Napoved bankrota in napoved poskusa razglasitve stečaja velemesta se zdita nekaj neverjetnega ali pa vsaj nekaj tako zunaj običajnega reda stvari (čeprav zgodovina seveda priča o nešteto primerih kolapsa prestolnic velikih imperijev zaradi izgube likvidne finančne podstati), da si nekoliko zlobno, a v zamahu velike radovednosti skoraj zaželiš, da bi se to zgodilo. Pri tem se v zgodbi o finančnem kolapsu Detroita zaradi skoraj spektakelskega momenta novice o bankrotu nekoč prvega mesta avtomobilske industrije na svetu večkrat zametuje ozadje zgodbe: predvsem to, kaj se je dogajalo z ljudmi, kako so Detroitčani tudi sami – predvsem tisti, ki Detroitčani več niso – povzročili ta kolaps. Zgodba o Detroitu pa je seveda obenem tudi veliko razsežnejša zgodba, tako rekoč zgodba epskih razsežnosti o (prikriti) bedi industrijskega sveta. Sledi poskus razmisleka o drobcu izbranih poglavij iz te zgodbe - z jedrom v Detroitu, seveda.
Auftakt št. 1
Pravzaprav sem tole napovedala že enkrat maja ... Ampak je neki nedavni dogodek za nazaj upravičil mojo časovno netočnost … Recimo.
Popis bivalnih razmer na industrijskem severnem robu Anglije: "Hiša v Mapplewellu. Dve zgoraj, ena spodaj. Dnevna soba 14 krat 12 čevljev. Korito v dnevni sobi. Omet poka in se lušči s sten. V pečici ni rešetk. Plin rahlo pušča. Gornji sobi vsaka 10 krat 8 čevljev. Štiri postelje (za šest oseb, vseh odraslih), ampak 'ena izmed postelj ne dela', sklepam, da zaradi pomanjkanja posteljnine. Soba najbližje stopnicam nima vrat in stopnice so brez ograje, in ko stopiš iz postelje, ti noga obvisi v zraku in lahko zgrmiš 10 čevljev globoko na kamnita tla. Hišna goba tako huda, da lahko vidiš skozi tla v sobo spodaj. Ščurki, ampak 'jih pobijam z dezinfekcijsko tekočino za živino'. Prstena cesta, ki pelje mimo teh bajt, je kot kup gnoja, in pravijo, da je pozimi neprevozna. Najemniki so v tej hiši že 22 let."

Tuzemski predkrog Dantejevega pekla
Zgornji navedek je iztrgan iz knjige Pot v Wigan, sociološke raziskave severnoangleškega delavskega razreda proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja. George Orwell je s to knjigo ustvaril peklensko vizijo industrijske Britanije. Gre za nekakšen dodaten krog ali pa tuzemski predkrog k Dantejevemu peklenskem vrtincu; predkrog tudi zato, ker se je usoda biti vržen in ujet v katero izmed enot neznosnih delavskih naselij zdela kot predestinacija za sprevrženo, nedejavno, neproduktivno glede na visoke – pravzaprav bi bilo bolje zapisati izumetničeno elaborirane – higienske in moralne standarde, ki so bili nekakšna obsedenost višjih in "produktivnih" višjih slojev vse od viktorijanske manije čistoče in čistunskosti naprej, pa torej na neki način tudi "odvečno" življenje.
Mimogrede - temu severnoangleškemu predkrogu pekla je neke vrste sijajen ironični nespomenik s skečem Jorkširski gospodje postavila tudi skupina Monty Python: štirje bogati džentelmeni ob penini in cigarah razmišljajo, kako srečni so bili nekoč, ko so živeli v popolni revščini, in tekmujejo v tem, kdo bi življenje v otroštvu predstavil bolj neznosno, kar kulminira v hvalisanju, da je družina enega živela v luknji v tleh, drugi niso imeli za čaj in so le srkali kapljice iz krpe, namočene v mrzel čaj, tretji so živeli v škatli za čevlje, in ker je bila iz kartona, jim nekdo tretji pripiše življenje v razkošju, saj je njegova družina začasno živela v zvitku iz časopisnega papirja ... In tako naprej ...

No, če se vrnemo k Orwellu - v njegovi knjigi je predkrog pekla popisan stvarneje -, je to nekakšen povzetek bistva: "Nekateri prizori so mi živo ostali v spominu. Skoraj prazna dnevna soba v bajti v majhni rudarski vasici, kjer je bila vsa družina brez dela in so bili vsi videti podhranjeni; in velika družina z odraslimi sinovi in hčerami, ki so brezciljno moleli vse štiri od sebe, vsi skoraj do pike enaki, z rdečimi lasmi, izrazitimi kostmi in upadlimi obrazi, ki sta jih uničila podhranjenost in brezdelje; in eden izmed visokoraslih sinov, sedeč ob kaminu, ki je bil preveč brezvoljen, da bi sploh opazil, da je vstopil tujec, in si je z neobute noge počasi sezuval lepljivo nogavico."

Moderni Engels, a tokrat z literarnim talentom
Orwell seveda ni bil le objektiven sociološki raziskovalec; pravzaprav to sploh ni bil. Njegovi popisi, pridelani med nekajtedenskim bivanjem med angleškimi reveži, so bili le materialna osnova kritike v liniji zagovora demokratičnega socializma. Čeprav je celo založnika, sicer predanega socialnega reformatorja sira Victorja Gollancza, nekoliko zmotila Orwellova kritika srednjih razredov, ki da v svoji začasni pozabi sredi (zmernega) obilja in ob nezavedanju, da bo zgodovinska nujnost tudi njih kmalu vrgla med proletariat, je knjiga predvsem zaradi prvega dela požela veliko pohval. Pesnica Edith Sitwell je na primer zapisala: "Popis grozot na začetku ... je neprekosljiv. Zdi se, da za naš moderni čas Orwell počne tisto, kar je Engels naredil za svet v obdobju 1840-1850. Razlika med obema pa je predvsem v tem, da je Orwell rojen pisatelj, medtem ko Engels – čeprav je bil seveda sijajnega duha – pisatelj preprosto ni bil."

Med Engelsovim in Orwellovim kritičnim popisom delovnih in življenjskih razmer angleškega delavskega razreda je minilo približno 80 let. Danes, skoraj osem desetletij po izidu Poti v Wigan, bi lahko strukturno enakovredno raziskavo Orwellovi naredili tudi nekje drugje ...

"Potem je tu še beda puščajočih sten in pronicajočih zidov, zaradi česar pozimi v nekaterih sobah skoraj ni mogoče bivati. Potem so tu še ščurki. Ko ščurke enkrat dobiš v hišo, se jih do sodnega dne ne znebiš več; za njihovo iztrebljanje ni zanesljivega načina." Ščurki, ki se jih ne znebiš ... mnogo njih leta 1936 ... A to velja tudi tukaj, čeprav je vse skupaj razsežnejše. Razsežnejše so hiše, večje so ceste, vse nekoliko bolj diha. Ne potrebujemo več Orwella, imamo Google Streetview – pogled na "ameriško zadnje dvorišče" ...
Auftakt št. 2
Vse skupaj se začne s približno takšnim stavkom: Še pred Sex Pistolsi in tudi še pred Ramonesi nihče ni takrat igral takšne glasbe.
Kmalu zatem pristanemo na ... ja ... "ameriškem zadnjem dvorišču". No, vse ni tako zelo v popolnem razsulu. Vseeno pa barva z lesenih zunanjih sten odpada in dobimo občutek, da so vse te sicer dokaj lične hiške le malo trdnejše od kakšne kartonske konstrukcije … Trata pred hišo je zanemarjena, tam stoji neki avto; ne najnovejši, tudi zanemarjen. Tri ženske, temnopolte, tudi v razvlečenih – ja, videti je, da zanemarjenih – oblačilih …
Fotografije nas prestavijo skoraj 40 let v preteklost. Hiša je bila ista, natrpana, ampak očitno skrbno urejena. Oče v obleki in mati z arhitekturno pričesko v slogu pevk Motowna. Bila sta ponosna, da sta v mestu avtomobilske industrije, v mestu, ki je z izumom in množično produkcijo "poceni" osebnega avtomobila pravzaprav spremenilo življenje množic v 20. stoletju, svojim sinovom omogočila življenje v srednjem razredu. Simulacijo udobja višjih slojev, industrijske aristokracije. Prav Detroit je bil pravzaprav mesto, v katerem se je najprej razvil ameriški črnski srednji razred. Danes seveda ta zgodovinska naracija zahteva ne preveč optimističen epilog. Njegovo pisanje pa se je pravzaprav začelo že pred prvo polovico sedemdesetih, ki so bila sicer tudi čas razcveta ameriške suburbije in (vedno bolj kreditirane) blaginje. O tem nekoliko pozneje …
Pank pred pankom - in to črnski - iz Detroita
Zgoraj opisani prizori so del dokumentarnega filma A Band Called Death o eni izmed večjih senzacij oziroma novih odkritij ameriškega glasbenega undergrounda zadnjih let. Govori o (proto)pankovski skupini Death. Iz Detroita so bili. Film sem si ogledala po čistem naključju, ko sem s kolegom v brezdelnem popoldnevu zašla v artkino v Cambridgeu; v kino v Cambridgeu pri Bostonu oziroma v priljubljeni kino harvardskih študentov. Bratje Hackney so igrali glasbo belcev. Nanje so vplivali The Who in Alice Cooper. Pravzaprav so igrali belski pank nekaj let pred "uradnim" izumom panka. Pozneje, ko jim s pankom ni uspelo osvojiti občinstva, so veliko bolj afroameriško konformistično preigravali reggae in gospelski rock, danes pa se preživeli člani preživljajo z bolj ali manj manualnimi deli. Eden denimo čisti lokalno šolo nekje v predmestju Detroita.

V sedemdesetih, ko so temnopolti Detroitčani še vsaj nekoliko verjeli v svoje mesto in v lepo prihodnost plesali v ritmu Motowna in zgodnjega diska, so se Death v underground uspešnici izpred nekaj let, obskurnem odkritju nekega DJ-a, pesmi Politicians in My Eyes, znesli nad politiki. Očitali so jim predvsem, da jim gre le za formo "džentelmenske" politike, niso pa niti malo sposobni spremeniti prava in zakonov v skladu s potrebami ljudi. To je bilo leta 1974 in Detroit je še vedno veljal za gospodarsko pomembno mesto, čeprav je naftna kriza po izbruhu leta 1973 že začela načenjati tudi povpraševanje po (pogoltnih in nevarčnih) ameriških avtomobilih. In tega leta so v Detroitu izvolili prvega afriško-ameriškega župana; Coleman A. Young je bilo njegovo ime.
A prav tako leta 1974 je sodba ameriškega vrhovnega sodišča v primeru Milliken vs. Bradley glede rasne segregacije šol v vedno bolj prevladujoče črnskem Detroitu, ki se je izrekla za dopustnost de facto rasne segregacije šol, če ta ni posledica načrtnega oblikovanja rasno "čistih šol", prav tega leta potrdila od leta 1967 vedno bolj uveljavljen "sloves" Detroita kot najbolj problematičnega ameriškega velemesta. In to predvsem zaradi medrasnih napetosti; torej medrasnih napetosti v mestu, ki naj bi med vsemi ameriškimi velikimi mesti najbolj pripomoglo k vzponu črnskega srednjega sloja …
Kaj je torej "gnilega" v Detroitu?
Barack Obama je pred nekaj leti ameriško avtomobilsko industrijo imenoval “emblem ameriškega duha”. Ta izjava je bila podana tam nekje okoli leta 2009, ko je zvezna vlada s kar nekaj milijardami dolarjev rešila in na novo pot razcveta poslala velikane detroitske avtomobilske industrije: Ford, Chrysler in General Motors. Zato bi se ji takrat skoraj želeli posmehovati. Vendar je v njej veliko resničnega, čeprav se zdi, da je ta industrija poosebljala predvsem staro, ponosno Ameriko, ne pa sedanje, za katero predvsem zaradi medijskega kreiranja vzdušja permanentnega izrednega stanja ter mehanizmov identificiranja in izločanja sovražnikov vedno bolj postaja značilna psihopatologija konservativnega obrata v mitologijo ameriškega življenja na verandi, ob žaru in s pick-upom, s katerim odpelješ družino v cerkev, hčerko med navijačice, sina pa na bejzbol … Ampak, ja, pri ameriški avtomobilski industriji gre pravzaprav še za nekaj več kot za poosebljanje ameriškega duha; gre pravzaprav za emblem 20. stoletja. Ta nesrečni Detroit je dejansko mesto, kjer se je oblikovala mitologija zasebnega življenja 20. stoletja, nazadnje pa je postal tudi emblematično prizorišče demontaže tistega, kar bi lahko imeli za vzor dobre skupnosti 20. stoletja.
In če se vrnemo k izjavi o ameriški avtomobilski industriji kot poosebljenju ameriškega duha in 20. stoletja. Pravzaprav ni nobeno drugo mesto, ampak prav Detroit, imelo večje vloge pri oblikovanju življenja množic v prejšnjem stoletju. Cenovno dostopen osebni avtomobil je res revolucioniral življenje množic. V bistvu je obrnil paradigmo strukture posameznikovega gibanja skozi življenje - spremenil je nakupovanje, delo in lokacijo delovnega mesta, preživljanje prostega časa in počitnic. Pa tudi urbanizem ali neurbanizem ali spontani kontraurbanizem. In tako tudi usodo Detroita. Predvsem po fatalnem letu 1967.
Glasovanje s štirimi kolesi in kolaps Detroita
Če namreč ne bi takrat tako rekoč že vsi imeli osebnih avtomobilov, se Detroit po letu 1967 ne bi tako zelo hitro, skorajda čez noč spremenil. Kar se je začelo skoraj na današnji dan pred 46 leti, natančneje 23. julija 1967, brez osebnega avtomobila ne bi moglo imeti tako daljnosežnih posledic. In rezultati nekaj tednov pozneje izvedene ankete javnega mnenja ne bi mogli tako hitro dobiti svojega prevoda v "glasovanju z zagonom štirih koles". V glasovanju, katerega lahko danes v daljši zgodovinski perspektivi povzamemo s podatki o krčenju prebivalstva Detroita z 1,8 milijona duš leta 1950 do sedanjih 700.000; samo v zadnjem desetletju se je populacija Detroita zmanjšala za 26 odstotkov. In za mestni proračun še pomembnejše: iz mesta so odšli pripadniki srednjih slojev. Ali drugače povedano in z natančnimi podatki: število dobro plačanih in stabilnih delovnih mest v detroitski industriji, katerih zaslužek ustreza zaslužku srednjih razredov, je s števila 296.999 leta 1950 padlo na 27.000 leta 2011.
Kaj so povedali zgoraj napovedani rezultati javnega mnenja konec šestdesetih let? Povedali so, da si v mestu, ki je v petdesetih in šestdesetih letih postalo sinonim za uspešno integracijo belskih in črnskih delavcev in ki je veljalo za mesto z dobro socialno integrirano črnsko delovno silo, le 24 odstotkov belcev želi rasno mešane stanovanjske soseske. Med temnopoltimi Detroitčani pa je bilo takšnih, ki so se izrekli za skupno bivanje z belci, kar 88 odstotkov. Očitno so belci in črnci, ki so na delovnem mestu tako zgledno sodelovali (ali pa so v resnici le nekonfliktno delali paralelno), zasebno gojili različne ideale rasne organizacije mesta. Rezultati so bili pravzaprav šok za detroitske in tudi druge Afroameričane v ZDA.
Morda bi jih celo lahko primerjali z razočaranjem, ki so ga v (pred)nacistični Nemčiji doživeli Judje, formalno politično emancipirani, iskreno privrženi nemški klasični kulturi z zbranimi deli Schillerja in Goetheja kot obvezno opremo svojih stanovanj, še vedno pa ne povsem sprejeti v nemško družbo. Nadaljevanje poznamo ...
Detroit - mesto "premožnih" temnopoltih Američanov
Temnopolte Detroitčane so takšne raziskave javnega mnenja in pa drugi implicitni indici njihove vsaj pogojne nezaželenosti v mestu kulta osebnega avtomobila še toliko bolj prizadele, saj so veljali za vzor uspešnih temnopoltih Američanov. Profesor afriško-ameriških študij na univerzi Wayne State University David Goldberg je tako za izhodišče svoje raziskave negativnega razvoja Detroita z vidika rasne integracije postavil naslednji podatek: "Detroit je kmalu po letu 1950 postal dom najpremožnejše skupnosti Afroameričanov v ZDA in mesto z največjim deležem temnopoltih, med lastniki nepremičnin pa tudi mesto, v katerem so imeli temnopolti prebivalci v primerjavi s svetlopoltimi najvišjo povprečno plačo med vsemi ameriškimi mesti.“ Tudi brezposelnost med detroitskimi Afroameričani je bila izredno nizka, dobre tri odstotke. Torej ekonomski brezup ni mogel biti nekaj, kar bi prevevalo to skupnost.
In kot se to pač rado zgodi, je neka banalnost v tek pognala zgodovinsko pomemben in v današnjem retrospektivnem pogledu pravzaprav usodni dogodek za nadaljnjo zgodovino propada Detroita. To je bil upor na 12. ulici. Njegova predzgodba pa se je zgodila natanko pred 50 leti.
Vizija Martina Luthra Kinga, nato pa pokol na 12. ulici
Junija 1963 je Martin Luther King v Detroitu imel govor. V njem je na neki način začrtal glavne točke svojega legendarnega govora "I Have a Dream", ki ga je imel v Washingtonu dva meseca pozneje. Detroitski govor je spodbudil politizacijo detroitske temnopolte mladine, ki se brezupu zaradi svoje ekonomske prihodnosti res ni mogla predajati, vedno bolj pa je čutila, da je lahko udeležena le pri razdeljevanju ekonomskih sadov, pri sodelovanju v gremijih, ki odločajo o politični alokaciji sadov gospodarske uspešnosti, pa ne; mladi so ugotovili, da so jim namenili vlogo bolj ali manj pasivnih udeležencev v razdeljevanju dobičkov. Leto 1963 je tako spodbudilo proces politične emancipacije detroitskih Afroameričanov, ki pa je potekal na ulici.
Tista banalnost, na katero sem namignila že zgoraj, pa je bil "sprožilec" izbruha glavnega upora, upora, ki je kataliziral prostovoljni belski "eksodus" iz Detroita; eksodus srednjega razreda in tako tudi eksodus razmeroma visokih rednih dotokov denarja v mestno blagajno; dotokov, ki so bili temelj stabilnega proračuna, države blaginje v Detroitu; tiste države blaginje, katere sidrišče je seveda močan srednji razred ne le kot finančni steber družbe, ampak tudi kot steber zmernih političnih mnenj, v rahlem evfemizmu bi lahko tudi rekli steber ohranjanja razsvetljenskih idealov. Z rahlim evfemizmom, naj poudarim še enkrat.
Vojna v Detroitu
Ta banalnost je bila policijska racija v nekem lokalu, pravzaprav beznici, ki ni imela licence za prodajanje alkohola. Racija je postala pretep, ta se je razvil v pravo nočno vojno, ta pa v večdnevno krvavo gverilsko vojno med detroitsko policijo in Afroameričani. Razvil se je eden najbolj krvavih protestov v zgodovini ZDA. Trajal je pet dni. Guverner države Michigan je v mesto poslal narodno gardo, predsednik Johnson pa vojsko.
Na koncu so prešteli 43 smrtnih žrtev, več kot 2.000 uničenih ali močno poškodovanih stavb, 467 ljudi je bilo ranjenih, več kot 7.200 so jih aretirali. Urbana vojna torej. Vojna, ki je v beg poslala mnogo podjetnikov in obrtnikov, ki so iskali varnejše "becirke" zunaj notranjega obroča mesta Detroit, svetlopolte pa je pognala v za ohranjanje vzdušja permanentne vojne tako prikladne "vaške straže". Še več svetlopoltih pa je prignala k sklepu, da se bodo izselili z ulic v bližini detroitskega središča. Že leto pozneje je kanadski časopis London Free Press Detroit opisal tako: "Bolno mesto, kjer so strah, govorice, rasni predsodki in kupovanje orožja živce svetlopoltih in temnopoltih napeli do konca."

Če samo pomislim na program ameriških "novičarskih" televizijskih programov, od CNN-a (mimogrede in kot drobna opazka – CNN, ki ga dobimo pri nas, je v primerjavi z ameriškim vrhunski medij za kritično intelektualno javnost ...), prek ABC-ja do zloglasnega Foxa, je očitno, da je izbor tem in način njihove obravnave usmerjen prav v ustvarjanje in perpetuacijo anomaličnih stanj, ki jih karakterizira prav zgornji opis Detroita iz leta 1968. Gre za ustvarjanje psihotičnega občutenja nenehnega izrednega stanja. Ja, ob koncu dneva ali še bolje meseca nekritične potopljenosti v kolobarjenje "poročanja v živo" s krajev prometnih nesreč, umorov, škandaloznih političnih odločitev in vremenskih ujm, ki so pri nas imenovane na primer zgolj močnejši naliv, se ti zdi, da je svet vržen s tirov in da je tvoj sodrug nujno tvoj sovrag.
Zato se je Detroit iz paradigmatskega mesta družbe blagostanja 20. stoletja, družbe, ki so jo zaznamovali etika zmernosti, politična modrost in ideal egalitarnosti, spremenil v paradigmatsko mesto razpadanja skupnosti v 21. stoletju, neutemeljene psihoze, postavljanja visokih betonskih "škarp", s tem pa tudi rušenja ekonomskih temeljev finančno stabilne družbe, na katero se lahko nasloni močna država. Z Detroitom je ta država začenjala izginjati, preostala je le (ta je seveda še en evfemizem zaradi dramatičnega učinka) še numerično preverljiva moč avtomobilskih motorjev (kmalu zatem pa tudi že strelnega orožja).