Širitev iz leta 2004 je bila za Evropo v vseh pogledih zgodovinskega pomena. Foto: EPA
Širitev iz leta 2004 je bila za Evropo v vseh pogledih zgodovinskega pomena. Foto: EPA
Srbska in evropska zastava
Zdajšnje vzdušje je vse prej kot naklonjeno širitvi. Foto: EPA
Istanbul
Turčija na članstvo v EU-ju čaka že 25 let. Foto: EPA

Po padcu železne zavese je postala širitev mantra Evrope in njeni prebivalci, naveličani umetno ustvarjenih mej, so bili na združitev pripravljeni. 1. maja 2004 je ta vznesenost dosegla vrhunec z doslej največjo širitvijo EU-ja.

Pridružili so se mu Slovenija, Poljska, Češka, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Madžarska, Malta in Ciper, s čimer se je povezava razširila s 15 na 25 držav. 1. januarja 2007 pa sta v povezavo vstopili še Romunija in Bolgarija, s čimer je EU postal največji trg na svetu.

Skok trgovinske menjave in rast blaginje
Širitev je po besedah komisarja za širitev Štefana Füleja prinesla številne koristi vsem: trgovina med novimi in starimi članicami se je v manj kot 10 letih skoraj potrojila, s 175 milijard v letu 1999 na 500 milijard evrov v letu 2007, med novimi članicami pa je v enakem obdobju zrasla za petkrat, z manj kot 15 milijard na 77 milijard evrov.

To je seveda pozitivno vplivalo tudi na rast BDP-ja, saj se je povprečni BDP na prebivalca povečal z 8.840 evrov v letu 2004 na 12.600 evrov v letu 2010. Leta 2004 je bil BDP 10 novink 66 odstotkov povprečnega BDP-ja v Uniji, v letu 2010 pa se je povečal na 72 odstotkov.

Neuresničeni strahovi, ki pa vseeno niso izginili
Širitev so nekatere stare članice pričakovale s strahom in skrbjo pred poplavo poceni delovne sile, ki pa se nista uresničila. Pritok delavcev je nekaterim članicam celo pomagal zapolniti vrzeli na trgu dela, je prepričan Füle. "Ta nauk je koristen še danes," meni.

A strah in predsodki, povezani z državami iz srednje in vzhodne Evrope, kljub vsemu naštetemu ostajajo, vztrajna kriza pa je strahove in predsodke le ojačala.
Na Nizozemskem je skrajno desna Stranka za svobodo (PVV) pod vodstvom Geerta Wildersa pred kratkim zagnala spletno stran za zbiranje pritožb o delavcih iz srednje in vzhodne Evrope. Premier Mark Rutte, ki je Wildersa potreboval za delovanje manjšinske vlade, te poteze ni obsodil.

Kmalu je na pobudo skrajno desne stranke Vlaams Belang podobna spletna stran nastala tudi v Belgiji. Populizem narašča tudi v Franciji - skrajno desna predsedniška kandidatka Marine Le Pen je v prvem krogu volitev dobila skoraj petino vseh glasov.
Eni glavnih predvolilnih tem v Franciji sta omejevanje priseljevanja in zapiranje schengna, ki omogoča potovanje brez preverjanja potnih listin tudi v tej evropski članici.

Širitev, pozabljena beseda?
Širitev je tako skoraj pozabljena. "Skoraj" zato, ker sta pred evropskimi vrati še vedno Hrvaška, ki bo julija prihodnje leto postala 28. članica, in Turčija. Ta na članstvo čaka že od leta 1987 in lahko nanj po ocenah analitikov v danem vzdušju za zdaj kar pozabi. Ironično pri vsem tem je, da bi EU-ju sprejetje Turčije še najbolj pomagalo postati svetovni igralec, k čemur tako stremi.

Novim kandidatkam Srbiji, Črni gori in Makedoniji ter mogočimi kandidatkam BiH, Albaniji in Kosovu prihodnosti v Uniji sicer ne odreka nihče, a vendar se zdi, da so ob vseh drugih temah pristale na stranskem tiru. Kljub temu je Füle prepričan, da je širitev iz leta 2004 še vedno dober zgled in navdih za države v čakalnici na vstop v EU, saj vidijo, da reforme prinašajo koristi.