Stacy Martin in Shia LaBeouf. Foto:
Stacy Martin in Shia LaBeouf. Foto:
Joe, nimfomanka iz naslova, je najnovejša in najpopolnejša nosilka ljudomrznosti, ki se vleče kot rdeča nit skozi von Trierjeve filme. Na sliki: Charlotte Gainsbourg.
Joe, nimfomanka iz naslova, je najnovejša in najpopolnejša nosilka ljudomrznosti, ki se vleče kot rdeča nit skozi von Trierjeve filme. Na sliki: Charlotte Gainsbourg.
Nimfomanka
Na začetku Nimfomanke osamljeni intelektualec Seligman najde pretepeno Joe v prehodu pred svojim stanovanjem. Pomaga ji noter, skuha ji čaj in ona mu pove zgodbo svojega življenja od otroštva do srednjih let. Na sliki: Charlotte Gainsbourg in Stellan Skarsgård.
Zgodba, ki jo pripoveduje Seligmanu, je o odkrivanju lastne spolnosti v zgodnjem otroštvu in nenehnem lovu na spolni užitek, ki tem odkritju sledi. Na sliki. Stacy Martin kot mlada Joe.
Zgodba, ki jo pripoveduje Seligmanu, je o odkrivanju lastne spolnosti v zgodnjem otroštvu in nenehnem lovu na spolni užitek, ki tem odkritju sledi. Na sliki. Stacy Martin kot mlada Joe.
Nimfomanka
Njene pustolovščine so občasno krute, občasno smešne ali eno in drugo hkrati.
Filma Lom valov in manj Plesalka v temi, oba o ženskah, katerih dobrota in samožrtvovanje sta neločljivi od mazohizma, vsebujeta versko dimenzijo, ki je delovala vsiljeno in neprepričljivo. Na sliki: Jonathan Hackett in Emili Watson v Lomu Valov.
Filma Lom valov in manj Plesalka v temi, oba o ženskah, katerih dobrota in samožrtvovanje sta neločljivi z mazohizmom, vsebujeta versko razsežnost, ki je delovala vsiljeno in neprepričljivo. Na sliki: Jonathan Hackett in Emili Watson v Lomu valov.
Njegov antiamerikanizem, ki  ima subtilnost težkega kovaškega kladiva, je dosegel vrhunec v Dogvillu, katerega sporočilo je, da je edini dober Američan mrtev Američan.   Na sliki: prizor iz Dogvilla.
Njegov antiamerikanizem, ki ima subtilnost težkega kovaškega kladiva, je dosegel vrhunec v Dogvillu, katerega sporočilo je, da je edini dober Američan mrtev Američan. Na sliki: prizor iz Dogvilla.
Antikrist in Melanholija sta ustvarila bogati simbolični pokrajini, ki sta črpali navdih iz evropske umetnosti in kinematografije za svoji zgodbi o rojevanju zla in koncu sveta. Na sliki: prizor iz Antikrista.
Antikrist in Melanholija sta ustvarila bogati simbolični pokrajini, ki sta črpali navdih iz evropske umetnosti in kinematografije za svoji zgodbi o rojevanju zla in koncu sveta. Na sliki: prizor iz Antikrista.
Odlična Stacy Martin v vlogi mlade Joe poseduje dekliško krhkost igralk iz evropskih erotičnih filmov sedemdesetih let, še posebej tistih o prezgodaj zrelih dijakinjah (in teh je bilo veliko).
Odlična Stacy Martin v vlogi mlade Joe ima dekliško krhkost igralk iz evropskih erotičnih filmov sedemdesetih let, še posebej tistih o prezgodaj zrelih dijakinjah (in teh je bilo veliko).
V spominu mi še posebej ostane soba, v katero gre Joe na bičanje v obupanem poskusu, da bi spet oživela svojo spolnost. Na sliki: Charlotte Gainsbourg v Nimfomanki.
V spominu mi še posebej ostane soba, v katero gre Joe na bičanje v obupanem poskusu, da bi spet oživila svojo spolnost. Na sliki: Charlotte Gainsbourg v Nimfomanki.
'Nimfomanka sem in rada se imam zaradi tega. Predvsem pa ljubim svojo pizdo in svojo umazano pohoto.'
'Nimfomanka sem in rada se imam zaradi tega. Predvsem pa ljubim svojo pizdo in svojo umazano pohoto.'

Joe, nimfomanka iz naslova, je najnovejša in najpopolnejša nosilka ljudomrznosti, ki se vleče kot rdeča nit skozi von Trierjeve filme. Joe (ki jo v srednjih letih igra Charlotte Gainsbourg, kot mlado Stacy Martin in kot otroka tri igralke) je variacija na junakinji prejšnjih dveh filmov Antikrist in Melanholija. To so ženske, ki so vsaj navidezno prinašalke destrukcije sveta, ki si po von Trierjevem mnenju, vsaj tako se da razbrati iz njegovih filmov, to zares zasluži.
"Zemlja je zla," pove v Melanholiji (Melancholia, 2011) junakinja, ki jo igra Kirsten Dunst, "ni je treba obžalovati. Nihče je ne bo pogrešal." Rekel bi, da ta pogled velja za večino njegovih filmov od Elementa zločina (The Element of Crime, 1984). A so v von Trierjevem zlem svetu tudi ljudje, ki si zaslužijo sočutje. To so prav tisti najbolj popljuvani in ponižani, kot so junakinje njegovih filmov, ki so nadomestki samega režiserja.
V tem pogledu je bila Medeja, ki jo je posnel po nerealiziranem scenariju Carla Theodorja Dreyerja za dansko televizijo leta 1988, njegova idealna junakinja. Že njeno ime povzroča gnus. Tako tudi Hitler, do katerega je izrazil določene simpatije na razvpiti tiskovni konferenci na canskem festivalu leta 2011. Pozneje je povedal, da je šlo za neumno šalo.
Ampak ljudje, ki se počutijo prezirani, se pogosto poistovetijo z univerzalno osovraženimi ljudmi, in Hitler (pa tudi Charles Manson) je pogosta izbira. Von Trierjev pogled na ljudi kot hinavske ima provokativen in pretresljiv učinek, ampak je tudi glavna omejitev njegove umetnosti. Če si le popolnoma osovraženi posamezniki zaslužijo sočutje, potem se da odpisati precej velik del človeštva.
Spolna izobčenka
Na začetku Nimfomanke (Nymphomaniac, 2013, katere dva dela bom obravnaval kot en film, kar pravzaprav tudi je) osamljeni intelektualec Seligman (Stellan Skarsgård) najde pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg) v prehodu pred svojim stanovanjem. Pomaga ji noter, skuha ji čaj in ona mu pove zgodbo svojega življenja od otroštva do srednjih let.
Zgodba, ki jo pripoveduje Seligmanu, je o odkrivanju lastne spolnosti v zgodnjem otroštvu in nenehnem lovu na spolni užitek, ki temu odkritju sledi. Njene pustolovščine so občasno krute, občasno smešne ali eno in drugo hkrati: žonglira s toliko moškimi, da vrže kocko, da bi se odločila, kaj komu povedati. Vsakemu pa pove, da je prvi, s katerim je doživela orgazem. Medtem slišimo Seligmanove digresije o Bachu, Edgarju Allan Poeju, alpinizmu, pravoslavju in katolicizmu, Fibonaccijevih številih in drugo. Drugi del filma pa se ukvarja z njenim propadanjem in poskusi, da oživi svojo naenkrat otopelo seksualnost. Von Trier njeno življenje obravnava brez moralizma ali roganja. In je ne obremeni z usmiljenjem, mučeništvom ali ideologijo. Eksplicitni prizori spolnega občevanja so popolnoma integrirani v film. Škoda je, da jih je veliko cenzuriranih, ker je to film o ekscesnem vedenju in bi lahko samo okrepili občutek vseprisotne seksualnosti.

Smrt Ameriki
Filma Lom valov (Breaking the Waves, 1996) in v manjši meri Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000), oba o ženskah, katerih dobrota in samožrtvovanje sta neločljivi od mazohizma, vsebujeta versko dimenzijo, ki je delovala vsiljeno in neprepričljivo. Von Trier ni ne Dreyer ne Robert Bresson. Kanonizacija junakinje Loma valov deluje še posebej nepristno. V vsakem primeru sta bili njegovi zadnji junakinji, ki sta mirno prenašali nepravičnost brez maščevanja.
V Dogvillu in Manderlayu se je von Trier lotil neposrednega napada na Združene države. Njegova Amerika je tista, za katero je Bertold Brecht nekoč zapisal, da v njej prodaš svoj urin pisoarju. Le da je pri Brechtu obstajal neki osnovni humanizem, ki ga je pri von Trierju težko najti. Že v filmu Evropa (Europa/Zentropa. 1991), ki se dogaja v Nemčiji po drugi svetovni vojni, von Trier namiguje, da Američani niso nič boljši (če ne še hujši) od nacistov, ki so jih ravnokar v vojni premagali. Njegov antiamerikanizem, ki ima subtilnost težkega kovaškega kladiva, je dosegel vrhunec v Dogvillu (2003), katerega sporočilo je, da je edini dober Američan mrtev Američan. Ni šlo za napad na ameriški politični sistem, ampak na same Američane kot ljudi, ki so brez izjeme prikazani kot nepošteni, izkoriščevalski, sebični, hinavski in nasilni. Von Trier je rekel, da ga je navdihnila pesem Piratka Jennie iz Opere za tri groše Brechta in Kurta Weilla o maščevanju ženske nad vsemi, ki so z njo grdo ravnali. Težko se je upreti občutku, da je režiser želel, da občinstvo spontano ploska, ko so na koncu filma meščani Dogvilla vsi do zadnjega pobiti.
Nadaljevanje Manderlay (2003), drugi del načrtovane ameriške trilogije, se mi zdi boljše: bolj provokativno in manj repetitivno, ampak v bistvu enako nečloveško. Gre za isto junakinjo kot v Dogvillu (le da jo igra Bryce Dallas Howard namesto Nicole Kidman, ki jo je igrala v prvem filmu), ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja poskuša na silo osvoboditi črnce, ki še vedno živijo kot sužnji na nekem posestvu v Alabami.
Ko ji pove suženj, ki ga igra Isaac de Bankolé, da je črnci sploh ne zanimajo kot človeška bitja, ne samo da ima prav, ampak se mi zdi, da to drži tudi za režiserja. So le upodobitev njegovih idej. Dogville in Manderlay sta bila grenka streznitev; spopada z idejami, ne le o Ameriki, ampak tudi človeštvu sploh ter (v Manderleyu) nagnjenju ljudi k totalitarizmu, ker se v njem počutijo zaščiteni ne glede na žrtvovanje osebne svobode.
Hkrati pa pustita vtis mehaničnega dokazovanja že vnaprej postavljenih tez, in v tem procesu dokazovanja ni prostora za človeka. Odnos do ljudstva je neprikrito sovraštvo. Ne preseneti, ko v Nimfomanki Joe pove, da misli, da so ljudje preveč neumni za demokracijo. Kako naj bi živeli, ne pove. Sprašujem se, ali se prav v taki ljudomrznosti ne ustvarja totalitarni nagon.
Anonimni prostori
Všeč so mi zadnji trije von Trierjevi filmi, ker se je z njimi osvobodil neprepričljive religioznosti in shematične ideologije. Antikrist (Antichrist, 2009) in Melanholija sta ustvarila bogati simbolični pokrajini, ki sta črpali navdih iz evropske umetnosti in kinematografije za svoji zgodbi o rojevanju zla in koncu sveta. Nimfomanka se odvija v svetu, značilnem za film s spolno tematiko: dislociranem in anonimnem. V spominu mi še posebej ostane soba, v katero gre Joe na bičanje v obupanem poskusu, da bi spet oživila svojo spolnost ("Spni si lase," ji pove bičar, "če bo treba, da te udarim v obraz."). Še bolj pa čakalnica, v kateri skupaj z Joe čakajo druge ženske, nekatere z vidnimi brazgotinami. Kdo so te ženske? Kje sploh smo? Von Trier ni realističen režiser. Njegova prizorišča so po navadi le označevala prava mesta. V Nimfomanki smo navidezno v generičnem, nedoločenem svetu filma s spolno tematiko. Pa še odlična Stacy Martin v vlogi mlade Joe poseduje dekliško krhkost igralk iz evropskih erotičnih filmov sedemdesetih let, še posebej tistih o prezgodaj zrelih dijakinjah (in teh je bilo veliko).
Ampak takšni filmi nam niso ponujali prizorov, kot je tisti, v katerih Joe grobo in brez užitka izgubi svojo nedolžnost. Dobi tri sunke od spredaj in pet od zadaj ter odšepa proč. To njeno šepanje je smešno, ampak ne v posmeh. Režiser se ji ne roga. Čutiti je njegovo nežno sočutje do nje po občevanju s samozavestnim in popolnoma neobčutljivim moškim. Prav tako nam pornografski film ne bi prikazal njenega fizičnega propadanja, uničenja njenih genitalij ali krvave rane na notranji strani stegna, ki jo odkrije med samozadovoljevanjem.
V Dogvillu je von Trier vzel obliko priljubljene ameriške drame Naše mesto (Our Town) Thorntona Wilderja, ki se igra brez kulis in gledaliških rekvizitov, razen nekaj miz in stolov (kot v Dogvillu), in katere sporočilo je, da je življenje v povprečnem ameriškem mestecu (in na splošno) »grozno in čudovito«. Drama Naše mesto je posebej popularna pri dijakih, ker se lahko poceni uprizori. Von Trier ta format uporabi, da zabije nož v srce. Tako v Nimfomanki uporabi prvine tipa filma, namenjenega moškim, in ga spremeni v ciničen, koroziven pogled na vse moške pa tudi na ženske, ki na kateri koli način sprejemajo svet okrog sebe.
Ko naenkrat Joe postane seksualno otopela, udarja svoje mednožje z vlažno cunjo. Kriči in joka, in ni mogoče, da ne bi čutili njenega gneva in frustracije. Z drugimi besedami, Von Trierju uspe ustvariti močan občutek sočustvovanja z likom, ki bi po navadi bil predmet zgražanja ali posmeha. Ona je za von Trierja prava junakinja; trn v peti meščanske družbe. Pušča za sabo tako zadovoljene moške kot uničena življenja. To je junakinja, ki pove ženskam v skupinski terapiji za zasvojence s seksom: "Nimfomanka sem, in rada se imam zaradi tega. Predvsem pa ljubim svojo pizdo in svojo umazano pohoto." Von Trier bi rad, da doživimo njen prezir do človeštva kot nekaj zasluženega in pravičnega. Film bi lahko bil njegov manifest. Ko na koncu Joe, v osebi nenavadne in vznemirljive Charlotte Gainsbourg, izgine v bledo jutro novega dne, sem imel občutek, da sem bil štiri ure priča ustvarjanju boginje mizantropije.