Tadej in Saša (AsiaTmin ekipa) nam iz Sirije pošiljata zgodbo o Mujotu oz. Mohamedu - vodiču, ki zna nekaj hrvaških in srbskih besed...

"S Sašo sva zapustila Indijski polotok in se z letalom pomaknila bližje domu v Sirijo. Prvi občutki so bili presenetljivi. Najprej lahkotnost prehoda preko meje in ko stopiva izven letališča, je vse čisto. V centru Damaska najdeva prenočišče na strehi mladinskega hotela, kjer pričakujeva hrup motorjev in hup, a nič od tega. Pomislim na to, da imam morda zamašena ušesa in zaradi tega nič ne slišim, a temu ni tako. Odideva na ulice, da bi začutila utrip mesta, ki so zaradi državnega praznika prazne. Neverjetno, v Indiji sva marsikdaj iskala takšne kraje in jih je bilo skoraj nemogoče najti. Pa sva jih našla v glavnem mestu Sirije!    

V Bosri obiščeva zelo dobro ohranjen rimljanski teater, ki je do 20. stoletja ležal zakopan pod peskom. V njem je lahko predstave in celo gladiatorske boje spremljalo 9 tisoč ljudi. Okoli njega so Rimljani zgradili staro mesto, v katerem, čeprav gre za ruševine, ruševine nekdanjega mesta, vendar v njem prebivajo ljudje, družine, ki se po večini preživljajo s turizmom - prodajo spominkov, tisti, ki znajo nekaj besed tujih jezikov, se ponujajo za vodiče, drugi prodajajo osvežilne pijače in sladoled. Zaradi najine zvedavosti sva postala gosta ene izmed družin, kjer so naju postregli s čajem in dobrotami, kot so sarme. V tej družbi sva imela občutek, da je ženska lastnina moškega in je njena svoboda omejena na okolje okoli hiše, saj ji tudi v trgovino ni dovoljeno iti brez moževega dovoljenja. Kot nama je povedal njen mož, ji on iz trgovine prinese vse, kar si zaželi, vendar je ne pusti same, saj bi se lahko spogledovala z drugimi moškimi. Zato ji po vsej verjetnosti ni dovolil oditi z nama z avtobusom v Damask na obisk k svoji družini, ampak bosta odšla čez nekaj dni skupaj."

"Kumbh mela je eden izmed največjih hinduističnih praznikov, ki privabi vernike iz cele Indije in drugih koncev sveta. Sveti kraj, ki gosti ta veličasten praznik, obišče več milijonov ljudi. Govori se celo, da je prvo Kumbh melo v tem tisočletju obiskalo okoli 100 milijonov ljudi. Vsi ti ljudje morajo jesti, spati, uporabljati transport in ne smemo pozabiti na higienske potrebe. Navadni verniki se morajo znajti po svoje, medtem ko je za guruje in nage babe poskrbljeno. Oblasti zgradijo cela mesta iz šotorov, opremljena z elektriko, vodo, sanitarijami. Ti pomembni možje in žene so preskrbljeni tudi s hrano in z lesom. Les pomeni toploto in je v Indiji zelo drag. Država namreč ne dovoli sekanja dreves oz. je to pod strogim nadzorom, zato večina družin uporablja kravje iztrebke, ki so pomešani s suho slamo. Sveže kravje iztrebke z rokami oblikujejo v palačinke in jih posušijo na soncu. Nato jih uporabljajo kot oglje za kuhanje.

Skupaj s tremi Izraelci in Italijanom smo iskali kampe nagih bab. Ti ljudje so predani veri in služijo kot hinduistični vojščaki. Ponavadi so goli, torej ne nosijo oblek. Grejejo se ob ognju ali pa so zaviti v odeje. Vsak od njih ima pri sebi meč ali sulico. S svojim zunanjim videzom in načinom izražanja čustev izgledajo kot „divjaki“. Morda zato, da naredijo na človeka vtis, naj jih spoštuje oz. vzame resno."

Naga baba, s katero se je pogovarjal Tadej Beguš. Več fotografij najdete v naši Fotogaleriji.

Po letenju s padalom nad indijsko Himalajo, kjer sta Saša in Tadej ponoči bivakirala kar po gorskih grebenih, torej na prostem, zavita v spalno vrečo in svoja padala - vmes pa se, ker nista pristala na istem kraju, celo ločila in je Saša morala eno noč preživeti sredi gora in divjine popolnoma sama (bravo!) - sta se popotnika odpravila naprej. Udeležila sta se največjega hindujskega verskega praznika in romanja k sveti reki Ganges. Kumbh mela se zgodi le vsakih 12 let, zato na spletnih straneh oddaje Gori, doli, naokoli objavljamo njuno radijsko zgodbo - za vse, ki smo zamudili ta dogodek... 

"Čeprav nama je na zalogi ostalo še veliko zgodb iz indijske Himalaje, se morava premakniti naprej. Pa ne samo zaradi vas, ampak tudi zaradi najinih staršev, ki najino potovanje spremljajo prek radijskih sprejemnikov. Potem ko je voditeljica Špela v prejšnji oddaji napovedala, da je Saša ostala sama, se je Sašina mama morala kar usesti, saj ni vedela, kaj bo sledilo v nadaljevanju zgodbe solo bivak letenja v Himalaji.

Preselimo se le nekaj sto kilometrov proti vzhodu v mesto Haridwar v provinco Uttarakhand, kjer reka Ganges pride prvič iz hribovitih dolin na indijske planjave. Tukaj se je zgodil eden izmed največjih hinduističnih dogodkov. V Indiji so štiri sveta mesta, kjer se ta dogodek zgodi vsakih 12 let in Haridwar je eden izmed njih. Kumbh mela je praznik, ki traja več mesecev z vrhuncem enega dne. V tem času sveto mesto obiščejo verniki vseh podvrst hinduizma iz cele Indije. To pomeni, da mesto obišče več 10 milijonov ljudi. Točen  datum določijo astrologi, ki izračunajo najboljšo pozicijo zvezd in planetov. Verniki obiščejo različna svetišča, se okopajo v sveti reki Ganges, poklonijo bogovom in odnesejo domov sveto vodo za tiste, ki niso mogli prisostvovati dogodku, in za katero verjamejo, da ima zdravilno vrednost."

O številnih dih jemajočih slapovih in marvicah, ki se pnejo nad njimi, je Katja Fortun govorila v prvi marčevski oddaji Gori, doli, naokoli. Iguazu, ki leži na meji med Brazilijo in Argentino, je po legendi nastal zaradi jeze boga, ki se je želel poročiti z lepo domačinko Naipi. Ker je bilo dekle zaljubljeno v navadnega mladeniča, sta zaljubljenca s kanujem želela zbežati, bog pa je s slapovi prerezal reko in ju tako obsodil na večni padec... Tu pa so Katjine fotografije, da si lahko to čudo narave in legendo še bolje predstavljamo. Najprej mogočni, 82-metrski slap Garganta del Diablo - Vražje žrelo.

Slapova, ki mu pravijo "Brata".

Še ena indijska izkušja Saše in Tadeje - tisti, ki potujete tja, jo le preberite!

"Zaradi slabe izkušnje s kartami za vlak sva se odločila, da si najprej kupiva karto za nadaljevanje poti. Ponavadi so karte za potovanje z vlaki v spalnih vagonih po Indiji razprodane oz. jih je bolje kupiti nekaj dni vnaprej. Zato sva se na železniški postaji v New Delhiju namenila po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je pisarna za turiste, ki je v lasti indijske vlade. Na stopnicah naju ujame neznanec in naju vpraša, kam sva namenjena. Pove nama, da je pisarna zaprta zaradi prenove. Še vedno neprespana od zadnje noči in oprtana z najinimi gromozanskimi nahrbtniki, mu verjameva in mu slediva v pisarno čez cesto, kamor naj bi pisarno preselili. Na njej je bil velik napis Turistični biro in informacije indijske vlade. Možakar v pisarni nama ni izgledal nič kaj zainteresiran in njegova počasnost tudi ne. Ampak si rečeš: “Indija pač!“ Nakar nama reče, da kart za vlak za cel teden vnaprej ni mogoče najti in so na voljo le avtobusi. Ti pa stanejo 10 in več evrov, kar je za Indijo ogromno. Razpravljava in razpravljava, možakar pa vse bolj živčen, vmes vstopi še neka turistka in se začnejo kregati med seboj, medtem ko midva še kar sanjava po neprespani noči. Vmes ga sprašujeva, če nama lahko pomaga poklicati servis za fotoaparat, ki pa je v Gourgonu, mestu, ki leži južno od mesta in province New Delhi. Poleg tega ga prosiva, če nama pomaga najti prevoz do tja. Cena za 25 kilometrov s taksijem je tako astronomska, da bi ceneje letel z Ryan Airom iz Trsta v London. Skleneva, da je najbolje, da poiščeva hotel in malo prespiva vse skupaj."

V Mercedesu in okolici tega argentisnkega mesteca živi legenda o Gauchitu Gilu. Gre za ljudskega junaka, ki je prerasel v heroja, svetnika in zaščitnika, h kateremu se s svojimi željami in prošnjami obračajo ljudje. Postavljajo mu temlje, hodijo na njegov grob. Legendo lahko slišite v oddaji Gori, doli, naokoli, ki je bila na sporedu 20. 2. 2010, povedala pa jo je Katja Fortun.

Naša popotnica Katja Fortun je po nekaj dneh začela uživati v glavnem mestu Argentine. To je na eni strani polno hrupa in gneče, po drugi pa ležernosti, poležavanja po parkih in neskončnega "kafetkanja". Obred pitja kave v kavarni daje po njenih besedah "dušo" mestu, saj ljudje ure in ure presedijo ob mizici s skodelico kave, ki sploh nima dobrega okusa. A ob kavi se spletajo prijateljstva, ljubezenske in poslovne zveze, vsaka pot se začne in konča s kavo.   

Za Buenos Aires so značilne tudi tržnice - s starinami, z nakitom, oblačili, s hrano in pijačo. Med domačini so priljubljene, še bolj pa so zagreti nad demonstracijami. Če boste obiskali to velemesto, boste prav gotovi naleteli na kakšen protest. Evropejci se za domačine preveč hitro vdamo v usodo in spremembe, ki niso dobre za nas.

V Indiji se ti res lahko pripeti karkoli in moraš biti pripravljen na vse, pa vendar te včasih dogodki presenetijo. Takšno dogodivščino sta doživela Saša in Tadej, naša AsiaTmin ekipa, ki sta se želela z nočnim vlakom peljati iz Amritsarja do New Delhija. Ker so jima rekli, da vozovnic ni več, sta že skoraj šla na avtobus, ko se je ponudil nek domačin, vojak, da jima pomaga. Kljub dvomom sta se prepustila tridesetletniku, ki jima je obljubljal ležišča na vlaku in jima zagotavljal, da je iskren in mu lahko popolnoma zaupata.

Ko so že bili na vlaku, ki je bil popolnoma zaseden, se je ob njih dvakrat obregnil sprevodnik, ki pa ga je vojaška izkaznica novega indijskega prijatelja prepričala in jih je potem pustil pri miru. A ležišč za Sašo in Tadeja mu ni uspelo zagotoviti. Tako sta spalno vrečo položila kar na tla, na prehod med vagoni. Tam je bila tudi pipa, ki je puščala, zato sta naša popotnika čeznjo potegnila vrečo, kot da je pokvarjena in si tako zagotovila, da jima voda ni kapljala po ležišču in prtljagi. A noč vseeno ni bila mirna.