Matjaž Pinter in Nina Majcen sta doživela enkratno izkušnjo. Udeležila sta se kumbh mele: "Kumbh mela je največji festival na svetu in tudi največje zbiranje ljudi na svetu. Leta 2001 se je v dobrem mesecu na tem prizorišče zbralo 70 milijonov ljudi, to leto pa so pričakovali še posebej veliko gnečo, saj naj bi šlo za eno izmed pomembnejših mel v zadnjih letih. Zvezde so bile namreč poravnane tako, da je šlo za enega izmed tistih festivalov, ki se zgodijo vsakih 144 let; sicer se velika kumbh mela v okolici Allahabada zgodi vsakih 12 let. Vsekakor dogodek, ki ga lahko obiščeš samo enkrat v življenju. Glavni ritual je kopanje v sveti reki Ganges (sicer eni izmed najbolj onesnaženih rek na svetu), s čimer naj bi se hindujci očistili grehov. Vendar se to ne dogaja vsak dan, obstajajo t.i. »kopalni dnevi«, ki so glede na poravnavo zvezd še posebej sveti in takrat Indijci pod vodstvom svojih duhovnih vodij skočijo v vodo."

»Ko sva prispela na kraj dogodka, sva najprej potrebovala kakšne pol ure za orientacijo. Nato sva potrebovala še kakšne pol ure, da sva ugotovila, da se je orientirati tukaj nemogoče. Lahko le slediš neskončni množici. Avtoceste ljudi se namreč iztekajo iz vseh možnih smeri proti ogromnim kampom okoli Gangesa. Celotno šotorišče naj bi bilo veliko kot Atene, indijska vlada pa za projekt nameni več sto milijonov evrov. Vlada s pomočjo verskih skupnosti in raznih društev za teh 45 dni zgradi pravo šotorsko mesto, oskrbljeno z vodo in elektriko. Preko 400 kilometrov električnih žic, več kot 15.000 uličnih svetilk, 74 kilometrov cest in vsaj 15 novih mostov je komaj dovolj, da se lahko takšna množica prestavlja ob bregovih reke Ganges.« Foto: Matjaž Pinter

Matjaž Pinter in Nina Majcen že več mesecev potujeta vzhodu naproti. Raziskovala, prečesala, odkrivala, prekolesarila in prehodila sta že Kirgizijo, Kitajsko, Vietnam, Tajsko, Kambodžo, Indonezijo in sta zdaj v Indiji. Tu je nekaj iz njunega oglašanja v oddajo Gori, doli, naokoli. Več pa najdete na njunem blogu: http://vzhodu.na.proti.si/.

»Varanasi je postal zgodba zase. Mesto, ki se večini ne zdi nič posebnega, marsikomu pa je celo grdo in antipatično mesto, je postalo najino domovanje za malce dlje časa. Ker sva bila nekaj dni v hotelu Azure family paying guesthouse sama, smo se z lastnico Sonno spoprijateljili in kmalu nama je že predstavljala lokalne začimbe in Nino naučila kuhanja indijskih specialitet. Dneve sva preživljala tudi v labirintu ulic, v starem delu mesta ter ob reki. Stari del je pravi raj za nakupovanje tekstila, pa tudi za preizkušanje indijske hrane. Najboljša stvar v Varanasiju so lokalne pekarne, seveda pa je najbolj znano po sveti reki Ganges, ki se vije skozi njegov stari del, medtem ko je novi del mesta strnjen kakšnih pet kilometrov stran.«

"Tokrat začenjamo v Medellinu, drugem največjem mestu Kolumbije. V to mesto je v preteklosti najprej prispela industrijska revolucija in z izgradnjo železnice je kmalu postalo pravo buržoazno mesto, kar se vidi še danes. V zadnjem četrtletju 20. stoletja je postal Medellin sedež medellinskega kartela zloglasnega Pabla Escobarja, ki je bil eden od najbogatejših mož na svetu zaradi prekupčevanja z drogo. Danes mesto velja za eno najbolj hitro razvijajočih, s prestižno univerzo, najbolj dovršenim metrojem v državi in z gondolskim javnim prometom. To je posebnost in hkrati turistična zanimivost, saj se zaradi izjemno visokih andskih hribov, ki obdajajo mesto, lahko prevažaš v višje ležeče predele mesta z gondolo. Na vrhu enega izmed hribov nad mestom je krasen naravni park, kjer lahko več dni kolesariš, jahaš konje, se spuščaš po žicah (tako imenovan conopy walk) in veslaš po visokogorskem jezeru.  

Po desetletjih boja z levičarskimi uporniki in mamilarskimi baroni skušajo kolumbijske oblasti izboljšati podobo te južnoameriške države. Če vprašate naključne ljudi, po čem je država znana, bodo najverjetnejši odgovori "kokain, Farc (levičarska gverilska skupina) in Pablo Escobar", zloglasni, zdaj že pokojni narkomafijec. To je država, ki ima skoraj stalno mesto na seznamih najnevarnejših dežel sveta. V Bogoti, Medellinu, Santa Marti in ostalih velikih mestih nedvomno so kraji, ki se jih ponoči izogibajo še domačini, ampak mar ni tako skoraj v vsakem velikem mestu? Vprašajte mlajšo generacijo tamkajšnjih prebivalcev, kaj je danes največji izvozni artikel države, in večja verjetnost je, da bodo odgovorili Shakira kot kokain. Tudi Farc izgublja zagon in moč - ne le skupina sama, pač pa tudi predstava Kolumbijcev o njej. V zadnji javnomnenjski raziskavi so le še trije odstotki vprašanih izrazili podporo prizadevanjem Farca, sama pa v enem mesecu nisem ne videla in ne slišala nič podobnega Farcu."

Medellin in njegova posebnost: gondola; foto: Jasna Žaler

"Za nama je že 20 dni potepanja po Kolumbiji in vse bolj in bolj sva navdušena, tako nad ljudmi in njihovo odprtostjo in prijaznostjo, nad lepotami narave s široko paleto stvari, ki jih lahko počneš in vidiš v Kolumbiji. No, po edini res dolgi, 14 urni vožnji z avtobusom sva prispela na skrajni sever, ob Karibsko morje, v mesto Santa Marta, kjer se je temperatura iz dobrih 20 ºC dvignila krepko preko 30 ºC. Santa Marta je najstarejše stalno naseljeno mesto Kolumbije in celo drugo najstarejše v celotni Južni Ameriki, ki ga krasi tudi najstarejša cerkev v Kolumbiji. Lahko si predstavljate, kakšen je tukaj občutek, ko se sprehajaš med stoletja starimi katedralami in hišami, ki so prav takšne, kot so bile takrat. Ta krasen biser Kolumbije leži ob vznožju Sierra Nevade, ki velja za najvišje tropsko hribovje na obali Karibov, simbolični pomen pa nosi tudi zato, ker je tukaj umrl Simon Bolivar l. 1830, potem ko je od Evrope osamosvojil šest latinskoameriških držav. V sledi tega je vredno obiskati domačijo Quinta San Pedro Alejandrino, kjer je preživel zadnje dni svojega življenja. Le 15-minutni skok stran se skriva majhna ribiška vasica Taganga, ki leži v prekrasnem zalivu severovzhodno od mesta. Ta je žal bolj zanimiva za nočno življenje, popivanje in mladino. V Santa Marti so najbolj prijetni večerni sprehodi ob majhnih trgih in parkih, ki so ob nižjih večernih temperaturah prečudoviti, mesto je polno umetnikov, ki ponujajo svoje slike, igrajo salso in kar vleče te, da se pomešaš med domačine.

Santa Marta je hkrati izhodišče v nacionalni park Tayrona, ki je eden lepših v deželi, znan po bujni tropski vegetaciji in izjemno lepih mangrovah, predvsem pa je svojo slavo dobilo po izjemnem bogastvu zlata Indijancev z imenom Tayrona. Midva sva se odpravila na 6-urni treking v bolj odmaknjene dele parka, med drugim na vzpetino, od koder je prekrasen razgled na karibsko obalo, in seveda odkrila »divje« peščene plaže, samo za naju, torej dan za užitke po tropsko. Kar pa je neverjetno, iz vode sva prišla zlata, res, v pesku je toliko zlata, da se še nekaj dni drži kože."

foto: Jasna Žaler

Drugo oglašanje Jasne Žaler v oddajo Gori, doli, naokoli: "Po krasni Bogoti sva se šest dni ustavljala v kolonialnih mestecih in vasicah, ki jim je skupno, da ne pustijo hladnega še tako zahtevnega obiskovalca, saj je njihova atmosfera idilična, umirjena in popelje te stoletja v zgodovino. Miha se ne more načuditi dobremu pivu, jaz pa odlični kavici :) Najprej sva postanek naredila v fotogenični kolonialni vasici Villa de Leyva, približno 150 kilometrov severno od Bogote, kjer dobiš občutek, da se je čas res ustavil, celo službo nama je uspelo odmisliti. Mesto je »nacionalni spomenik«, gre za čudovit primer španske kolonialne arhitekture z le okoli 1000 prebivalci. Tradicionalne hiše so vse belo pobeljene, na ozkih kamnitih ulicah pa skoraj ni avtomobilskega prometa, le osli in konji. Čeprav leži na nadmorski višini 2.144 metrov, ima ta vasica zelo prijetno podnebje, hladne noči, da super spiš, podnevi pa prijetnih 26 stopinj Celzija. Ni čudno, da je v kolonialnih časih služila kot priljubljeno zatočišče za španske uradnike, ki so hoteli pobegniti pred nizkimi temperaturami Bogote. Ulice krasijo butični hoteli z le po nekaj sobami, leta 2007 pa so tukaj poseli tudi telenovelo Zorro La Espada y la Rosa (če je kdo gledal, tu menijo, da bi to morali poznati kar vsi, haha). Tukaj se nahaja tudi eden največjih trgov v obeh Amerikah - Plaza Mayor, ki meri kar 120 x 120 m. Pojma nimam s kakšnim namenom so naredili tako velik trg, saj verjetno nikoli ni bil poln, napaka načrtovalca očitno :) Obkrožajo ga dobro ohranjene kolonialne stavbe, ki so danes restavracije."

Cartagena - foto: Jasna Žaler

Jasna Žaler se nam javlja iz Kolumbije. V njenem prispevku se skriva tudi pravilen odgovor na popotniško zanko!

"Kot veste, sem na potepanju po Kolumbiji, svoje potovanje in javljanje pa začenjam v Bogoti, eni najvišje ležečih prestolnic na svetu (2600 metrov nad morjem), ki nudi prebivališče kar 8 milijonom prebivalcem in je kot večina kolumbijskih mest prežeta s kolonialnim španskim vplivom, ki se ob jeziku in tipični hrani najbolj odraža v arhitekturi - od prečudovitih katedral do kolonialnih hiš v starem delu Bogote. Mesta se, tako kot ostale Kolumbije, po krivici še vedno drži sloves izredno nevarnega, čeprav se je v zadnjih letih stanje izredno popravilo in bi jih med južnoameriškimi državami lahko uvrstila med varnejše in za obiskovalca zelo prijetne prestolnice. Midva sva se počutila tako fino, da sva pot načrtovala tako, da bova zadnja dva dneva ponovno preživela v Bogoti, saj je res prijetno in super fajn mesto. Kot vsa južno ameriška mesta tudi center Bogote krasi glavni trg, poimenovan po Simonu Bolivarju, osamosvojitelju Kolumbije, Ekvadorja, Venezuele in Paname izpod španske krone in združitelju le-teh v Veliko Kolumbijo leta 1819. Ob samem trgu se nahaja Casa de Narinjo, kjer živi in dela sedanji predsednik Santos, v veliki meri zaslužen za gospodarski razvoj in napredek Kolumbije v zadnjih letih."

Jasna Žaler v pogovoru z domačinom v San Gilu.

Mateja Mazgan je v začetku decembra ponovno krenila na krajše potovanje. In sicer z babico v Maroko. Tam sta raziskovali puščavo in gorovje Atlas ter se družili z domačini, za katere sta bili prava senzacija. Ženske v Maroku so namreč zaradi verske in kulturne tradicije zakrite, onidve pa seveda nista bili, poleg tega sta potovali sami in vozili avto. Tu je nekaj Matejinih fotografij.

Jasna Žaler se nam v oddajo Gori, doli, naokoli javlja z Maldivov. Tu je nekaj njenih fotografij in njeno javljanje:

"Bel pesek in turkizno morje, kjer plavajo želve, mante in mali morski psi ter se pije kokosovo mleko v bikinkah so Maldivi, ki jih večina pozna iz sanjskih slik na karticah. Prepričana sem, da večina misli, da so Maldivi zaradi visokih cen nedosegljivi. Naj vas razveselim, da so sedaj vrata odprta tudi popotnikom z nahrbtniki. Kako na Maldive poceni, vam lahko zaupam iz lastne izkušnje, saj se vam ravnokar javljam iz krasnega otoka Maafushi. Maldive sestavlja 26 atolov z 1.197 otočki, ki se delijo na naseljene in nenaseljene,  vse skupaj pa imajo Maldivi le 300 tisoč prebivalcev. Nenaseljeni otoki so tisti, ki gostijo krasne resorte, mnogi imajo po 5 zvezdic, po navadi so to manjši otočki, ki jih prehodiš v nekaj minutah ali največ pol ure, med tem pa na naseljenih otokih živi lokalno prebivalstvo."   

"Do nedavnega so bili otoki, poseljeni z domačini, nedostopni turistom brez posebnega vladnega dovoljenja, ki je ravno tako predstavljal strošek oz. ga ni bilo lahko dobiti. Po 30 letih diktature so Maldivi leta 2008 dočakali prve demokratične volitve in s tem prišli v obdobje pozitivnih sprememb, del katerih je tudi možnost dostopa do naseljenih otokov. S tem je nova vlada pod prvim demokratičnim predsednikom Mohamedom Nasheedom omogočila zaslužek tudi navadnim državljanom Maldivov in ne samo elitam, ki so do sedaj obvladovale »visok« turizem. Maldivi tako zadnja štiri leta niso več samo raj za bogataše, saj se lahko zelo enostavno izognete dragim turističnim paketom in aranžmajem, ki ponujajo bivanje all inclusive v dragih resortih, kjer je cena kosila tudi po 50 dolarjev in več. Zame se je najbolje izkazalo potovanje z nahrbtnikom, kjer sem pristala v glavnem mestu Male in tam tudi prenočila, ob 15h popoldne iz pristanišča Male odpelje trajekt za 2 dolarja na osebo v eno smer in se ustavlja na vseh večjih otokih. Približno uro in pol stran od mesta Male, se nahaja na primer otok Maafushi, kjer se lahko pomešaš z domačini in bivaš v enem izmed lokalnih penzionov oz. guest housov ter preprostih, a čistih hotelov tik na plaži. Cena nočitve pa je 10-krat nižja od resortov, torej samo 30 $ na osebo z vključenim zajtrkom. Vsi ti penzioni in hoteli nudijo spisek dnevnih izletov s hitrim čolnom, ki te peljejo na katerega koli izmed prestižnih resortov, ki jih poznamo iz filmov. Vrata resortov so namreč za protivrednost 11 do 100 dolarjev odprta zunanjim gostom, pri čemer lahko kot zunanji gost uporabljaš vso infrastrukturo resorta."