Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 54 glasov Ocenite to novico!
Detroit
Detroit (ena) in ... Foto: EPA
Detroit
... Detroit (dve). Foto: EPA
Prebivalki industrijskega Wigana - delavki v predilnici bombaža
Slik bivališč industrijskih delavcev in trajno brezposelnih v Wiganu, ki jih popisuje George Orwell, mi ni uspelo nikjer izslediti. To pa sta dve prebivalki tistih naselij.
Monty Python - The Yorkshiremen
Skupina Monty Python je pravzaprav v humorju predstavila čisto vse bizarnosti moderne Britanije, vključno z njenimi najgrozljivejšimi vidiki.
       To je neizogiben del tega, kar je povzročil industrializem. Kolumb je preplul Atlantik, prvi parni stroji so se tresoč pognali v tek, britanski kareji so trdno stali pred francoskimi topovi pri Waterlooju, enooki malopridneži devetnajstega stoletja so poveličevali Boga in si polnili žepe; in vse to je privedlo do tega – labirintskih slumov in temnih kuhinjskih pomivalnic z bolehnimi, starajočimi se ljudmi, ki se plazijo krog in krog po njih kot ščurki. Nekakšna dolžnost je to, da občasno pogledamo in poduhamo takšne kraje, zlasti poduhamo, zato da ne bi morebiti pozabili, da obstajajo; čeprav je mogoče bolje, da tam ne ostanemo predolgo.       
 George Orwell o posledicah industrijskega razvoja
Fordov model T
Fordov model T, ki so ga proizvajali med letoma 1908 in 1927, je postal simbol vzpona osebnega avtomobila, saj velja za prvi cenovno dostopen osebni avtomobil, torej osebni avtomobil za množice.
New Orleans - degradirana soseska
Na aplikaciji Google Street View lahko odkrijete pretresljive fotografije degradiranih ameriških sosesk. Foto: Google Street View
Death - (proto)punk skupina iz Detroita
O obdobju prehoda oziroma o obdobju, v katerem je Detroit iz bogatega industrijskega mesta in obenem mesta najpremožnejših Afroameričanov v ZDA postal mesto postopnega kolapsa, veliko pove dokumentarec o do pred nekaj leti pozabljeni črnski pankovski skupini Death iz sredine sedemdesetih let.
Martin Luther King v Detroitu leta 1963
Govor Martina Luthra Kinga pred množicami v Detroitu leta 1963 je močno pripomogel k politizaciji detroitske črnske mladine, ki je od tedaj vedno odločneje zahtevala večjo pravico soodločanja o razvoju mesta za temnopolte Detroitčane.
Detroitski upor na 12. ulici leta 1967
Sprva na videz nedolžen spopad črnske mladine in policistov se je sprevrgel v pravo cestno vojno. Predsednik Lyndon Johnson je nad uporne Detroitčane poslal celo vojsko. Foto: Detroit's Great Rebellion
       Pred izgredi leta 1967 so bili detroitski črnci skupnost z največjim deležem lastnikov nepremičnin med vsemi ameriškimi afroameriškimi skupnostmi in stopnja brezposelnosti med njimi je bila le 3,4 odstotke. Torej nikakor ni bil ekonomski obup tisto, kar jih je pognalo v izgred. Vseeno pa je bil ta izgred začetek zatona Detroita do njegovega trenutnega obupnega stanja. Detroit ima danes le polovico svoje nekdanje populacije, in prav najproduktivnejši segmenti njegove nekdanje populacije so bili tisti, ki so pobegnili iz mesta.       
 Ekonomist Thomas Sowell
Detroitski upor na 12. ulici leta 1967
Upor na 12. ulici je za sabo pustil pravo opustošenje. Več kot 2.000 stavb je bilo porušenih ali močno poškodovanih, upor pa je sprožil tudi množično izseljevanje belskega prebivalstva srednjega razreda iz Detroita. Foto: Detroit's Great Rebellion
Barack Obama v Detroitu
Barack Obama je za praznik dela obiskal Detroit, ki ga je nekoč že imenoval za emblem ameriškega duha. Foto: EPA
Detroit - opuščena tovarna General Motors
Velikani detroitske avtomobilske industrije - Ford, General Motors in Chrysler - sicer po sanaciji leta 2009 spet cvetijo, a ta opuščena tovarna General Motorsa je vseeno lahko simbol eksodusa srednjega razreda iz Detroita. Foto: EPA

Dodaj v

Detroit - od simbola paradigme industrijske blaginje 20. stoletja do indica kolapsa družbe 21. stoletja

Kolumna Polone Balantič
27. julij 2013 ob 06:21
Ljubljana/Washington - MMC RTV SLO

Detroit – stara prestolnica avtomobilske industrije, neznana prestolnica (proto)panka, naslednik Wigana Georgea Orwella in simptom razpada družbe (države) 21. stoletja.

Napoved bankrota in napoved poskusa razglasitve stečaja velemesta se zdita nekaj neverjetnega ali pa vsaj nekaj tako zunaj običajnega reda stvari (čeprav zgodovina seveda priča o nešteto primerih kolapsa prestolnic velikih imperijev zaradi izgube likvidne finančne podstati), da si nekoliko zlobno, a v zamahu velike radovednosti skoraj zaželiš, da bi se to zgodilo. Pri tem se v zgodbi o finančnem kolapsu Detroita zaradi skoraj spektakelskega momenta novice o bankrotu nekoč prvega mesta avtomobilske industrije na svetu večkrat zametuje ozadje zgodbe: predvsem to, kaj se je dogajalo z ljudmi, kako so Detroitčani tudi sami – predvsem tisti, ki Detroitčani več niso – povzročili ta kolaps. Zgodba o Detroitu pa je seveda obenem tudi veliko razsežnejša zgodba, tako rekoč zgodba epskih razsežnosti o (prikriti) bedi industrijskega sveta. Sledi poskus razmisleka o drobcu izbranih poglavij iz te zgodbe - z jedrom v Detroitu, seveda.

Auftakt št. 1
Pravzaprav sem tole napovedala že enkrat maja ... Ampak je neki nedavni dogodek za nazaj upravičil mojo časovno netočnost … Recimo.

Popis bivalnih razmer na industrijskem severnem robu Anglije: "Hiša v Mapplewellu. Dve zgoraj, ena spodaj. Dnevna soba 14 krat 12 čevljev. Korito v dnevni sobi. Omet poka in se lušči s sten. V pečici ni rešetk. Plin rahlo pušča. Gornji sobi vsaka 10 krat 8 čevljev. Štiri postelje (za šest oseb, vseh odraslih), ampak 'ena izmed postelj ne dela', sklepam, da zaradi pomanjkanja posteljnine. Soba najbližje stopnicam nima vrat in stopnice so brez ograje, in ko stopiš iz postelje, ti noga obvisi v zraku in lahko zgrmiš 10 čevljev globoko na kamnita tla. Hišna goba tako huda, da lahko vidiš skozi tla v sobo spodaj. Ščurki, ampak 'jih pobijam z dezinfekcijsko tekočino za živino'. Prstena cesta, ki pelje mimo teh bajt, je kot kup gnoja, in pravijo, da je pozimi neprevozna. Najemniki so v tej hiši že 22 let."

Tuzemski predkrog Dantejevega pekla
Zgornji navedek je iztrgan iz knjige Pot v Wigan, sociološke raziskave severnoangleškega delavskega razreda proti koncu tridesetih let prejšnjega stoletja. George Orwell je s to knjigo ustvaril peklensko vizijo industrijske Britanije. Gre za nekakšen dodaten krog ali pa tuzemski predkrog k Dantejevemu peklenskem vrtincu; predkrog tudi zato, ker se je usoda biti vržen in ujet v katero izmed enot neznosnih delavskih naselij zdela kot predestinacija za sprevrženo, nedejavno, neproduktivno glede na visoke – pravzaprav bi bilo bolje zapisati izumetničeno elaborirane – higienske in moralne standarde, ki so bili nekakšna obsedenost višjih in "produktivnih" višjih slojev vse od viktorijanske manije čistoče in čistunskosti naprej, pa torej na neki način tudi "odvečno" življenje.

Mimogrede - temu severnoangleškemu predkrogu pekla je neke vrste sijajen ironični nespomenik s skečem Jorkširski gospodje postavila tudi skupina Monty Python: štirje bogati džentelmeni ob penini in cigarah razmišljajo, kako srečni so bili nekoč, ko so živeli v popolni revščini, in tekmujejo v tem, kdo bi življenje v otroštvu predstavil bolj neznosno, kar kulminira v hvalisanju, da je družina enega živela v luknji v tleh, drugi niso imeli za čaj in so le srkali kapljice iz krpe, namočene v mrzel čaj, tretji so živeli v škatli za čevlje, in ker je bila iz kartona, jim nekdo tretji pripiše življenje v razkošju, saj je njegova družina začasno živela v zvitku iz časopisnega papirja ... In tako naprej ...

No, če se vrnemo k Orwellu - v njegovi knjigi je predkrog pekla popisan stvarneje -, je to nekakšen povzetek bistva: "Nekateri prizori so mi živo ostali v spominu. Skoraj prazna dnevna soba v bajti v majhni rudarski vasici, kjer je bila vsa družina brez dela in so bili vsi videti podhranjeni; in velika družina z odraslimi sinovi in hčerami, ki so brezciljno moleli vse štiri od sebe, vsi skoraj do pike enaki, z rdečimi lasmi, izrazitimi kostmi in upadlimi obrazi, ki sta jih uničila podhranjenost in brezdelje; in eden izmed visokoraslih sinov, sedeč ob kaminu, ki je bil preveč brezvoljen, da bi sploh opazil, da je vstopil tujec, in si je z neobute noge počasi sezuval lepljivo nogavico."

Moderni Engels, a tokrat z literarnim talentom
Orwell seveda ni bil le objektiven sociološki raziskovalec; pravzaprav to sploh ni bil. Njegovi popisi, pridelani med nekajtedenskim bivanjem med angleškimi reveži, so bili le materialna osnova kritike v liniji zagovora demokratičnega socializma. Čeprav je celo založnika, sicer predanega socialnega reformatorja sira Victorja Gollancza, nekoliko zmotila Orwellova kritika srednjih razredov, ki da v svoji začasni pozabi sredi (zmernega) obilja in ob nezavedanju, da bo zgodovinska nujnost tudi njih kmalu vrgla med proletariat, je knjiga predvsem zaradi prvega dela požela veliko pohval. Pesnica Edith Sitwell je na primer zapisala: "Popis grozot na začetku ... je neprekosljiv. Zdi se, da za naš moderni čas Orwell počne tisto, kar je Engels naredil za svet v obdobju 1840-1850. Razlika med obema pa je predvsem v tem, da je Orwell rojen pisatelj, medtem ko Engels – čeprav je bil seveda sijajnega duha – pisatelj preprosto ni bil."

Med Engelsovim in Orwellovim kritičnim popisom delovnih in življenjskih razmer angleškega delavskega razreda je minilo približno 80 let. Danes, skoraj osem desetletij po izidu Poti v Wigan, bi lahko strukturno enakovredno raziskavo Orwellovi naredili tudi nekje drugje ...

"Potem je tu še beda puščajočih sten in pronicajočih zidov, zaradi česar pozimi v nekaterih sobah skoraj ni mogoče bivati. Potem so tu še ščurki. Ko ščurke enkrat dobiš v hišo, se jih do sodnega dne ne znebiš več; za njihovo iztrebljanje ni zanesljivega načina."
Ščurki, ki se jih ne znebiš ... mnogo njih leta 1936 ... A to velja tudi tukaj, čeprav je vse skupaj razsežnejše. Razsežnejše so hiše, večje so ceste, vse nekoliko bolj diha. Ne potrebujemo več Orwella, imamo Google Streetview – pogled na "ameriško zadnje dvorišče" ...

Auftakt št. 2
Vse skupaj se začne s približno takšnim stavkom: Še pred Sex Pistolsi in tudi še pred Ramonesi nihče ni takrat igral takšne glasbe.

Kmalu zatem pristanemo na ... ja ... "ameriškem zadnjem dvorišču". No, vse ni tako zelo v popolnem razsulu. Vseeno pa barva z lesenih zunanjih sten odpada in dobimo občutek, da so vse te sicer dokaj lične hiške le malo trdnejše od kakšne kartonske konstrukcije … Trata pred hišo je zanemarjena, tam stoji neki avto; ne najnovejši, tudi zanemarjen. Tri ženske, temnopolte, tudi v razvlečenih – ja, videti je, da zanemarjenih – oblačilih …

Fotografije nas prestavijo skoraj 40 let v preteklost. Hiša je bila ista, natrpana, ampak očitno skrbno urejena. Oče v obleki in mati z arhitekturno pričesko v slogu pevk Motowna. Bila sta ponosna, da sta v mestu avtomobilske industrije, v mestu, ki je z izumom in množično produkcijo "poceni" osebnega avtomobila pravzaprav spremenilo življenje množic v 20. stoletju, svojim sinovom omogočila življenje v srednjem razredu. Simulacijo udobja višjih slojev, industrijske aristokracije. Prav Detroit je bil pravzaprav mesto, v katerem se je najprej razvil ameriški črnski srednji razred. Danes seveda ta zgodovinska naracija zahteva ne preveč optimističen epilog. Njegovo pisanje pa se je pravzaprav začelo že pred prvo polovico sedemdesetih, ki so bila sicer tudi čas razcveta ameriške suburbije in (vedno bolj kreditirane) blaginje. O tem nekoliko pozneje …

Pank pred pankom - in to črnski - iz Detroita
Zgoraj opisani prizori so del dokumentarnega filma A Band Called Death o eni izmed večjih senzacij oziroma novih odkritij ameriškega glasbenega undergrounda zadnjih let. Govori o (proto)pankovski skupini Death. Iz Detroita so bili. Film sem si ogledala po čistem naključju, ko sem s kolegom v brezdelnem popoldnevu zašla v artkino v Cambridgeu; v kino v Cambridgeu pri Bostonu oziroma v priljubljeni kino harvardskih študentov. Bratje Hackney so igrali glasbo belcev. Nanje so vplivali The Who in Alice Cooper. Pravzaprav so igrali belski pank nekaj let pred "uradnim" izumom panka. Pozneje, ko jim s pankom ni uspelo osvojiti občinstva, so veliko bolj afroameriško konformistično preigravali reggae in gospelski rock, danes pa se preživeli člani preživljajo z bolj ali manj manualnimi deli. Eden denimo čisti lokalno šolo nekje v predmestju Detroita.

V sedemdesetih, ko so temnopolti Detroitčani še vsaj nekoliko verjeli v svoje mesto in v lepo prihodnost plesali v ritmu Motowna in zgodnjega diska, so se Death v underground uspešnici izpred nekaj let, obskurnem odkritju nekega DJ-a, pesmi Politicians in My Eyes, znesli nad politiki. Očitali so jim predvsem, da jim gre le za formo "džentelmenske" politike, niso pa niti malo sposobni spremeniti prava in zakonov v skladu s potrebami ljudi. To je bilo leta 1974 in Detroit je še vedno veljal za gospodarsko pomembno mesto, čeprav je naftna kriza po izbruhu leta 1973 že začela načenjati tudi povpraševanje po (pogoltnih in nevarčnih) ameriških avtomobilih. In tega leta so v Detroitu izvolili prvega afriško-ameriškega župana; Coleman A. Young je bilo njegovo ime.

A prav tako leta 1974 je sodba ameriškega vrhovnega sodišča v primeru Milliken vs. Bradley glede rasne segregacije šol v vedno bolj prevladujoče črnskem Detroitu, ki se je izrekla za dopustnost de facto rasne segregacije šol, če ta ni posledica načrtnega oblikovanja rasno "čistih šol", prav tega leta potrdila od leta 1967 vedno bolj uveljavljen "sloves" Detroita kot najbolj problematičnega ameriškega velemesta. In to predvsem zaradi medrasnih napetosti; torej medrasnih napetosti v mestu, ki naj bi med vsemi ameriškimi velikimi mesti najbolj pripomoglo k vzponu črnskega srednjega sloja …

Kaj je torej "gnilega" v Detroitu?
Barack Obama
je pred nekaj leti ameriško avtomobilsko industrijo imenoval “emblem ameriškega duha”. Ta izjava je bila podana tam nekje okoli leta 2009, ko je zvezna vlada s kar nekaj milijardami dolarjev rešila in na novo pot razcveta poslala velikane detroitske avtomobilske industrije: Ford, Chrysler in General Motors. Zato bi se ji takrat skoraj želeli posmehovati. Vendar je v njej veliko resničnega, čeprav se zdi, da je ta industrija poosebljala predvsem staro, ponosno Ameriko, ne pa sedanje, za katero predvsem zaradi medijskega kreiranja vzdušja permanentnega izrednega stanja ter mehanizmov identificiranja in izločanja sovražnikov vedno bolj postaja značilna psihopatologija konservativnega obrata v mitologijo ameriškega življenja na verandi, ob žaru in s pick-upom, s katerim odpelješ družino v cerkev, hčerko med navijačice, sina pa na bejzbol … Ampak, ja, pri ameriški avtomobilski industriji gre pravzaprav še za nekaj več kot za poosebljanje ameriškega duha; gre pravzaprav za emblem 20. stoletja. Ta nesrečni Detroit je dejansko mesto, kjer se je oblikovala mitologija zasebnega življenja 20. stoletja, nazadnje pa je postal tudi emblematično prizorišče demontaže tistega, kar bi lahko imeli za vzor dobre skupnosti 20. stoletja.

In če se vrnemo k izjavi o ameriški avtomobilski industriji kot poosebljenju ameriškega duha in 20. stoletja. Pravzaprav ni nobeno drugo mesto, ampak prav Detroit, imelo večje vloge pri oblikovanju življenja množic v prejšnjem stoletju. Cenovno dostopen osebni avtomobil je res revolucioniral življenje množic. V bistvu je obrnil paradigmo strukture posameznikovega gibanja skozi življenje - spremenil je nakupovanje, delo in lokacijo delovnega mesta, preživljanje prostega časa in počitnic. Pa tudi urbanizem ali neurbanizem ali spontani kontraurbanizem. In tako tudi usodo Detroita. Predvsem po fatalnem letu 1967.

Glasovanje s štirimi kolesi in kolaps Detroita
Če namreč ne bi takrat tako rekoč že vsi imeli osebnih avtomobilov, se Detroit po letu 1967 ne bi tako zelo hitro, skorajda čez noč spremenil. Kar se je začelo skoraj na današnji dan pred 46 leti, natančneje 23. julija 1967, brez osebnega avtomobila ne bi moglo imeti tako daljnosežnih posledic. In rezultati nekaj tednov pozneje izvedene ankete javnega mnenja ne bi mogli tako hitro dobiti svojega prevoda v "glasovanju z zagonom štirih koles". V glasovanju, katerega lahko danes v daljši zgodovinski perspektivi povzamemo s podatki o krčenju prebivalstva Detroita z 1,8 milijona duš leta 1950 do sedanjih 700.000; samo v zadnjem desetletju se je populacija Detroita zmanjšala za 26 odstotkov. In za mestni proračun še pomembnejše: iz mesta so odšli pripadniki srednjih slojev. Ali drugače povedano in z natančnimi podatki: število dobro plačanih in stabilnih delovnih mest v detroitski industriji, katerih zaslužek ustreza zaslužku srednjih razredov, je s števila 296.999 leta 1950 padlo na 27.000 leta 2011.

Kaj so povedali zgoraj napovedani rezultati javnega mnenja konec šestdesetih let? Povedali so, da si v mestu, ki je v petdesetih in šestdesetih letih postalo sinonim za uspešno integracijo belskih in črnskih delavcev in ki je veljalo za mesto z dobro socialno integrirano črnsko delovno silo, le 24 odstotkov belcev želi rasno mešane stanovanjske soseske. Med temnopoltimi Detroitčani pa je bilo takšnih, ki so se izrekli za skupno bivanje z belci, kar 88 odstotkov. Očitno so belci in črnci, ki so na delovnem mestu tako zgledno sodelovali (ali pa so v resnici le nekonfliktno delali paralelno), zasebno gojili različne ideale rasne organizacije mesta. Rezultati so bili pravzaprav šok za detroitske in tudi druge Afroameričane v ZDA.

Morda bi jih celo lahko primerjali z razočaranjem, ki so ga v (pred)nacistični Nemčiji doživeli Judje, formalno politično emancipirani, iskreno privrženi nemški klasični kulturi z zbranimi deli Schillerja in Goetheja kot obvezno opremo svojih stanovanj, še vedno pa ne povsem sprejeti v nemško družbo. Nadaljevanje poznamo ...

Detroit - mesto "premožnih" temnopoltih Američanov
Temnopolte Detroitčane so takšne raziskave javnega mnenja in pa drugi implicitni indici njihove vsaj pogojne nezaželenosti v mestu kulta osebnega avtomobila še toliko bolj prizadele, saj so veljali za vzor uspešnih temnopoltih Američanov. Profesor afriško-ameriških študij na univerzi Wayne State University David Goldberg je tako za izhodišče svoje raziskave negativnega razvoja Detroita z vidika rasne integracije postavil naslednji podatek: "Detroit je kmalu po letu 1950 postal dom najpremožnejše skupnosti Afroameričanov v ZDA in mesto z največjim deležem temnopoltih, med lastniki nepremičnin pa tudi mesto, v katerem so imeli temnopolti prebivalci v primerjavi s svetlopoltimi najvišjo povprečno plačo med vsemi ameriškimi mesti.“ Tudi brezposelnost med detroitskimi Afroameričani je bila izredno nizka, dobre tri odstotke. Torej ekonomski brezup ni mogel biti nekaj, kar bi prevevalo to skupnost.

In kot se to pač rado zgodi, je neka banalnost v tek pognala zgodovinsko pomemben in v današnjem retrospektivnem pogledu pravzaprav usodni dogodek za nadaljnjo zgodovino propada Detroita. To je bil upor na 12. ulici. Njegova predzgodba pa se je zgodila natanko pred 50 leti.

Vizija Martina Luthra Kinga, nato pa pokol na 12. ulici
Junija 1963 je Martin Luther King v Detroitu imel govor. V njem je na neki način začrtal glavne točke svojega legendarnega govora "I Have a Dream", ki ga je imel v Washingtonu dva meseca pozneje. Detroitski govor je spodbudil politizacijo detroitske temnopolte mladine, ki se brezupu zaradi svoje ekonomske prihodnosti res ni mogla predajati, vedno bolj pa je čutila, da je lahko udeležena le pri razdeljevanju ekonomskih sadov, pri sodelovanju v gremijih, ki odločajo o politični alokaciji sadov gospodarske uspešnosti, pa ne; mladi so ugotovili, da so jim namenili vlogo bolj ali manj pasivnih udeležencev v razdeljevanju dobičkov. Leto 1963 je tako spodbudilo proces politične emancipacije detroitskih Afroameričanov, ki pa je potekal na ulici.

Tista banalnost, na katero sem namignila že zgoraj, pa je bil "sprožilec" izbruha glavnega upora, upora, ki je kataliziral prostovoljni belski "eksodus" iz Detroita; eksodus srednjega razreda in tako tudi eksodus razmeroma visokih rednih dotokov denarja v mestno blagajno; dotokov, ki so bili temelj stabilnega proračuna, države blaginje v Detroitu; tiste države blaginje, katere sidrišče je seveda močan srednji razred ne le kot finančni steber družbe, ampak tudi kot steber zmernih političnih mnenj, v rahlem evfemizmu bi lahko tudi rekli steber ohranjanja razsvetljenskih idealov. Z rahlim evfemizmom, naj poudarim še enkrat.

Vojna v Detroitu
Ta banalnost je bila policijska racija v nekem lokalu, pravzaprav beznici, ki ni imela licence za prodajanje alkohola. Racija je postala pretep, ta se je razvil v pravo nočno vojno, ta pa v večdnevno krvavo gverilsko vojno med detroitsko policijo in Afroameričani. Razvil se je eden najbolj krvavih protestov v zgodovini ZDA. Trajal je pet dni. Guverner države Michigan je v mesto poslal narodno gardo, predsednik Johnson pa vojsko.

Na koncu so prešteli 43 smrtnih žrtev, več kot 2.000 uničenih ali močno poškodovanih stavb, 467 ljudi je bilo ranjenih, več kot 7.200 so jih aretirali. Urbana vojna torej. Vojna, ki je v beg poslala mnogo podjetnikov in obrtnikov, ki so iskali varnejše "becirke" zunaj notranjega obroča mesta Detroit, svetlopolte pa je pognala v za ohranjanje vzdušja permanentne vojne tako prikladne "vaške straže". Še več svetlopoltih pa je prignala k sklepu, da se bodo izselili z ulic v bližini detroitskega središča. Že leto pozneje je kanadski časopis London Free Press Detroit opisal tako: "Bolno mesto, kjer so strah, govorice, rasni predsodki in kupovanje orožja živce svetlopoltih in temnopoltih napeli do konca."

Če samo pomislim na program ameriških "novičarskih" televizijskih programov, od CNN-a (mimogrede in kot drobna opazka – CNN, ki ga dobimo pri nas, je v primerjavi z ameriškim vrhunski medij za kritično intelektualno javnost ...), prek ABC-ja do zloglasnega Foxa, je očitno, da je izbor tem in način njihove obravnave usmerjen prav v ustvarjanje in perpetuacijo anomaličnih stanj, ki jih karakterizira prav zgornji opis Detroita iz leta 1968. Gre za ustvarjanje psihotičnega občutenja nenehnega izrednega stanja. Ja, ob koncu dneva ali še bolje meseca nekritične potopljenosti v kolobarjenje "poročanja v živo" s krajev prometnih nesreč, umorov, škandaloznih političnih odločitev in vremenskih ujm, ki so pri nas imenovane na primer zgolj močnejši naliv, se ti zdi, da je svet vržen s tirov in da je tvoj sodrug nujno tvoj sovrag.

Zato se je Detroit iz paradigmatskega mesta družbe blagostanja 20. stoletja, družbe, ki so jo zaznamovali etika zmernosti, politična modrost in ideal egalitarnosti, spremenil v paradigmatsko mesto razpadanja skupnosti v 21. stoletju, neutemeljene psihoze, postavljanja visokih betonskih "škarp", s tem pa tudi rušenja ekonomskih temeljev finančno stabilne družbe, na katero se lahko nasloni močna država. Z Detroitom je ta država začenjala izginjati, preostala je le (ta je seveda še en evfemizem zaradi dramatičnega učinka) še numerično preverljiva moč avtomobilskih motorjev (kmalu zatem pa tudi že strelnega orožja).

Polona Balantič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
generusus
# 27.07.2013 ob 09:02
Doslej je še noben sistem na Zemlji, še posebej pa ne družbeni, ni preživel na dolgi rok. Propadala so cesarstva, imperiji, oligarhije, družbeni sistemi, skupnosti, države, a so se po drugi strani ponovno porajale nove organizacijske tvorbe, topologija in organizacija se je na novo vzpostavila. Vse je odvisno od tega na kakšnen način zreš na takšen proces in kako ga želiš prikazati. Tudi Stari Egipt s svojimi piramidami in do takrat z najbolj robustno družbeno ureditvijo, je propadel po več tisočletni moči. Enako se bo zgodilo z aktualno hegemonsko državo ZDA, v bodočnosti bodo nastale nove družbene ureditve, svet se neprestano spreminja. Stalne so le spremembe, vse preostalo je minljivo.
Samo Zakes
# 27.07.2013 ob 08:51
Še ena mala malenkost iz Detroita - tudi z davkoplačevalskim denarjem nameravajo v prihodnjih letih zgraditi $284 milijonov vredno hokejsko dvorano.
Če že ni kruha, naj bodo vsaj igre.
Amerika.
Crveni
# 27.07.2013 ob 09:28
Še ena mala malenkost iz Detroita - tudi z davkoplačevalskim denarjem nameravajo v prihodnjih letih zgraditi $284 milijonov vredno hokejsko dvorano.
Če že ni kruha, naj bodo vsaj igre.
Amerika.


Zgodba spominja na Ljubljano. Povsod je isto....
atom ant
# 27.07.2013 ob 07:51
Še veliko detroitov nas čaka.
Potem se bodo karte pobrale in ponovno premešale.
Pripovedoval bo kdor preživi.

Mravljadamus
Niko_K_
# 27.07.2013 ob 07:44
... tipičen primer, kam pljuje svet dandanes...
Jarik
# 27.07.2013 ob 07:27
Imperij se ruši od znotraj. Ta je eden od temeljev....
SheriffJoeArpaio
# 27.07.2013 ob 10:09
Ko so Afroameričani leta 67 požgali in povsem uničili center mesta, se je iz mesta v enem letu izselilo 140.000 belcev. Takrat se je začel propad Detroita, zdej pa delajo neke smešne ankete, če bi belci želeli živeti v takšnem "integriranem" mestu. Jasno, da ne bodo nikoli več živeli v Detroitu, saj jih je zgodovina izučila, kaj pomeni "multikulturalizem". Belci v Detroitu so žrtev etničnega čiščenja. Mesto so povsem prevzeli Afroameričani, in zdaj naj ga oni vodijo kakor jim paše. Kako pa oni vodijo mesto zadnjih 40 let, pa lahko vsak vidi.
Korošec
# 27.07.2013 ob 11:47
Na nekaterih fotografijah zgleda kot kakšno Ukrajinsko mesto v okolici Chernobila.
CtrlDelete
# 27.07.2013 ob 09:22
OOOOOOODLIČEN PRISPEVEK! Bravo novinarka!
123pepe321
# 27.07.2013 ob 07:43
In ta propadla družba nam je za vzgled?
Ven iz Nata in Eu!
Whitetrasher
# 27.07.2013 ob 11:49
Se pravi,da sta za našo lastno bedo kriva Bossman in Janez Belina???
Jarik
# 27.07.2013 ob 09:45
Tomtom@,
83% prebivalcev je Afroameričanov, 50 let mestu vlada enopartijska socialistična diktatura Demokratov, 20 let so imeli župana člana komunistične stranke Colemana Younga.
----------------------
Ja, škoda da so se črnci takrat uprli in da so jim dovolili toliko pravic, ker če bi (malo) (po)trpeli še naprej, bi v Detroitu danes vladali najverjetneje Republikanci, izrabljanje afroameričanov v Detroitu in drugje po Ameriki bi bilo ves ta čas na pol suženjsko, Amerika pa bi definitivno bila dosti "bolj bogata in stabilna" (kot je že bila). In Tomtom in njemu podobni bi uživali ob gledanju in poslušanju novic iz te predivne kapitalistične države.
Tally
# 27.07.2013 ob 09:38
Povzemam g. Paula Krugmana, ko pravi, da je pri Detroitu šlo za kombinacijo slabega upravljanja in najpomembnejše, da se je mesto znašlo v položaju nekonkurenčnosti. Detroit proizvaja avtomobile, železo, litoželezne produkte, barve,... torej prevladuje proizvodnja - industrijska panoga. Ta je v ZDA v zadnjem desetletju doživela hud zlom. Ostala podobna mesta so se temu prilagodila - start-up storitvena podjetja,... Podatki strukture zaposlenosti Detroita iz 2004 (skupaj delovna sila 2,051,000; vir:city-data.com):
Proizvodnja: 297,800
Uprava (občina): 237,300
Promet, komunala: 383,000
Izobraževanje in zdravstvene storitve: 256,200
Gradnja in rudarstv: 85,800
Finančne storitve: 117,000
Poslovne storitve: 357,700
Za primerjavo; tipično razmerje v ZDA je 1,5% (kmetijstvo), 28,2% (industrija) in 78,7% (storitvena dejavnost). VIr: Peter Kraljič: Slovenija v mednarodnih primerjavah.
Pač se zgodi, nekatere dejavnosti v določenem času na določenem kraju niso več zanimive. Kar je pomembno je, da se poskrbi za ljudi, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času.
trnik
# 29.07.2013 ob 14:31
Vse je res, ni pa Detroit edino mesto ki propada, poklicno sem potoval po ZDA 6 let, ( 1980-86 ) videl sem marsikaj slabega, lahko se izrazim groznega, skratka skoraj neverjetno za nekoga ki tako slepo verjame USA demokraciji. ....
HULK008
# 28.07.2013 ob 09:50
So pa zdej tam poceni stanovanja. Že za dobrih 500 dolarjev dobiš vredu stanovanje.
gregaa
# 27.07.2013 ob 17:18
pa saj je logično propad industrije na eni strani, na drugi pa prepočasno ukrepanje tako, da se večina ljudi, ki si to lahko privošči izseli. ostali pa so revenjši sloji prebivalstva, k iso zdaj pač ujeti v krog revščine, kriminala...
kimi12345
# 27.07.2013 ob 13:43
Nekaj takega se bo zgodilo tudi s Slovenijo v prihodnosti v kolikor bo še naprej izganjala najbolj produktiven del prebivalstva (z nenormalno obdavčitvijo) za ceno vzdrževanja socialnega miru. Lp iz Nemčije
nokj
# 27.07.2013 ob 10:29
Malce off-topic:

Skeč 4 Yorkshirci ni od Pythonovcev, ki ga pa odlično izvajajo, seveda, pač pa se je pojavil že prej v At last the 1948 Show, napisal ga je Tim Brooke-Taylor, prvič so ga pa v tej oddaji izvajali Tim Brooke-Taylor, Graham Chapman, John Cleese in Marty Feldman.
jales
# 27.07.2013 ob 10:00
Ne vem, al sem tako zabit, ali se mi preprosto gabijo te kolumne, kjer ti že v prvem odstavku nameče po 3 tujke na besedo. Nekako se mi zdi, da imajo vsi nek "glupi japijevski" stil pisanja.
....samo moje mnenje....
paganinis
# 27.07.2013 ob 08:14
vsa čast MMC ,top novinarstvo :(
Globlje
# 29.07.2013 ob 11:14
Pozdravljam usmeritev MMC-ja v pripravo bolj poglobljenih novinarskih prispevkov. Klasičnega novičarstva imamo v slovenskim medijih že dovolj.
nuLanuLa
# 28.07.2013 ob 22:52
@HULK008
Mase itak nočejo resnice, ampak ji moraš povedati to, kar si želijo slišati, na načine, ki jim pašejo. Vzemi minuse kot kompliment.
simevlado
# 28.07.2013 ob 00:24
lep članek bravo avtor.
Cicibanka
# 27.07.2013 ob 10:49
Res odličen članek! Bravo..
Achilies
# 27.07.2013 ob 10:39
In kaj imajo MP zraven?
Tally
# 27.07.2013 ob 09:12
@123pepe321 Nova referendumska sprejeta letos omejuje (prepoveduje) odločanje ljudstva o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb. Vstop ali izstop v/iz EU, NATO, ACTA itd. se skelpa na ravni mednarodnih pogodb. Bo potreba pisati svojemu izbranemu poslancu...
Ram_Jam
# 01.08.2013 ob 14:59
V nekem posnetku nekje, nekoč sem videl napis "Slovenski dom" na ogromni in veličastni stavbi. V Detrojtu, ja. Takrat sem se zavedal, da me je zabolelo bolj, kot vse ostale fotografije skupaj.

Sicer je pa najbolj brutalna osebna zgodba verjetno tista od mladeniča, ki ga je prijatelj obstrelil z šibrenico.

http://www.youtube.com/watch?v=BACnPBdsH
20
nuLanuLa
# 28.07.2013 ob 22:50
UAU - sem si kar kopi/pejstal par stvari, ker so tako dobro artikulirane. Jst jih sicer raje povem na kmečke in naivne načine, da jih še otroci razumejo in je odraslim malce nerodno, pa vendar ... vrhunsko pisanje. Danes slogovno postajajo pistelji novinarji (kriv je seveda Hemingway in večino ameriške literature, ki je večinoma opisno novinarska in brez sloga in stila), namesto da bi bilo obratno - no, v tem članku je obratno.
heartland
# 28.07.2013 ob 19:28
Bati in Rdeča krila so so pa vseeno legende !
Milkijevizakladi
# 27.07.2013 ob 10:12
Najbolj zabavni so kljukci, ki po liniji najmanjšega odpora naredijo mentalno akrobacijo katero je sposoben uprizoriti predšolski otrok in rečejo da so za propad ne le tega mesta ampak za propad vsega okoli nas krivi temnopolti.

Seveda, če je članek v tej smeri.
Če je članek o denimo paradi ponosa, so razlog za propad civilizacije bojda nenaravne(čeprav dokazano v več kot 400 živalskih vrstah) spolne prakse, pravzaprav homoseksualci sami.
Tudi renimo romi so glavni krivci za propad slovenske družbe, seveda ko niso na tapeti južni bratje, ki so pravtako razlog, zakaj Slovenija propada.

Skratka ksenofobni loleki s kopleksi manjvrednosti.
nammcda
# 29.07.2013 ob 13:19
Vsaka družba, ki pozabi na svoje vrednote je obsojena na propad.

Brez pravih vrednot propadajo družine, podjetja, države in ČLOVEK.
nokj
# 27.07.2013 ob 10:29
Aha, link: http://www.youtube.com/watch?v=DAtSw3daG
oo
divjejabolko
# 27.07.2013 ob 10:05
Bo prišel RoboCop in naredil red!
babooon
# 27.07.2013 ob 10:05
Ups!

babooon
# 27.07.2013 ob 10:02
mrkmlk
# 27.07.2013 ob 07:13
Simtom???
fah-q
# 28.07.2013 ob 09:05
Kako nekateri hitro pokažejo na eno stran ki je krivain pri tem pozabijo,da je glavni krive vsega sranja pravzaprav na Wallstreeu, ki sedaj požira vse naokoli zato da bi sam obstal...in da ravno tega sami podpirajo. Prav zares, zdrava pamet postaja redka dobrina.
HULK008
# 28.07.2013 ob 09:04
Ne vem zakaj sem dobil toliko minusov, čeprav sem napisal dejstva. To mesto, je zavozila izključno ameriška leva politika oz demokrati..

Detroit so zadnjih trideset let vodili izključno demokrati. Zadnji republikanski župan je bil izvoljen leta 1957, v mestni svet je po letu 1957 prišel le en republikanec.
tomtom
# 27.07.2013 ob 07:59
Kako so Demokrati uničili Detroit

83% prebivalcev je Afroameričanov, 50 let mestu vlada enopartijska socialistična diktatura Demokratov, 20 let so imeli župana člana komunistične stranke Colemana Younga.
HULK008
# 27.07.2013 ob 09:27
Tu je očiten primer politike levičarjev in kam takšna politika pripelje.
Kolumne
link
Dobrodošli v veselem decembru
1
11. december 2017 ob 21:27 Cerarjevo vlado pod smrečico, ki so jo sami pred časom začeli ovijati v predvolilni celofan, čaka tempirana bomba - pogajanja s sindikati javnega sektorja.
Več novic ...
Kazalo