Iz dežele vzhajajočega sonca se nam javlja Jasna Žaler. Ko je prispela v deželo, je doživela kar nekaj presenečenj. V Tokiu je velika, velika gneča, povsod so svetlobni napisi, atraktivne izložbe, zanimiva moda. Vlaki so zelo hitri in zelo točni, časa za postopanje ni, saj zelo hitro pridrvijo na peron in po minuti ali dveh že oddrvijo naprej. Potniki na peronu stojijo v vrstah - kdor prej pride, se postavi takoj za rumeno črto in je potem prvi, ki stopi v podzemni vlak. To je pomembno, saj so vlaki tako polni, da le prvi srečneži dobijo sedež. V tem velemestu skoraj ni klopc, vsi drvijo po opravkih, najboljši prijatelj je telefon, preko katerega si dopisujejo. Nasprotje od tega vrveža so japonski zen vrtovi, pravi oaze miru. Tradicija in modernost, stare vrednoste in tehnološki razvoj, strogi red in dekadentni življenjski slogi - Japonska na vsakem koraku posrečeno združuje oba pola.  

Še nekaj fotografij iz Uzbekistana nam pošilja Alja Bulič. Palači v Samarkandu.

Alja Bulič se je v oddajo Gori, doli, naokoli javljala iz Tadžikistana in Uzbekistana. Če želite izvedeti več, poslušajte zadnjo oktobrsko in prvo novembrsko oddajo, vsaj za prvi vtis pa si oglejte nekaj njenih fotografij.

Gorska cesta v dolini sedmih jezer Marguzar, gorovje Fannsky gori.

Ženske, ki prodajajo sadje.

Polona Cimerman nam je v oddaji govorila o številnih eksotičnih živalskih vrtah. Zbrskali smo jih na spletu, da si jih lahko tudi ogledate.

Leteča lisica:

Nosorogi kljunorožec:

Auckland, 6. 9. 2011

»Po mesecu in pol življenja v Aucklandu se je marsikaj spremenilo. Iz hostla v centru mesta sem se preselil v hišo z vrtom na obrobju mesta, kjer imam povsem zase prijetno sobico. Nedavni potres, ki je uničil Christchurch in pa bližajoče svetovno prvenstvo v Rugbyu nista ravno blagodejno vplivala na cene najemnin v Aucklandu, a 90 € tedensko s stroški vred za lastno sobico vseeno ni pretirano. Omenjam zgolj v informacijo, če ima kdo od poslušalcev podobne načrte.

Prek »working holiday« vize zdaj opravljam tri službe hkrati: za polovični delovni čas sem dobil službo v trgovini s pohodniško opremo, kjer slučajno dela še en Slovenec Niko. 2x na teden učim gimnastiko osnovnošolske otroke, ob večerih pa delam še v italijanski restavraciji, katere lastnik, kako ironično, ni Italijan, ampak Srb. Zdaj ni skrbi, da se do poletja ne bi nabralo dovolj prihrankov za potovanje po obeh otokih Nove Zelandije.

Od zadnjega javljanja sem se dodatno motoriziral. Kupil sem rabljen 500-kubičen motor, ker se je po Aucklandu z njim precej lažje premikati, pa tudi poraba je bistveno manjša kot pri avtu. Res, da v tem letnem času v Aucklandu dežuje vsak drugi dan vsaj za pol ure in to ponavadi ravno takrat, ko se odpravljam na delo, a to je vseeno bolje kot stati v koloni ali iskati parkirišče. Ob vožnji z motorjem v službo in nazaj pa mi misli ves čas uhajajo na planiran novembrski road trip, ko se bo tu počasi začenjalo poletje.«

Kampiranje na pečini. Foto: Tadej Dobravc Verbič

Delovne počitnice so tu zelo popularen način spoznavanja dežele. Mladi popotniki si za nekaj tednov ali mesecev najdejo začasno delo, potem pa ponavadi še malo potujejo naokoli. Največkrat gre za fizična dela v vinogradih, sadovnjakih ali na kmetijah, pogosto tudi za delo v baru ali trgovini, ampak omejitev načeloma ni. Edina omejitev, vsaj za Slovence, je, da je treba službo zamenjati na 3 mesece. Ker pa situacija na trgu dela, predvsem v prestolnici Auckland, trenutno ni najbolj prijazna iskalcem službe, je kako bolj odgovorno delo za lepši življenjepis tujcu težje dobiti.«

Poslovni center Aucklanda. Foto: Tadej Dobravc Verbič

Mateja Tišler

Že od prvega trenutka v Mehiki opažam, kako domoljubni so Mehičani in kako ponosni so na svojo domovino. To se čuti prav na vsakem koraku na čisto navaden dan, ko npr. na tržnici vidiš zelene, bele in rdeče superge, razstavljene natanko tako, kot si sledijo na trobojnici. V restavraciji ti za desert postrežejo z želejem v enakih barvah, izložbe so ob vsaki priložnosti okrašene na enak način in tradicionalne domače izdelke in izdelke z napisom Mehika z enakim žarom kot turisti kupujejo tudi domačini. Priznam, da je ljubezen do dežele neozdravljivo nalezljiva. Meni je zlezla pod kožo že na dan prihoda. Če bi morala našteti razloge za očaranost, moram definitivno omeniti prekrasne, kričeče barve, prekrasne tradicionalne noše, folklorne plese, sadje in zelenjavo naravnost iz rajskega vrta, neomejene količine sonca, ki se izraža na nasmejanih obrazih prebivalcev in njihova življenjska filozofija mañana, nič se ne mudi, vse počaka, tako je tu količina stresa precej nižja kot v bolj razvitem svetu, poleg tega nisi samo delavec v službi, ampak te v večini primerov vidijo kot osebo.

Tadej in Saša (AsiaTmin ekipa) nam iz Sirije pošiljata zgodbo o Mujotu oz. Mohamedu - vodiču, ki zna nekaj hrvaških in srbskih besed...

"S Sašo sva zapustila Indijski polotok in se z letalom pomaknila bližje domu v Sirijo. Prvi občutki so bili presenetljivi. Najprej lahkotnost prehoda preko meje in ko stopiva izven letališča, je vse čisto. V centru Damaska najdeva prenočišče na strehi mladinskega hotela, kjer pričakujeva hrup motorjev in hup, a nič od tega. Pomislim na to, da imam morda zamašena ušesa in zaradi tega nič ne slišim, a temu ni tako. Odideva na ulice, da bi začutila utrip mesta, ki so zaradi državnega praznika prazne. Neverjetno, v Indiji sva marsikdaj iskala takšne kraje in jih je bilo skoraj nemogoče najti. Pa sva jih našla v glavnem mestu Sirije!    

V Bosri obiščeva zelo dobro ohranjen rimljanski teater, ki je do 20. stoletja ležal zakopan pod peskom. V njem je lahko predstave in celo gladiatorske boje spremljalo 9 tisoč ljudi. Okoli njega so Rimljani zgradili staro mesto, v katerem, čeprav gre za ruševine, ruševine nekdanjega mesta, vendar v njem prebivajo ljudje, družine, ki se po večini preživljajo s turizmom - prodajo spominkov, tisti, ki znajo nekaj besed tujih jezikov, se ponujajo za vodiče, drugi prodajajo osvežilne pijače in sladoled. Zaradi najine zvedavosti sva postala gosta ene izmed družin, kjer so naju postregli s čajem in dobrotami, kot so sarme. V tej družbi sva imela občutek, da je ženska lastnina moškega in je njena svoboda omejena na okolje okoli hiše, saj ji tudi v trgovino ni dovoljeno iti brez moževega dovoljenja. Kot nama je povedal njen mož, ji on iz trgovine prinese vse, kar si zaželi, vendar je ne pusti same, saj bi se lahko spogledovala z drugimi moškimi. Zato ji po vsej verjetnosti ni dovolil oditi z nama z avtobusom v Damask na obisk k svoji družini, ampak bosta odšla čez nekaj dni skupaj."