Francija je aprila letos s Katarjem, od koder je prihajal pomemben del sredstev za džihadiste, sklenila orožarski posel, vreden 6,3 milijarde evrov, vključuje pa 24 vojaških lovcev Rafale. Pariz je postal pomemben oboroževalec tudi Savdske Arabije, ideološkega središča džihadističnih skupin v regiji. Foto: EPA
Francija je aprila letos s Katarjem, od koder je prihajal pomemben del sredstev za džihadiste, sklenila orožarski posel, vreden 6,3 milijarde evrov, vključuje pa 24 vojaških lovcev Rafale. Pariz je postal pomemben oboroževalec tudi Savdske Arabije, ideološkega središča džihadističnih skupin v regiji. Foto: EPA

Če bi svoj bes - kot vsak pameten vlagatelj - vsaj malo bolj dosledno razpršili okoli, bi naredili več kot vse izredne razmere, spremembe ustave ali okrepitve obveščevalnih služb skupaj.

false
Trg bisera v prestolnici Bahrajna, prizorišče prodemokratičnih protestov leta 2011 s spomenikom, ki so ga oblasti zaradi njegove simboličnosti za protestnike porušile. Bahrajnu je proteste odločilno pomagala zatreti savdska vojska, ki jo v veliki meri oborožuje Francija. Foto: EPA

Da je napad t. i. Islamske države v Parizu svet in še posebej Evropo pretresel neprimerno bolj kot tista v Bejrutu dan prej ali Bagdadu isti dan, ni toliko znak naše hipokrizije kot omejenega dometa naše empatije. Tega ne izpostavljamo kot očitek in moraliziranje, temveč kot izhodišče za poskus spoprijemanja s to kompleksno zgodbo, v katero so bile nehote porinjene žrtve pariških napadov, z njimi pa tudi vsi mi.

Nima smisla izgubljati besed o tem, zakaj napad v Parizu obravnavamo drugače kot podobne ali še hujše tragedije drugod po svetu. Kanalov, ki nas povezujejo, je namreč nešteto in Pariz je nedvomno v središču naše skupne, ne samo politične in gospodarske, temveč, pomembneje, kulturne sfere, ki se razteza vse tam do zahoda Združenih držav Amerike in na katere periferiji je Slovenija. Bejrut in Bagdad imata medtem to nesrečo, da sta onkraj te periferije, kamor naša empatija le stežka seže.
Ravno empatija pa je ključna za razumevanje. In če je razsežnost kulturne sfere tista, ki določa meje empatije, morda vprašanje, koliko libanonskih DJ-jev poznam ali koliko iraških, sirskih ali afganistanskih pisateljev ali pisateljic sem prebral, ni tako odveč, kot se morda zdi v tem trenutku. Kar obsega naša empatija, lahko namreč sproža tudi navale besa, ki smo mu priča te dni.
Manj selektivnosti, prosim
Še posebej pri besu pa bodimo manj selektivni kot do zdaj. Vsaj to smo, brez nepotrebne patetike, dolžni vsem tistim, zaradi katerih se, tako zaverovani sami vase, spet sklicujemo na demokracijo, humanizem, odprtost, "evropskost". Kaj namreč mislimo, ko rečemo, da je demokracija naša največja vrednota? Kdo vse ima pravico do te demokracije? So do nje upravičeni Bahrajnčani, katerih boj za demokratizacijo te Zalivske kraljevine je kraljeva družina tako brutalno zatrla s pomočjo vojske Savdske Arabije? Se še spomnimo, kako so oblasti leta 2011 porušile spomenik na Trgu bisera, simbol prodemokratičnih protestov v prestolnici Manama? Podoben simbol, kot se te dni spremenjen v znak miru širi po spletu.
Perverzen zaplet je namreč, da je ena največjih oboroževalk savdske monarhije ravno Francija, ta branik "humanizma in demokracije". Del (sicer manjši) zadnjega, 10 milijard evrov vrednega posla so tako tudi helikopterji Airbus in patruljni čolni. Če naj bomo mi besni na teroristično skupino Islamsko državo, so lahko bahrajnski aktivisti besni na Hollanda ali Camerona ali Obamo, še dva tesna partnerja savdskega kralja? Kdo se je spraševal, kakšne bodo posledice za regijo, ko je Evropa leta 2011 rušila Gadafija ali ko je Pariz aprila letos Katarju, še eni zalivski monarhiji, prodal 24 lovcev Rafale v vrednosti 6,3 milijarde evrov? Poleg Kuvajta in seveda Savdske Arabije, epicentra vahabizma, je Katar eden glavnih finančnih in siceršnjih pokroviteljev džihadističnih skupin, od Libije do Sirije. Do Pariza.
Koliko besa nam ostane?
Naš kolektivni bes naj bo usmerjen zoper IS, nam govorijo. Nedvomno, naj bo. A naj to ne pomeni, da nam ga je zmanjkalo za druge pojave, ki se medsebojno hranijo. Naj nam ga ostane nekaj za vojne dobičkarje, francoske, ameriške, turške, ruske in druge, ki ne pustijo, da bi Bližnjemu vzhodu zmanjkalo nabojev, naj nam ga ne zmanjka za rasiste, ki svoje sovraštvo do beguncev od petka barvajo tudi v barve francoske trobojnice, naj nam ga ne zmanjka za medije, ki kričijo o napadu na francoski (ali ameriški) način življenja, obenem pa molčijo o življenjih skoraj 500 civilistov, ki so jih po ocenah do zdaj v obstreljevanju položajev IS-ja v Siriji in Iraku uničila francoska, ameriška in druga železna krila "humanizma".
"Zakaj je javno obglavljanje hujše od neselektivnega napada z brezpilotnim letalom," po napadih v Parizu sprašuje Tariq Ali. Prav ima, Zahod ni moralno superioren džihadistom, in naša dolžnost je, da se glede tega nehamo sprenevedati. Oziroma, kot je nekdo zapisal na Twitterju: "Ko bodo mediji govorili, kakšne nacionalnosti so bili teroristi, naj nam povedo še, v katerih državah je bilo proizvedeno orožje."
V trenutkih, kakršen je zdaj, je samo naše sprenevedanje večje od naše žalosti. Če bi svoj bes - kot vsak pameten vlagatelj - vsaj malo bolj dosledno razpršili okoli, bi namreč naredili več kot vse izredne razmere, spremembe ustave ali okrepitve obveščevalnih služb skupaj.

Če bi svoj bes - kot vsak pameten vlagatelj - vsaj malo bolj dosledno razpršili okoli, bi naredili več kot vse izredne razmere, spremembe ustave ali okrepitve obveščevalnih služb skupaj.