Zavodi veliko povprašujejo po sadju in zelenjavi, pa tudi po mleku in mesu. Foto: EPA
Zavodi veliko povprašujejo po sadju in zelenjavi, pa tudi po mleku in mesu. Foto: EPA

Pri samih ponudnikih ugotavljamo, da so pač doma ponujena živila dražja, ocenjujejo, da do 20 odstotkov. Naši ponudniki so nadalje razdrobljeni, na voljo imajo majhne količine, hkrati pa tudi majhen asortiment živil.

Tatjana Jevševar, Združenje zdravstvenih zavodov
UKC Ljubljana
Največji naročnik živil je ljubljanski klinični center. Foto: BoBo

Naša težava je, da nismo povezani. Vsak kmet se bori čisto za svojo nišo.

Miran Toš, sadjarstvo Toš
Vrtec
Vrtci in šole imajo višji delež krajevno pridelanih živil tudi zaradi pritiska staršev. Fotografija je simbolična. Foto: Goran Rovan

Javni zavodi so še premalo uspešni pri naročanju živil iz lokalnega okolja, sistem javnih naročil pa je pisan na kožo preprodajalcem. Od vseh javnih zavodov so kratke verige za dobavo živil - tudi zaradi pritiska staršev - še najbolje vzpostavili vrtci in šole. Ti po nekaterih raziskavah zagotavljajo 38 odstotkov lokalnih živil, medtem ko nekateri drugi zavodi ne dosegajo niti 5 odstotkov. Kmetom pri javnih naročilih konkurirajo podjetja, še najbolj pa trgovci.

Koliko krajevnega naročijo bolnišnice
Hrana je tudi zdravilo. Znano je namreč, da bolniki, ki uživajo kakovostna živila, hitreje ozdravijo. Zato je novinarko Radia Slovenija Heleno Lovinčič zanimalo, kako pogosto se lokalno pridelano živilo znajde na krožniku bolnika v bolnišnici. Te letno za nakup hrane namenijo 12,5 milijona evrov, šest odstotkov od tega je lokalno pridelane in predelane hrane.

Največji porabnik hrane je Univerzitetni klinični center Ljubljana. Živila slovenskega izvora (mleko, mlečne izdelke, kruh in žitne izdelke, meso) kupujejo od velikih slovenskih podjetij, od kmetov pa sadje in zelenjavo le v sezoni.

Zakaj ni več lokalnih ponudnikov? "Pri samih ponudnikih ugotavljamo, da so pač doma ponujena živila dražja, ocenjujejo, da do 20 odstotkov. Naši ponudniki so nadalje razdrobljeni, na voljo imajo majhne količine, hkrati pa tudi majhen asortiment živil," je pojasnila Tatjana Jevševar iz Združenja zdravstvenih zavodov.

Po novem zakonu o javnem naročanju sicer lahko zavodi kupijo del lokalne hrane tudi brez naročil. Jevševarjeva je izpostavila še eno ugodnost za male ponudnike: "Ni treba prilagati certifikatov. Pridobivanje teh certifikatov je drago in zamudno. Je pa treba izpolnjevati pogoje za pridobivanje teh certifikatov."

Na Jesenicah se ne prijavljajo na razpise
Jeseniška bolnišnica letno porabi za hrano 300 tisočakov. V razpis so zapisali, da želijo lokalni pridelek, ko je ta na trgu na voljo. "Ker pa ponudnikov na javni razpis ni bilo, uporabimo možnosti, da 20 odstotkov živil dobavljamo izven pogodb na podlagi izvedenega javnega razpisa in z lokalnimi dobavitelji določene mesece kupujemo lokalno pridelano hrano," je navedla vodja nabave Mateja Hafner Malovrh.

Niti velike kmetijske zadruge se na razpise ne prijavijo, zato v Jesenicah kupujejo od malih gorenjskih kmetov. "Enkrat na 14 dni nudimo svojim pacientom jogurte ter izdelke iz skute domače pridelave. Prav tako se zdaj dogovarjamo za nakup lokalno pridelanih jajc in v dogovoru smo za nakup lokalno pridelanih povrtnin, torej sezonske zelenjave."

Prijave na razpis so zahtevne, zato bi bilo uspešnejše združevanje in skupno nastopanje ponudnikov, pomoč pristojnega ministrstva ali pa izvzem lokalne pridelave iz javnih razpisov, je poročala Lovinčičeva.

"Vsak se bori za svojo nišo"
Na razpise javnega naročanja živil se bolj ali manj uspešno prijavlja tudi Miran Toš (Sadjarstvo Toš), je poročala novinarka Radia Slovenija Jernejka Drolec. Toš pojasnjuje, da se cene določajo mesečno ali na tri mesece. Kmeta, ki prodaja samo jabolka, lahko hitro izpodrine trgovec, če pri enem živilu spusti ceno, pri drugem pa morda dobi nekaj več. Poleg tega ceno drug drugemu zbijajo kmetje. "Naša težava je, da nismo povezani. Vsak kmet se bori čisto za svojo nišo."

Koliko lokalnih živil pride v javne zavode, je najbolj odvisno od organizatorjev prehrane ali kuharjev. Najlažje je upoštevati samo ceno, nekateri pa so bolj zahtevni: "Ene pa zaslišujejo še pa še. Tudi analize jabolk morajo pokazati," je predstavil Toš.

Količina papirologije odvrača
Eden izmed slovenskih ponudnikov opozarja, da je večina javnih naročil še vedno preobsežna. Meni, da se zaradi zahtevne papirologije kuharji najraje odločajo za naročilo vseh različnih živil pri enem dobavitelju.

Nekateri kmetje z lokalno pridelanimi živili v javne zavode pridejo prek trgovcev ali prek zadruge. Kmetijska zadruga Tolmin ponuja sveže mleko, sire, jogurte in vse vrste mesa ter mesne izdelke. "Mi zdaj prodajamo vsem šolam, ki so tam na našem območju v Posočju. Izgubili pa smo javno naročilo v domu upokojencev," je povedal njen direktor Niko Maver.

Svoje je odigrala najnižja cena. Ta je samo voda na mlin malim uvoznikom, ki so postali veliki. V Avstriji sploh ni mogoče, da bi v javno ustanovo pripeljali meso iz Litve, pravi Toš. "Si ne upa razmišljati ne župan ne vodja neke lokalne ustanove, da bi to bilo od kod drugod kot iz lokalnega okolja," zatrjuje.





Pri samih ponudnikih ugotavljamo, da so pač doma ponujena živila dražja, ocenjujejo, da do 20 odstotkov. Naši ponudniki so nadalje razdrobljeni, na voljo imajo majhne količine, hkrati pa tudi majhen asortiment živil.

Tatjana Jevševar, Združenje zdravstvenih zavodov

Naša težava je, da nismo povezani. Vsak kmet se bori čisto za svojo nišo.

Miran Toš, sadjarstvo Toš