Preden se je Grohar usmeril na pot impresionizma, je začel kot slikar portretov in kmečkega žanra, nato pa proti koncu 19. stoletja doživel lepe uspehe kot slikar oltarskih podob.
Groharjev opus obsega približno 260 slik, ki se v kakovosti precej razlikujejo. Do leta 1896 njegovo delo zaznamuje povsem rokodelsko šolanje, po tem letu pa je mogoče zaslediti vplive münchenskega žanrskega in idealističnega realizma. Pritegnejo ga motivi, ki se navezujejo na domače okolje, te pa nato žanrsko stopnjuje.
Jakopičev vpliv se je v Groharjevem slikarstvu sprva kazal le v nagibanju k uporabi svetlejše palete ter bolj koloristični in sproščeni obravnavi motiva. Močan vtis nanj je naredila Segantinijeva razstava v Münchnu, po smrti tega italijanskega pointilista in simbolista leta 1899 pa se je z njegovim delom in življenjem vse bolj seznanjal tudi prek številnih člankov.
Segantinijevsko črtkasto tehniko je prenesel že na sliko Pod Koprivnikom leta 1902, ampak šele na sliki Pomlad je leta 1903 pokazal izrazit tehnični napredek. Razvil je osebno divizionistično tehniko in jo, kot je v razstavnem katalogu leta 1997 zapisal Andrej Smrekar, samozavestno uporabil v veliki zasnovi za artikulacijo prednjega in srednjega plana. V tistem času je Grohar svoje slike označeval za »secesionistične«, s tem pa označil svobodno pojmovanje slikarske tehnike in lastne različice sloga. Kot je v Slovenski enciklopediji zapisal Tomaž Brejc, je slika Pomlad, v kateri je umetnik izrazil lastno upanje v prerojeno življenje, postavil lirično murnovsko videnje slovenske pokrajine, v katerem se najbolj subjektivna umetnikova vizija povezuje z odločnim, modernističnim slikanjem, izraženim v zelo osebno, intuitivno presnovljenem neoimpresionizmu, postala ključno delo slovenskega impresionizma. Posebno pozornost je delo pritegnilo že med dunajskimi in slovenskimi kritiki na razstavi v Miethkejevi galeriji na Dunaju, kjer so sliko označili kot ključno delo razstave. 
Leto pozneje je želel Grohar ponoviti uspeh, ki ga je doživel s Pomladjo, in naslikal Macesen, ki ga je potem obrezal, s tem novim kadriranjem pa šel korak dlje proti moderni kompoziciji, kjer je v središče postavil samotno drevo in se z njim tudi sam identificiral.
V naslednjih dveh letih je Groharjeva umetnost ponovno izžarevala močnejšo izvirno impresionistično izkušnjo, kar je bila predvsem posledica intimnejšega druženja z Jakopičem in Sternenom v Škofji Loki. V leta 1905 nastali sliki Škofja Loka v snegu zaslutimo razpoloženje zimskega dne, ustvarjenega skozi množico snežink, ki zabrišejo obrise škofjeloških stavb. V tem obdobju je nastala vrsta slik, ki izražajo melanholično interpretacijo motivov na sliki, odetih v neko lirično razpoloženje. Vrhunec pa je Grohar takrat dosegel s sliko Štemarski vrt leta 1907 z vrtom gostilne, ki ga po nevihti počasi oživljajo posamezne sončne lise in modrosive sence. V istem letu nastaneta še simbolistični deli Cvetoča jablana in slavni Sejalec.
Dela, ki jih je izdelal v naslednjih treh letih, izražajo enostavnejšo in tršo slikarjevo potezo ter uporabo vijolične, sivozelene in modre palete, s pomočjo katere zaživijo motivi na slikah Krompir, Snopi in Mož z vozom v monumentalnem simbolističnem pridihu.
Leta 1910 je nastal Črednik, ki je danes del stalne zbirke Moderne galerije. Sredi vijoličastosive narave se kot privid dviguje postava pastirja, ki ga obdajajoča svetloba, kot je zapisal Brejc, dviguje "v vizijo brezčasne osamljenosti, v alegorijo dobrega dela in upanja".
M. K.
Vse slike so del stalne zbirke Narodne galerije:
Komentarji