V svet producenta koncertov in eventov sem vstopila z nič kaj rožnatimi očali in s precej realno sliko, kaj, kdaj in koga želijo glasbeniki imeti v backsageu. Tako sem vsaj mislila. Vzameš v zakup, da so velike zvezde svetovnega oboževanja dive, ker so pač lahko. Da pa ti servirajo tak "rider" za klub s kapaciteto 230 ljudi, je pa vsekakor poseben trenutek.

Začne se z e-pošto. Odprem prilogo, skromno imenovano "catering rider". Skromno zato, ker bi pričakovali, da pod catering spada hrana, pijača, kozarci, krožniki, pribor ipd. Niti slučajno ne bi v tem opisu iskala hrane za želvo, treh okraskov za božično jelko (aprila) in rdečega traku širine 5 cm in dolžine 120 cm (ni bil uporabljen na odru). Nadaljuje se s klici in nato sestanki. Ko jim razložim, kakšen je budget in da nimam ekipe šestih potrčkal, ki bi vse to iskali po mestu, se najdemo v mejah normale. A ker sem pač radovedna, moram vprašati: a vam to na vseh koncertih dostavljajo v zaodrje? Prvi, uradni odgovor: ja, seveda, so velike zvezde. A ko s to isto osebo po koncertu nazdraviva s kozarcem vina, mi šepne: poskusimo pač, saj vsi vedo, da bolj bizarne "riderje" imaš, večja zvezda si. Bi mu rekla, da boljšo glasbo kot delaš, večja zvezda si, pa sem se raje ugriznila v jezik. Ne moreš imeti umetniške debate s kravatarjem, vsaj s treznim ne.

Naslednja kardiovadba bi bila iskanje pomaranč premera 6 cm, a do takrat sem se že bolje znašla v teh željah, nastavila kilogram pomaranč vseh mogočih velikosti in naj si dajo duška.

Glavnina bizarnih želja je sicer prišla iz tujine, a ne vse. Se mi je pa potrdilo staro prepričanje glede slovenskih skupin, da največje in najuspešnejše najmanj komplicirajo. Jim ni treba več nič dokazovati. Moj odnos je enak do vseh glasbenikov, ne glede na to, koliko hitov imajo in koliko albumov so že izdali. Umetnik je zame umetnik, ne glede na statistiko, in moje delo je, da priskrbim vse, kar potrebuje, da izpelje dober koncert. Zato se mi je zdelo zabavno, ko hoče nekdo, ki je posnel en komad, z jaz-sem-velika-zvezda odnosom pridobiti lastno vrednost. Tako ga je pač poučil menedžer, ki nato zahteva hrano za želvo. Očitno je na kaki posebni dieti, ker želve ni bilo na koncertu.

Med 140 koncerti se je nabralo kar nekaj glasbenikov iz tujine. Mnogi so za Slovenijo slišali prvič. Dva sta me vprašala, ali je pri nas še vedno vojna. Tretjega je zanimalo, ali bo njegov iPhone pri nas sploh delal. In zato je še toliko večje zadovoljstvo, ko odhajajo z vtisi o prijazni, lepi, kulturni in sploh vseh presežnikov polni mali deželici pod Alpami, kamor se bodo še vrnili (če v tem opisu ne prepoznate aktualne Slovenije, naj vas spomnim, da so bili tukaj dan, največ dva in pa da je trava pri sosedu vedno bolj zelena). In vrnejo se pripravljeni: skupina iz Amsterdama se je z Youtuba naučila Omarjev Stop in ga na koncertu tudi odpela, v popolnoma razumljivi slovenščini, tako so bili navdušeni nad nami.

Zaodrje je res živahen prostor in z zgodbami iz tega okolja bi napolnila serijo knjig, ampak že v mladih letih se naučiš pravila, da vse zgodbe pač niso primerne za vsakogar, tako da bom dogajanje po koncertu v tem prostoru pustila vaši domišljiji. Saj verjetno ne boste daleč od resnice.