Oba slikata mestne, urbane prizore in uporabljata v izhodišču podobne postopke: Štrukelj hodi okoli, fotografira in iz tega materiala izdeluje svoje slike. Isto počne tudi Brborovićeva. Na slikah obeh avtorjev prevladuje siva v raznih odtenkih.

Ta zapis se bo nanašal na starejše Štrukljeve slike. V zadnjem letu je ta slikar (morda) prišel do kvalitativnega preboja. O tem kdaj drugič.

Da, na prvi pogled se zdijo slike obeh avtorjev podobne. Ampak prav toliko so tudi slike Rudija Španzla podobne Rubensovim ali Rembrandtovim. Ker je vendar tako, da kjer svoje umetniške postopke Štrukelj konča, Brborovićeva šele začne.

Razčistimo torej nekaj temeljnih zablod: razmejimo (spet) trivialno od kompleksnega.
Štrukelj se loti prenašanja podobe na platno v skoraj popolnoma linearnem postopku. Prevedena v matematični jezik je njegova slika linearna enačba tipa y=4x+3. Štrukelj naredi mrežo in potem po kvadratkih na platno prenese računalniško podobo. Gre za slikanje po točkah, po mehanizmu, ki je zamejen vnaprej. Zato so tudi rezultati, slike, znani vnaprej, zaradi česar jim manjka intenzivnosti, intrigantnosti, njegove slike so samo podobe. Govorimo o posebnem tipu tavtologije, premik iz enega medija v drugega je samo navidezen: nič se v resnici ne premakne.

Brborovićeva prav tako prenaša svoje podobe na platno. Pri tem uporablja projektor. Vsaka njena slika je sestavljena iz številnih dvodimenzionalnih plasti. Vsaka plast je v matematičnem smislu kot linearna, preprosta enačba tipa y=4x+3. Vendar je takšnih različnih 'enačb' na vsaki sliki vsaj 15. Poleg tega uporablja tudi elemente iracionalne matematike, koren iz minus ena, to so madeži, umazanije. Nastopi naključnost, elementi njenih slik padajo drug na drugega po načelih verjetnostnega računa. Talent slikarke je torej v intuiciji, kje se bo torej kaj znašlo, da bo smiselno. Tako imamo na platnu kar naenkrat sistem 15 'enačb' s 15 'neznankami'. Ko polaga slikarka te plasti eno na drugo ali eno zraven druge, se sistem rešuje od ene 'neznanke' do druge in rezultat je intenzivna, kompleksna forma, ki učinkuje tridimenzionalno.

Preprost premik iz enega medija v drugega, kar v resnici sploh ni premik, je kot odkrivanje tople vode. Nekaj popolnoma drugega so sekvence premikov in posegov, ki proizvedejo nove skrivnosti.