Dvajsetletni Curtis Harrington v svojem filmu Fragment iskanja. Foto:
Dvajsetletni Curtis Harrington v svojem filmu Fragment iskanja. Foto:
Zgodba o eksperimentalnem umetniku, ki so ga nekoč slavili skupaj z njegovima prijateljema Mayo Deren in Kennethom Angerjem kot predhodnike nove vrste kinematografije, in je končal kot režiser televizijskih serij, kot sta Dinastija in Charliejevi angelčki.
Njegov "komercialni" prvenec je bil ekspresionistični Night Tide (1961) z Dennisom Hopperjem v vlogi mornarja, ki se zaljubi v punco, ki je morda morska deklica.
Ali je morska deklica ali ni? Linda Lawson v filmu Night Tide.
Največji uspeh pri gledalcih je doživel z ironično srhljivko Igre, v kateri Katharine Ross in James Caan igrata samozadovoljna Newyorčana, katerih življenje skrivnostna in nevarna Simone Signoret spremeni v niz morilski iger.
Simone Signoret in njena morilska igra. Na sliki: prizor iz filma Igre.
John Savage kot Terry v Harringtonovem filmu The Killing Kind.
Ann Sothern in John Savage kot mati in sin v The Killing Kind.
Ne tako dobra, ampak vseeno izredno zanimiva je tudi grozljivka What's the Matter with Helen, ki se dogaja v tridesetih letih na robu Hollywooda. V njej vidimo takšne ameriške bizarnosti, kot je šola za punčke, katerih matere jih želijo spremeniti v naslednjo Shirley Temple. Na sliki: Debbie Reynolds in učenke.
V Fragmentu iskanja vidimo, da je plavolaska, ki jo je junak lovil, pravzaprav nežen fant. In v trenutku odkritega brezsramnega narcisizma vidimo, da je to sam Harrington, ki zapeljivo pod lasuljo gleda v kamero.
Prizor iz epizode Charliejevih angelčkov, ki jo je režiral Harrington. Na sliki: Kate Jackson, Farrah Fawcett , Jaclyn Smith in Cheryl Ladd.
Vrtnica, ki potuje skozi Benetke v kratkem filmu Sestanek.
Kader iz filma Sestanek.

Njegovi redko videni avantgardni filmi iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja so se letos prvič pojavili na DVD-ju in blu-rayu. Tudi letos, šest let po njegovi smrti je natisnjena njegova avtobiografija. Knjiga s precej dolgim naslovom Prijazni tipi ne delajo v Hollywoodu: pustolovščine esteta v filmski industriji (Nice Guys Don't Work in Hollywood: The Adventures of an Aesthete in the Movie Business) je zgodba o eksperimentalnem umetniku, ki so ga nekoč slavili skupaj z njegovima prijateljema Mayo Deren in Kennethom Angerjem kot predhodnike nove vrste kinematografije in ki je končal kot režiser televizijskih serij, kot sta Dinastija in Charliejevi angelčki.
Harrington je sicer najbolj znan po nizu celovečernih grozljivk, ki so dobile kultni status. Njegov "komercialni" prvenec je bil ekspresionistični Night Tide (1961) z Dennisom Hopperjem v vlogi mornarja, ki se zaljubi v punco, ki je morda morska deklica. Največji uspeh pri gledalcih je doživel z ironično srhljivko Igre (Games, 1967), v kateri James Caan in Katharine Ross igrata samozadovoljna Newyorčana, katerih življenje skrivnostna in nevarna Simone Signoret spremeni v niz morilski iger. The Killing Kind iz leta 1973 je Harringtonova mojstrovina. Zaradi slabe distribucije je komaj prišel v kinematografe. V filmu, mizogin (in impotenten) Terry (John Savage) živi v penzionu posesivne matere Thelme (Ann Sothern) v Los Angelesu, ki ga ščiti pred "zlimi" dekleti. Ljubimkanje, igrivo boksanje in zafrkavanje matere in sina sodijo nekako med infantilizem in incest.
Ponoči Terry ubija ženske, za katere meni, da so mu storile krivico. Terryja pa opazuje seksualno zafrustrirana soseda, petintridesetletna devica. Terry gleda ljubko mlado zaupnico in se tako razburi, da zadavi mačko, ki jo drži v rokah. Soseda pa opazuje njega in se ji zdi privlačen. Pod Harringtonovo režijo like vedno doživimo kot človeške groteske. The Killing Kind ali Morilska vrsta ustvari vzdušje morilske zadušljivosti in »skorumpiranih« človeških odnosov. Hkrati obuja tisti iskreni občutek osamljenosti človeka na svetu, ki je bil značilen v ameriški kinematografiji sedemdesetih let.
Ne tako dobra, ampak vseeno izredno zanimiva je tudi grozljivka What's the Matter with Helen (1971), ki se dogaja v tridesetih letih na robu Hollywooda. V njej vidimo takšne ameriške bizarnosti, kot je šola za punčke, katerih matere jih želijo spremeniti v naslednjo Shirley Temple. Morda zato, ker je prišel iz vrst avantgardistov, Harrington nikoli ni razvil močnega sloga pripovedovanja. To mu je tudi škodilo, v filmski tradiciji zasnovani na pripovedovanju zgodbe. Eden idolovi in pozneje prijatelj in mentor je bil Josef von Sternberg, stari mojster, ki je tudi bil bolj naklonjen luči in sencam kot jasni zgodbi. Harrington pa nikoli ni prišel tako visoko, da bi producenti upoštevali njegove neobičajne želje.

Iskanja
Tako kot v veliko ameriških avantgardnih filmih, posnetih po drugi svetovni vojni, ki sem jih videl, gre tudi pri Harringtonovih za nekakšno iskanje. Prvi se celo imenuje Fragment iskanja (Fragment of Seeking, 1946, 16 min). Sam Harrington, dvajset let star, "žgoljav", ampak tudi "delikatno" lep, igra glavno vlogo. Lovi plavolaso dekle po hodnikih in vrtovih vile. Ko jo najde, najde tudi smrt, a tudi samospoznanje. V Izletu (Picnic, 1948) še ena plavolasa usodna ženska odtrga mladega moža od nečesa, kar je videti kot družinski izlet. Sledi ji po pusti plaži, po pustih skalah in med mrtvimi vejami mrtvih dreves. Morje pa je videti, kot da je iz jekla.
Njegovi filmi so manj napadalni od tistih, ki sta jih v istem času režirala njegova prijatelja Maye Deren in Kenneth Anger. Ne čuti se želja prestaviti gledalca iz navade gledanja - to je ustvaril Hollywood -, ki se čuti (na različna načina) pri Derenovi in Angerju. Harringtonovi kratki filmi so manj tvegani in nežnejši, imajo vpogled v zaseben svet. Ko junak Angerjevega Ognjemeta (Fireworks, 1947, 20 min) odkrije svojo (homo)seksualnost, to pokaže skozi ognjemet, ki izbruhne iz njegovega mednožja. V Fragmentu iskanja, Harrington to počne tako, da vidimo, da je plavolaska, ki jo je lovil, pravzaprav nežen fant. In v trenutku odkritega brezsramnega narcisizma vidimo, da je to sam Harrington, ki zapeljivo pod plavolaso lasuljo gleda v kamero.
Fragment iskanja in Izlet, skupaj z drugimi tremi filmi, posnetimi med letoma 1946 in 1955, pokažeta mladega umetnika v iskanju lepote, pa tudi tiste, ki se najde med grdoto. V teh filmih so poželenje, lepota in smrt izmenljivi. Bil je izviren estet, s priokusom dekadence svojega priljubljenega pisatelja Edgarja Allana Poeja.

Puščoba v srcu
Harringtonova avtobiografija je neposredna in pogosto duhovita. Polna je pikantnih zgodb o znanih osebah in dojemljivih ter tudi nesramnih opazkah o ljudeh, s katerim je v štiridesetletni filmski karieri sodeloval. V knjigi so omenjeni vsi producenti, za katere meni, da so mu uničili filme. Harrington je baje bil dobrodušen človek, ampak ponižanja ni nikoli pozabil.
Opisuje, kako se je njegov prijatelj Stanley Kubrick razjokal po katastrofalnih recenzijah njegovega prvenca Strah in poželenje (Fear and Desire, 1953) in kako je delo z visokoproračunskim filmom Velikan (Giant, 1956) Georgea Stevensa razvadilo Dennisa Hopperja do te mere, da je bilo težko z njim delati pri izredno nizkoproračunskem Night Tide. Opisuje prijateljstvo z uglednim britanskim literatom Christopherjem Isherwoodom, ki je napisal zgodbe, po katerih je bil posnet film Kabaret (Cabaret, 1972, Bob Fosse) in ki je bil poklon "pijani vehementnosti". Prijateljstvo se je končalo na dramatičen način, ko je na neki zabavi Isherwood nenadno udaril Harringtona v obraz. Razlog je bil, da se je neki Harringtonov prijatelj spogledoval z Isherwoodovim fantom. "Ker ni mogel napasti popolnega neznanca, sem jaz postal žrtveno jagnje za njegov gnev," je zapisal Harrington.
O svoji homoseksualnosti piše nonšalantno: "Zdelo mi se je popolnoma naravno, saj sem sledil svojim občutkom i in nagonom, zato mi ni padlo na pamet, da bi začutil kakšno slabo vest ali sramoto." Zaznamo lahko globok vpliv Poeja. Ko opisuje svoja čustvena stanja, nas malo spominja na svojega idola. Naslednje je zapisal po svoji prvi resni ljubezenski izkušnji: "Takoj sem vedel, z zares grozljivo slutnjo, da sem obsojen, da nikoli več ne bom doživel tako intenzivne strasti in da bom zaradi tega čutil votlost vse življenje. Nikoli se zares nisem osvobodil puščobe, ki sem jo čutil v svojem srcu." Opisuje tudi svoje druge zveze: tudi eno s punco ("Popolnoma prijazno, ampak nič osupljivega."). Če je našel življenjskega partnerja, nam v knjigi tega ne pove. Ampak po zaključku branja sem čutil, da se zares nikoli ni osvobodil puščobe, ki jo je čutil v srcu, kljub vsem prijateljstvom in boemskim pustolovščinam v New Yorku, Parizu in Benetkah.
Ko je nujno potreboval denar, je režiral za televizijo in tu se je znašel na "spolzkem bregu", kot je sam zapisal. Ko začneš režirati za televizijo, nehaš zanimati filmske producente. Njegovi filmi pa zadnje čase tako in tako niso bili uspešni pri gledalcih. "Drsel sem dol po spolzkem bregu," je zapisal v avtobiografiji. "Prisiljen sem bil sprejeti projekte, za katere nisem imel ustrezne estetske vizije in me niso niti najmanj intelektualno angažirali. To je bilo delo in potreboval sem denar." Nikoli se ni zares prebil nazaj.
Harrington ni nikoli izgubil odnosa skrivnostnosti in začudenja do filma, čeprav se je le malo čutil v televizijskih serijah in povprečnih filmih, s katerimi se je v glavnem ukvarjal. Najbolj se čuti v njegovih kratkih filmih; v prizoru rože v rokah maskiranega moža v gondoli, ki pluje skozi Benetke v Sestanku (The Assignation, 1953, 8 min), pa tudi na trenutke v nekaterih celovečernih filmih. V avtobiografiji Harrington opiše svoj prvi otroški obisk kinematografa: "Trudil sem se razumeti, kako jim je uspelo skriti zasenčene človeške figure za platnom. Bile so brez barve. Črne, bele in sive so bile, njihova velikost se je ves čas spreminjala. Tisto, kar me je zbegalo, je bilo, kako je vse to funkcioniralo. To je moj prvi filmski spomin, preden sem vedel, kaj film sploh je."