V eni najbolj razvitih držav Švici vsako leto glasujejo o več kot desetih referendumskih vprašanjih. Za to imajo določene od tri do štiri termine: februarja, junija, septembra in novembra. In seveda ni predsednika vlade, ki bi ljudstvu pretil, da bo sam razpis referenduma uničujoč za Švico.

Do razpisa referenduma je sicer še daleč, pripraviti 40 tisoč državljanov, da odidejo na matične urade in prispevajo svoj podpis, je izjemno težek projekt. Sploh v času, ko se človekov angažma konča s pritiskom na všečka na računalniški tipkovnici.

Aktualni referendum je poseben glede na predhodne. Njegov pobudnik je Vili Kovačič, predstavnik civilne iniciative Davkoplačevalci se ne damo, ki ni karizmatična persona, ki bi že s svojim nastopom privlekla množice. Kar je za racionalno odločitev državljana odlično. Zgolj na njem je, da se sam izreče, ali za ali proti. Gospod Kovačič mu je s svojim angažmajem le omogočil, da se o tem projektu izreče in morebiti preglasi vlado.

Pravzaprav bi se morali morebitnega referenduma veseliti vsi. Premier Miro Cerar, ker bi morebitna njegova zmaga na glasovanju potrdila, da to ni izbira njegovega kroga, ampak večine glasovalcev. Nasprotniki zdajšnjega projekta drugega tira pa zato, ker bi se v primeru njihove zmage izkazalo, da imajo vseljudski konsenz, da je napovedana gradnja nesramno predraga.

Referendum je praznik demokracije. Pomislite, da bi imeli državljani Jugoslavije leta 1980 možnost, da na referendumu glasujejo zoper popolnoma zgrešeno investicijo olimpijskih iger v Sarajevu!?