Krivite Bruselj. Priročna taktika, ki očitno deluje. Več kot 70 odstotkov nacionalnih zakonodaj nastane v Bruslju, izpostavljajo sindikati, pravijo kritiki, trdijo skeptiki, poudarjajo populisti. In pozabijo povedati, da države članice na to zakonodajo že v postopku sprejemanja lahko vplivajo in jo konec koncev z malo truda lahko tudi zavrnejo. Način, kako dogovorjena besedila prevedejo v nacionalne zakonodaje, dopušča še kakšen odstotek manevrskega prostora. In kaj je zares slabega pri tem, če bi bilo recimo 70 odstotkov pravil po Evropski uniji enakih? Nedvomno je eden ključnih očitkov evropskemu odzivu na krizo predvsem v tem, da se je razpasla zaradi pretirane sproščenosti nekaterih akterjev in prevelikih razlik v načinu delovanja. Zato so morali tisti, ki prej niso hoteli/znali/mogli delovati skladno z zadržanostjo severnjaškega gospodarskega modela, še toliko bolj zategniti svoje pasove, da so z vidika ekonomske logike sicer nesmiselno, a vseeno pokazali, da resno mislijo z evropskim projektom in evropskimi pristopi. A tega si, oprostite, niso izmislili v Bruslju. Evropska komisija je v tej zgodbi palček, ki izvršuje in nadzira voljo držav članic. Nekaterih vsaj. Tistih najmočnejših. Enotna pravila bi morda Grkom ali Ircem privarčevala katerega izmed padcev in ohranila dostojanstvo.

Tudi enotnega trga v tej Evropski uniji še ni. Cene mobilnega gostovanja so še najmanjša težava, čeprav je ravno telekomunikacijski trg eden tistih, ki zaradi virtualnih meja še naprej zelo dobro živi. Digitalizirani, kot smo, se lahko sprašujemo, zakaj najdonosnejše spletne rešitve po večini nastanejo v ZDA. Odprtost trga do dobrih, kreativnih, predvsem pa dobičkonosnih idej in do vlaganj v znanje, brez omejitev v sosednji občini za ideje iz druge občine …

Medklic. Na palestinskem Zahodnem bregu je veliko zgradb, ki se gradijo z doniranim denarjem mednarodne skupnosti. "Za zgradbe, na katero na vidna mesta obesite zastave države, ki jih financirajo, se vedno najde denar," mi je pred leti dejal sodelavec evropskega predstavništva. Videz dajanja pomoči kot izraz skritega sramu zaradi statusa quo? Infrastruktura je nedvomno nuja, a prihodnosti ni v zidovih.

In zidove bi morali graditi, očitno menijo pri britanski stranki UKIP, ki v predvolilni kampanji stavi tudi na nas. Vzhodnjake, ki krademo delovna mesta. Tovrstna retorika je pravzaprav znana vsakomur. Povsod jo je slišati. Vzhodnjaki so južnjaki, so pripadniki narodnostnih manjšin, geji, lezbijke. Vsak ima svojega vzhodnjaka, mar ne.
Kaj torej dobimo, če krivimo Bruselj? Šibak izgovor za to, da ne prepoznamo lastnih napak, lastne nevednosti morda, ali pa nas preprosto ne zanima. Tako kot v Veliki Britaniji vzhodnjaki ali pa bruseljski birokrati niso krivi za gospodarske razmere, tako tudi v Franciji evro ni kriv za vse križe in težave francoske konkurenčnosti. Vodja desničarske Nacionalne fronte Marine Le Pen je dejala, da EU obravnava Francijo kot infantilen narod. Poudarila je, da Francija ne nadzira ničesar več, ne svojega proračuna, ne valute, ne svojih meja, zaradi česar je treba reči: "Stop EU-ju!" Pustimo ob strani, da je Le Penova zadnjih nekaj let evropska poslanka, tako kot vodja UKIP-ja Nigel Farage. Skupaj rušita sistem od znotraj. Farage je v svojo parlamentarno ekipo priženil, pardon, zaposlil tudi svojo ženo. Vsekakor je sistem tisti, ki je v težavah, a sistem so konec koncev ljudje, ki ga uporabljajo in zlorabljajo. Infantilnost, kdor koli?

Kaj sploh pomeni "Več Evrope"? Po 10 letih članstva si odgovor lahko le mislimo, še posebej če so bila naša pričakovanja nerealna, vezana na "evropski standard". Pa če mislite, da je parlamentarna demokracija kje drugje po Evropi kaj bistveno drugačna, ste se zmotili. Prisluhnite kateri izmed debat v francoskem parlamentu … logika je povsod enaka. Kar je od vladne koalicije, je zlato, kar od opozicije, so polena. In obratno. Zaupanja v politike zaradi krize in neposrečenega pritiska na denarnice tistih, ki je niso zakrivili, je v javnosti malo. Tudi zaradi tega se bo izid evropskih volitev verjetno bral kot nezaupnica vladam oziroma strankam, ki tvorijo siceršnjo politično moč.

Predviden vzpon evroskeptikov, v netvorno-kritičnem smislu skepse, je za sredinske politične skupine lahko predvsem spodbuda. Če se hočejo igrati politiko s populisti, bo treba odstraniti ali pa vsaj zmanjšati obseg podlage za podžiganje. Ne krivite Bruslja. Odgovornosti ali krivde, če hočete, je veliko več, kot jo lahko pripišete neimenovanim birokratom ali lobistom v Bruslju.

Birokratski sistem, tak kot je postavljen na evropski ravni, ima ogromno možnosti za izboljšavo. Začne se s tem, da države članice oziroma njihove vlade potegnejo črto pod ideje, da bi Evropska komisija ali evropska pravila zapovedovala barvo oljčnega olja. Ironiziram seveda, čeprav smo o oljčnem olju že poročali … Politična volja je tista. Po eni strani države vse več pristojnosti prenašajo v evropske institucije, od njih terjajo analize, ocene tveganj, politik. Politiki radi govorijo o "Več Evrope", ko pa jih ta Evropa uščipne od zadaj, pa kričijo o prekrških ali prekoračitvi pristojnosti. Eden takšnih je tudi prenos dela vpliva glede sestave proračunov ali pa zaveza k urejenim javnim financam. Najprej podpišemo enotna pravila igre, potem pa igramo briškolo s kviskom. "Do čer mam še kej v rokah, jaz igram," je svojega dne zapisal Iztok Mlakar.