Impresionisti
 

Rihard Jakopič (1869–1943)

Avgust Berthold: Rihard jakopičAvgust Berthold: Rihard jakopičRihard Jakopič je bil osrednja in najmočnejša osebnost izmed četverice slovenskih impresionistov.

Njegovi vlogi enega ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas je ustrezala tudi njegova zunanja podoba, ki jo danes dobro poznamo iz Jakčevega portreta in drugih upodobitev. Podoba moškega z dolgo košato, sprva temno, nato pa sivkasto brado, ki spominja na Michelangelovo upodobitev Boga na stropu Sikstinske kapele, že na daleč izdaja poklic slikarja in k temu sodeč umetniški duh.

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila leta 1869 v Ljubljani v premožni trgovski družini iz predmestja Krakovo. Preživljali so se s prodajo poljskih pridelkov. Že v šolskih letih ga je slikarstvo tako pritegnilo, da je v 6. razredu realke prekinil šolanje in se posvetil umetnosti. Leta 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, a je zaradi epileptičnih napadov za dve leti prekinil študij. Po končanih dveh letnikih dunajske akademije se je leta 1890 vpisal na münchensko akademijo, kjer je zaradi nezadovoljstva s programom študij kmalu opustil.

V Münchnu pri Ažbetu
Izpopolnjeval se je v znameniti Ažbetovi šoli v Münchnu, kjer je se uril predvsem v slikanju aktov in portretov. Tam se je povezal tudi s slikarjem Ferdom Veselom in z njim raziskoval motiviko krajine. V zadnjem desetletju 19. stoletja je Ažbetovo šolo obiskoval predvsem v zimskih mesecih, spomladi leta 1900 pa se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani.

Leta 1887 se je zaročil z Ano Czerny, h kateri se leta 1902 preselil v Škofjo Loko, dve leti pozneje pa se z njo tudi poročil. Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ustvarjal vse do smrti.Rihard Jakopič: Breze v jeseniRihard Jakopič: Breze v jeseni

Prvi nastop impresionistov
Okoli leta 1900, ko so se vsi štirje impresionisti predstavili na 1. slovenski umetniški razstavi, je pogosto slikal v Stranski vasi blizu Dobrove, prav tako pa v Trnovem in na Mirju, kjer mu je delal družbo Matija Jama. Z Jamo, Sternenom in Groharjem so se leta 1900 predstavili na 1. slovenski umetniški razstavi in dve leti pozneje še na 2. slovenski umetniški razstavi. Po slabem odzivu domače javnosti se je leta 1903 Jakopič odpravil na Dunaj, kjer se je na pregledni razstavi srečal z evropskim impresionizmom.

Že leto pozneje se je dunajskemu občinstvu pod skupnim imenom kluba Sava predstavila tudi slovenska četverica. Po uspešni predstavitvi pa so se zvrstile še skupinske predstavitve, od Beograda prek Krakova in Varšave do Rima. (Več o tem tukaj.)

Jakopičeva šola in paviljon
Med letoma 1902 in 1906 ga je kot slikarja navduševala okolica Škofje Loke, kjer sta se mu pozneje pridružila tudi Sternen in Grohar. Po potovanju v London in Köln, kjer je doživel epileptični napad, in postanku v Parizu je leta 1907 ob vrnitvi domov ustanovil risarsko in slikarsko šolo. To je sprva vodil skupaj z Matejem Sternenom, na njej pa so se med drugim šolali Pavel Gustinčič, Fran Mesesnel, Mira Pintnar, Elza Piščanec in drugi. Od leta 1914 je šolo vodil Jakopič sam.

Prepričanje, da je potreben stalen stik z javnostjo, je rodilo idejo o razstavnem paviljonu. Zamisel  mu je uspelo uresničiti leta 1909 s stavbo po načrtih arhitekta Maksa Fabijanija. Razstavišče, ki se ga je prijelo ime Jakopičev paviljon, je stalo ob začetku Tivolija ob Jakopičevem sprehajališču. V paviljonu si je Fabijani zamislil tako razstavne prostore kot prostore za Jakopičevo šolo, v kateri je poučeval do začetka prve svetovne vojne. Jakopičev paviljon je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče slovenske likovne umetnosti. Njegovo usodo je zapečatila prestavitev železniške proge, zaradi katere so paviljon kljub protestom podrli.Jakopičeve KrižankeJakopičeve Križanke

Od akademije do Moderne galerije
Jakopiču se je leta 1918 porodila tudi ideja o slovenski akademiji za likovno umetnost, ki pa je morala zaradi nezaupanja oblastem v moderno slovensko likovno umetnost še počakati. 

Jakopič se je podpisal tudi pod vrsto člankov. Pisal je o rojstvu impesionizma pri nas, s svojimi zapisi pa uveljavil teoretične poglede, ki so usmerjale slikarstvo prve polovice preteklega stoletja. Raziskoval je predvsem odnos med naravo in izražanjem umetniške osebnosti, torej med impresijo in ekspresijo. 

Leta 1938 je postal Jakopič redni član novoustanovljenega SAZU-ja. Po njem je dobila ime tudi nagrada za najboljše dosežke v likovni umetnosti, ki jo podeljujejo od leta 1969.  

Rihard Jakopič: Križanke v jeseniRihard Jakopič: Križanke v jeseniRazstave
Ta izjemno plodovit umetnik in veliki ljubitelj narave je med ustvarjanjem svoja dela pogosto razstavljal, a večinoma na skupinskih razstavah. Poleg že omenjenih razstav kluba Sava je bilo njegovo delo med drugimi lahko občudovati v znameniti dunajski Secesiji leta 1905, 1906 in 1912. Kot eno osrednjih slovenskih umetniških imen prve polovice 20. stoletja je redno razstavlja tudi na vseh pomembnejših razstavah takratne jugoslovanske umetnosti tako doma kot v tujini.

Štirje veliki mojstri impresionizma – takrat so tako poleg Jakopiča, Jame in Sternena obravnavali še Vesela, so pregledno retrospektivno razstavo doživeli leta 1927, dve leti pozneje pa so Jakopičevo 60-letnico poleg retrospektive pospremili z Jakopičevi jubilejnim zbornikom. Njegovo delo je bilo skupaj z deli preostalih impresionistov večkrat razstavljeno tudi po vojni, in sicer v letih 1949, 1953, 1955, in v veliki retrospektivi leta 1970.

Jakopič je vseskozi spodbujal tudi mlade umetnike in jim pomagal pri razstavljanju, skrbel za obstoj paviljona in si neutrudno prizadeval za finančno in moralno podoporo slovenske umetnosti.

M. K.

Komentarji

Sprehod po razstavi slovenskih impresionistov


Pogled na
Ivan Grohar: Sejalec

Podoba podobe
Slovenski impresionisti

 

Izbiramo vam najljubšega impresionističnega oziroma postimpresionističnega slikarja. Na delu katerega od naštetih slikarjev se vam najbolj spočijejo oči?

Arhiv anket
 
© MMC RTV Slovenija | 1999 - 2018 | Vse pravice pridržane | Kontakti