Vsakdo, ki je proti Španiji stopil na parket, je opravil svoj delež. Žiga Dimec je tako odlično izkoristil deset minut in razbremenil Gašperja Vidmarja. Foto: Reuters
Vsakdo, ki je proti Španiji stopil na parket, je opravil svoj delež. Žiga Dimec je tako odlično izkoristil deset minut in razbremenil Gašperja Vidmarja. Foto: Reuters
Franci Pavšer: Kokoškov prinesel mirnost
Izjemni Slovenci v polfinalu razbili Špance
Goran Dragić v Številkah: Želim si NBA-prstana

Takrat je v huronskem vzdušju hitro pokleknila pred gostiteljem turnirja, ki je svoje opravil že v prvem polčasu in se veselil visoke zmage (95:68). Po končnem osmem mestu se je v grlu vse bolj zatikalo spoznanje, bolje rečeno, temačna napoved, da je ta generacija res zamudila eno zadnjih priložnosti za medaljo. Ta se je leto prej na Poljskem res izmuznila v nesrečnih okoliščinah, jedro reprezentance je bilo vse starejše, njihovi nasledniki pa se na mladinskih prvenstvih niso mogli več kosati s tistimi, ki so osvajali medalje.

V Carigrad sta se od ekipe s SP-ja 2010 po sedmih letih vrnila le Goran Dragić in Gašper Vidmar. Oba sta napovedala, da je to njun zadnji reprezentančni turnir. Ključen je seveda kapetan, ki mu je bila podrejena celotna podoba reprezentance, na čelu s selektorjem Igorjem Kokoškovom. Izbor srbskega strokovnjaka je namreč pomenil iskanje tistega, ki bi najbolje izkoristil odlike starejšega od bratov Dragić. Ta je znan po svoji hitri in prodorni igri, ki je naravnost ustvarjena za Ligo NBA. V času njegove reprezentančne kariere je evropska košarka zapadla v počasno, šablonsko igro, ki je v povprečju dopuščala do 70 točk. Kokoškov, ki je Gogija od blizu spremljal že junija 2008 v Phoenixu na preskusu za Ligo NBA, je svoje delo - iskanje nove identitete slovenske igre - opravil optimalno.

Ob tem mu gre seveda na roko, da se je reprezentanci pridružil mladi biser Luka Dončić. O sposobnostih 18-letnika nihče ni dvomil, učna leta v Realu je opravil z odliko. V španski prestolnici je postopno dobival svoje minute, ki jih je s pridom izkoriščal in navduševal s svojo lucidnostjo. Kako fantastično ga je opazovati na parketu. Njegova igra je res neverjetno široka, kar ne nazadnje priča, da je v polfinalu proti veliki Španiji le za las ostal brez trojnega dvojčka. Statistika je res sijajna, v obrambi se mojstrsko postavlja pod obročem, saj je z naskokom prvi skakalec ekipe, v napadu je predrzen, kljub zgrešenim metom si upa vzeti žogo v roke in vreči z devetih metrov. Njegovo veselje - ob lastnih akcijah in akcijah kolegov - je tako pristno in navdušujoče.

Trk dveh velikih imen slovenske košarke - sedanjosti in prihodnosti - je tako posrečen. Ko sem pred prvenstvom ob zelo pozni uri opravil pogovor z Dragićem, se je ta nekaj minut prej družil in šalil s 13 let mlajšim soigralcem. Lepo je bilo opazovati njun odnos, kemijo, sproščenost, kolegialnost, netekmovalnost. Vloge so bile jasno razdeljene.

Ta sproščenost, navihanost, ki jo zasejal dvojec Dragić - Dončić, je hitro okužila vse reprezentante. Vidmar, ki je na prvih tekmah nekajkrat neposrečeno prodiral in se obračal pod nasprotnim obročem, je v bojih na izpadanje postal prava žival. Neustrašno se je boril proti višjim in mnogo bolj cenjenim centrom, kot sta, denimo, brata Gasol. Pravzaprav je padalo z vseh strani, Klemen Prepelič je z mirno roko v napadu prevzel svoj delež, Anthony Randolph se je tako pristno ujel med fante, kot da bi bil reprezentant Slovenije od najmlajših kategorij naprej.

Misel, da je celota vredna precej več od vsote posameznih delov, je v očeh Slovenije na tem turnirju še kako resnična. To brez dvoma poimensko ni najboljša slovenska reprezentanca do zdaj, a nevidno lepilo je tako močno, da smo proti Španiji lahko občudovali Žigo Dimca, kako je izkoristil svoje minute in se pogumno ruval pod španskim košem, ali Sašo Zagorca in Alekseja Nikolića, ki sta zadela trojko.

Dva milijona prebivalcev Slovenije res ni veliko in razumljivo je, da smo se v dobrega četrt stoletja samostojnosti večinoma veselili uspehov v posamičnih športih. Kdo ni bil navdušen nad zmagami in rekordi Petra Prevca, Tine Maze, Primoža Kozmusa, judoistov in drugih pridnih zbiralcev medalj? A zbrati dovolj športnikov, ki tvorijo reprezentanco in z njo posegajo po medaljah, se je vedno zdela misija nemogoče. A nemogoče je lahko mogoče, slovenski športniki so v zadnjih dveh letih namreč osvojili medaljo še v tretjem članskem reprezentačnem športu - srebrnim odbojkarjem in bronastim rokometašem so se zdaj pridružili še (najmanj srebrni) košarkarji. Beseda majhnost je prepogosto samo izgovor ...

Franci Pavšer: Kokoškov prinesel mirnost
Izjemni Slovenci v polfinalu razbili Špance
Goran Dragić v Številkah: Želim si NBA-prstana