Zgodovinski podpis Salmonda in Camerona. Foto: EPA
Zgodovinski podpis Salmonda in Camerona. Foto: EPA

S klicem po referendumu o EU-ju bo Cameron pravzaprav pripomogel k neodvisnosti Škotske. Ob morebitni osamosvojitvi Škoti svojo prihodnost vidijo kot del Združenega kraljestva, na čelu države bo še vedno kraljica, Škotska pa bo tudi del integracije Evropske unije, pri čemer upajo, da bo njihov pristop hitrejši in ne bo potreboval dolgoletnega dopolnjevanja zakonodaje ter programov.

London
Nina Kojima je dopisnica RTV Slovenija iz Londona. Foto: EPA

Še posebej uradna Berlin in Pariz, ki sta med največjimi zavezniki Evropske unije. Britanski premier naj bi v njem širši javnosti sporočil, da se bodo Otočani najverjetneje leta 2015 odpravili na referendum, na katerem bodo odločali, ali želijo v EU-ju ostati. Proti večeru pa so z Downing Streeta sporočili, da dolgo pričakovanega in v preteklosti že večkrat preloženega govora na temo britanske prihodnosti v EU-ju tudi jutri ne bo.
Cameron mora usmeriti popolno pozornost na talce v Alžiriji, med katerimi so tudi britanski državljani, v večini Škoti. O njihovi usodi pa nocoj razmišljajo številni, Velika Britanija se namreč nikoli in nikakor ne pogaja z ugrabitelji. Torej ima nocoj popolnoma drugačno stališče kot Japonska in Francija. Med ujetniki so tudi njuni državljani.
Če se povrnemo nazaj k referendumu. Načelo britanske konservativne stranke je evroskepticizem. Če zraven prištejemo še to, da so časi slabi - gospodarska kriza, vsakodnevno odrekanje in neugodje - ter da so se v zgodovini velike politične spremembe zgodile v času bede, lakote in seveda družbene morale na psu, potem bi bil Cameronov referendum lahko usoden.

Cameron sicer ni vodilni evroskeptik, bo pa zaradi razprtij v lastni stranki prisiljen potegniti črto. Uresničiti bo moral predvolilne obljube in razpisati referendum, na katerem se bodo Britanci prvič odločali, ali sploh želijo ostati del Evropske unije. Velika Britanija je ena izmed redkih držav članic, ki nima zapisane ustave. Prav slednji dokument pa z veliko vnemo pišejo na Škotskem, kjer so lansko jesen s Cameronom podpisali zgodovinski dogovor o referendumu, na katerem se bodo Škoti jeseni leta 2014 odločali, ali še želijo ostati del Velike Britanije. Če bo referendum SNP-ja (Škotske nacionalne stranke), ki ga vodi eden izmed najbolj sofisticiranih britanskih politikov vseh časov Alex Salmond, uspel, potem se bo David Cameron zagotovo zapisal v zgodovino in v knjige rekordov kot najbolj poraženi britanski politik kadar koli.

S klicem po referendumu o EU-ju bo Cameron pravzaprav pripomogel k neodvisnosti Škotske. Ob morebitni osamosvojitvi Škoti svojo prihodnost vidijo kot del Združenega kraljestva, na čelu države bo še vedno kraljica, Škotska pa bo tudi del integracije Evropske unije, pri čemer upajo, da bo njihov pristop hitrejši in ne bo potreboval dolgoletnega dopolnjevanja zakonodaje ter programov. Z referendumom Britancev, na katerem naj bi se osrednji in po številu volilnih upravičencev največji (angleški) del otoka izrekel proti EU-ju, bo Cameron samo pomagal Škotom, ti se bodo lažje odločili na svojem referendumu, saj je nedvomno javnomnenjsko prepričanje naklonjeno EU-ju.

Na včerajšnji tiskovni konferenci, ki jo je za novinarje FPA-ja (Foreign Press Association) v Londonu sklical Alex Salmond, smo izvedeli, da bi Škotska realno gledano postala samostojna šele 18 mesecev po uspelem referendumu, torej leta 2016, tedaj pa naj bi pristopila tudi k EU-ju. Salmond nas je še seznanil, da pogajanja z Barossom že potekajo in da bo Evropska unija s tem pridobila partnerico, ki je na podlagi svojih energijskih bogastev, nafte ter plina v Severnem morju in električne energije s pomočjo orjaških vetrnic pomemben del EU-ja.

Škotska bi prispevala kar četrtino potrebne energije v EU-ju. V procesu škotske samostojnosti ni bilo niti krvavega nosu ali buške, zato Salmond ne želi, da bi se drugi narodi, kot na primer Palestinci ali Katalonci, na kakršen koli način primerjali s Škoti. Salmond, sit zatohle britanske politike v Westminstru (osrednjem delu Londona, kjer so glavni vladni objekti), si želi, da bi jedrske podmornice in preostali vojaški jedrski program v najkrajšem mogočem času spravili iz Škotske.
Pred dnevoma sem govorila z veleposlanikom Jamesom B. Gilmorjem iz Cityja, ki mi je didaktično in s pomočjo grafov obrazložil, da bo javni dolg britanske vlade do konca mandata leta 2015 s 700 milijard funtov (dolg, ki so ga za sabo pustili laburisti) pred dvema letoma poskočil na 1.400 milijard. Leto 2015 pa naj bi bilo tudi leto, ko naj bi Cameron razpisal referendum, a o javnomnenjskih rezultatih bo mogoče sklepati že leta 2014.

S klicem po referendumu o EU-ju bo Cameron pravzaprav pripomogel k neodvisnosti Škotske. Ob morebitni osamosvojitvi Škoti svojo prihodnost vidijo kot del Združenega kraljestva, na čelu države bo še vedno kraljica, Škotska pa bo tudi del integracije Evropske unije, pri čemer upajo, da bo njihov pristop hitrejši in ne bo potreboval dolgoletnega dopolnjevanja zakonodaje ter programov.