Gospod na sliki ne bo nikoli več tekel. Med obiranjem pistacij so ga ustrelili. Zdravniki pravijo, da bi s primerno opremo lahko rešili njegovo nogo, brez nje je ne morejo. Foto: Val 202
Gospod na sliki ne bo nikoli več tekel. Med obiranjem pistacij so ga ustrelili. Zdravniki pravijo, da bi s primerno opremo lahko rešili njegovo nogo, brez nje je ne morejo. Foto: Val 202
Afganistan
Prostorska stiska v bolnišnici. Foto: Val 202

Premožnejši si lahko privoščijo zdravljenje v tujini, revežem preostane le amputacija. Reven kmet pravi, da raje umre, kot da bi ostal brez noge, saj je edini prinašal kruh v družino. Ta bo odslej obsojena na popolno bedo. Njegova noga pa iz ure v uro postaja bolj črna.

Več sreče je imel fant, ki je med opravili na kmetiji naletel na eksplozivno sredstvo. Z operacijo bodo verjetno lahko rešili njegovo nogo. Če bi se mu delček bombe zaril centimeter globlje v možgane, ga ne bi bilo na tem videoposnetku.

Gorazd Rečnik iz Afganistana piše dnevniške zapise. Spremljate ga lahko na Valu 202.

V bolnišnici nimajo dovolj prostora za vse, ki bi potrebovali pomoč zaradi eksplozij, strelov, prometnih nesreč z afganistanskih cest, na katerih vlada pravilo močnejšega. Nujno bi potrebovali urgentni oddelek, operacijsko mizo za ortopedske posege. Zaradi prostorske stiske so pogosto primorani odsloviti bolnike takoj po operaciji, brez kakršnega koli okrevanja.

Moj voznik je delal za ISAF. Ta se umika iz Afganistana, zato je ostal brez dela. Je edini v 8-članski družini, ki domov prinaša vsaj nekaj denarja. Njegova otroka sta stara 7 in 12 let. Nobeden od njiju še ni videl šole. Treba je kupiti uniformo, torbo … Tega si niso mogli privoščiti niti prej, ko je delal za ISAF.

Njegove izkušnje s tujimi vojaki so različne. Pravi, da jih je 10 odstotkov kulturnih, preostali pa so vse prej od tega.

A vsaj nekaj lepega. Na fakulteti lepih umetnosti si ogledam neverjetne slike. Ogromno je tudi študentk, a pogosto ne dokončajo študija. Ne morejo si ga privoščiti, za študente je veliko laže. V času talibanskega režima so umetnost poučevali skrivaj, zdaj odkrito slikajo celo portrete žensk. Umetnost v Heratu ima tisočletno tradicijo.

Na fakulteti imajo tudi grafični oddelek. Ta je plod sodelovanja s slovenskimi civilnimi strokovnjaki. A delež, ki ga je vojska namenila za podobne projekte, je v primerjavi s tistim, ki ga je namenila za nasilne, zanemarljiv. Kot pravi moj voznik: “10 odstotkov je kulturnih.” Na žalost je razmerje še veliko slabše. PRT-projekti se zdijo kot lajšanje vesti samo za Slovenijo 46 milijonskega projekta vojske.