Seveda je nenavadno, da bo Veber, ki se očitno ne strinja z vladno politiko, odslej koalicijski poslanec. Toda nadomestil bo Francija Križaniča, ki se v svojih stališčih - zlasti do prodaje premoženja - od Vebra praktično ne razlikuje. Razmerja v parlamentu se torej ne bodo bistveno spremenila. Socialni demokrati, ki so zagotovo največja politična žrtev solističnih potez lastnega ministra, bodo ostali v vladni koaliciji. Na prvi pogled torej vse ostaja tako, kot je bilo. Premier mora najti dva nova ministra, toda ponavljajoči se kadrovski pretresi v mandatu vlade Mira Cerarja niso nič neobičajnega.

Udarni val mučne afere lahko pričakujemo pozneje, ko bo afera Veberkom v javnosti morda že pozabljena. Odnosi med koalicijskimi partnerji so močno načeti. To se bo pokazalo najpozneje jeseni, ko se bodo zaostrila pogajanja o delitvi proračuna. Vlada bo odslej veliko težje sprejela kakršno koli resno reformo. Socialni demokrati bodo še bolj nepopustljivi, ne samo pri prodaji premoženja, že zaradi lastne razočarane baze, ki bo politično klofuto težko pozabila. Konceptualne razlike med SD-jem in Cerarjevim SMC-jem, ki so bile vidne že doslej, lahko postanejo nepremostljivo.

Tako razmajane koalicije, kot so pokazale prejšnje tri kratkotrajne vlade, nimajo dolgega roka trajanja. Predvsem pa so neučinkovite, paralizirane in hkrati naporne za državljane, naveličane nenehnih političnih kriz. Bizarni odhod ministra Janka Vebra torej vendarle ni bil samo nepomembna predstava absurda v slovenskem političnem teatru. Račune je vedno treba plačati, četudi včasih z zamikom.