-ja. V naslednjih treh mesecih se morajo zainteresirane države članice dogovoriti o merilih, zavezah in o konkretnih projektih, nato pa bo sodelovanje tudi steklo v praksi.

Macron: Napredek, a ne nadomestek za nacionalna prizadevanja
Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron je bil zadovoljen z doseženim, hkrati pa je izrazil upanje, da bo na francosko-nemški medvladni konferenci 13. julija prišlo še do nadgradnje. "Leta in leta ni bilo nobenega napredka Evrope na obrambnem področju. Danes je bil storjen korak naprej. Ali gre za nadomestek nacionalnih prizadevanj? Ne? Ali gre za napredek? Da," je pojasnil Macron in dodal, da je kot francoski minister za gospodarstvo videl, kako Evropa na številnih področjih stopica na mestu, se obotavlja, a da odslej za obrambno tega ne bo več mogoče trditi.

Ali gre za militarizacijo EU-ja? Urmas Paet, soavtor resolucije o povečanju sredstev za obrambo v Evropskem parlamentu, trdi, da ne. "Svoje vrednote moramo biti pripravljeni braniti tudi s silo. Vem, da si nihče tega ne želi, a varnostni položaj se je v zadnjih letih dramatično spremenil (poslabšal)," opozarja Paet.

Attali: ZDA, Rusija in Kitajska si ne želijo močne Evrope
Jacques Attali, francoski ekonomist, družbeni teoretik, politični svetovalec, je v pogovoru za portal Euractiv dejal, da je oblikovanje Evropske obrambne unije prava poteza. Kot namreč meni Attali, živimo v času, ko imajo ZDA, Kitajska in Rusija močne predsednike. Predsednike, ki vidijo Evropo kot plen, ne pa kot zaveznika. "Objektiven interes vseh treh je šibka Evropa, od morebitnega razpada EU-ja bi imeli vsi koristi. Zavedajo se namreč, da bo Evropa, če ostane združena oziroma se še globlje poveže, dolgoročno postala najmočnejša svetovna sila s 550 milijoni prebivalcev, najvišjim življenjskim standardom, najboljšim geografskim položajem, najvišjimi kulturnimi standardi, najboljšim zdravstvenim sistemom. Evropa zato v teh časih potrebuje veliko pobudo, ki jo bo še bolj povezala, in Evropska obrambna unija je korak v to smer," razmišlja Attali in opozarja, da bi razdeljena Evropa v desetletju ali dveh znova lahko zdrsnila v vojno.

V bližnji prihodnosti bo očitno evropsko obrambno sodelovanje dobilo trdnejšo obliko. Evropa si pač ne more privoščiti, da bi bila na varnostno-obrambnem področju kakor koli odvisna od tretje države. Ima namreč vse zmogljivosti, od človeških do industrijskih, tehnoloških, za vzpostavitev obrambnih struktur, ki lahko nevtralizirajo katero koli grožnjo. Potrebni sta le politična volja in odločnost. In zdi se, da ju tokrat ne bo manjkalo.

Aleš Vozel, @vozela1