Ciprčani te dni v strahu za svoje prihranke z negotovostjo gledajo v prihodnosti. Foto: EPA
Ciprčani te dni v strahu za svoje prihranke z negotovostjo gledajo v prihodnosti. Foto: EPA

Pri vseh svežnjih pomoči, s katerimi evrske države in Mednarodni denarni sklad (IMF) rešujejo banke in nacionalna gospodarstva v za zdaj petih držav z enotno evropsko valuto, gre za to, da posredno (oprostite izrazu, ki je v sozvočju z vremensko napovedjo) nasankajo davkoplačevalci. Včeraj mi je predstavnik irske zveze sindikatov Macdara Doyle v Dublinu razlagal, da je reševanje irskega bančnega sistema irske državljane stalo že približno 9.000 evrov na posameznega prebivalca Irske. Kako visoka bi morala biti bančna vloga, če bi jo obdavčili s stopnjo 6,75, da bi dosegli 9.000 evrov? Ne pravim, da je to dobra ideja. A reševalni svežnji za države z evrom pač ne morejo biti dobre ideje. Prej nujno zlo.

Vsako reševanje je drago. Ne gre le za stroške davkoplačevalskega denarja, vsako reševanje namreč terja tudi domače politično lastništvo programa. Irsko je reševanje bančnega sektorja iz države s stabilnimi javnimi financami pahnilo med države z ogromnim, skoraj 120-odstotnim dolgom glede na BDP. Stroške reševanja bank z varčevalnimi ukrepi ter vse višjimi davki (Irska je še nedavno veljala za državo z zelo nizko davčno obremenitvijo, kar se s potekom krize vse bolj spreminja) posredno spet plačujejo državljani. Podobno je drugod, kjer naj bi bili stroški posameznikov pri reševanju bančnega sektorja bistveno nižji, a je z nižanjem plač, višanjem davkov, prebivalstvo pač logičen del svežnja pomoči. Evrska skupina prvič - kar zadeva reševalne pakete - pod vodstvom Jeroena Dijsselbloema od Cipra zahteva, da najde približno 6 milijard evrov za pridobitev 10-milijardnega posojila oziroma pomoči. Mimogrede, odločitve evrske skupine so soglasne. Zloglasna trojka ne deluje na lastno pest. Deluje po nareku tistih, ki jo pošljejo. Nekateri člani trojke so celo zelo prijetni ljudje.

Za profesorja makroekonomije na Trinity College Dublin Philipa Lanea je ideja, da so tisti, ki večinsko plačujejo za reševanje bank, tisti, ki z banko poslujejo, dokaj dober način porazdelitve bremena. Pod pogojem seveda, da imajo denarja dovolj. Nov pristop pri reševanju bank je nastal kot najboljši od slabih možnosti, a zdi se, da ima kar nekaj smisla. Vsekakor ga je treba upoštevati, saj možnosti neposredne dokapitalizacije iz evropskih sredstev ne bo vsaj pred sredino prihodnjega leta. Seveda je nasprotovanje davku na depozite (nekateri govorijo in pišejo o zaplembi dela premoženja, kar nedvomno riše smer interpretacije) ali strinjanje z njim lahko odvisno predvsem od tega, ali imate denar na banki ali v nepremičninah ali morda kje drugje.

Kar je zanimivo pri kaotičnem reševanju ciprskih bank in posledično ciprskega gospodarstva, predvsem v primerjavi z reševanjem Grčije, je dejstvo, da so razmere bistveno bolj umirjene. Po več mesecih pokra glede Grčije je Ciper vseeno … no, le briškola. Z geopolitično in interesno noto. A tudi Rusiji ni do metanja denarja v brezno.
Kaj bo prinesel ta konec tedna za Ciper, je sicer težko napovedati. Da so zadeve resnejše, kot vam želim naslikati, morda kaže prestavitev zasedanja EU-Japonska v Tokiu, ki bi moralo biti na začetku prihodnjega tedna, saj sta se Herman van Rompuy in Jose Manuel Barroso odločila, da razmere terjajo njuno prisotnost v Bruslju. Če bo to pomagalo …