Bo Baracku Obami uspelo imenovati naslednika Antonina Scalie? Foto: Reuters
Bo Baracku Obami uspelo imenovati naslednika Antonina Scalie? Foto: Reuters
Edvard Žitnik je od leta 2011 dopisnik RTV Slovenija v ZDA in je nastanjen v New Yorku. Foto: MMC RTV SLO

A zelo malo je bilo tistih, ki so zaslutili, da bo nepričakovan odhod, sicer prepoznavne in hkrati globoko protislovne javne osebnosti že v prihodnjih 48 urah prerasel v zgodbo s političnimi razsežnostmi, s katero se bo Amerika ukvarjala še mesece, morda celo leta.

Na osamljenem teksaškem ranču milijonarja iz Houstona Johna Poindexterja Cibolo Creek v puščavi Chihuahua, dobrih 20 kilometrov od meje z Mehiko, so 79-letnega sodnika Scalio zjutraj, potem ko se ni prikazal iz svojega luksuznega apartmaja, našli mrtvega v postelji. Sodnik z najdaljšim stažem, daljnega leta 1986 ga je imenoval predsednik Ronald Reagan, je bil eden od devetih članov ameriškega vrhovnega sodišča, najvišje stopnje pravosodne veje oblasti, ki ima nad seboj samo "boga "!

Ranč "in the Middle of Nowhere", za katerega je sicer velika večina Američanov slišala prvič, med zvezdniki, poslovneži, bogataši, politiki ni neznanka. Posestvo, ki ima svojo letalsko stezo, je priljubljena destinacija bogatih lovcev, pa tudi zvezdnikov. V puščavski tišini, ki je niso motili sprožilci kamer paparacev, so se med drugim sproščali Elizabeth Taylor, James Dean, Mick Jagger, Julia Roberts …

Preiskovalna sodnica okrožja Presidio Cinderela Guevara je Scalijevo smrt razglasila brez ogleda, po telefonskem posvetu z lokalnim šerifom. Po njenem mnenju ni dvoma, da je sodnik umrl naravne smrti. Obdukcije ni zahtevala, kar je seveda že sprožilo prve teorije zarote. Scalijev zdravnik je potrdil, da je imel težave s srcem, visok krvni tlak in "druge kronične bolezni ", z odločitvijo sodnice so se strinjali tudi svojci pokojnika.

Še isti dan je brez kravate stopil pred kamere predsednik Barack Obama, novica o Scalijevi nepričakovani smrti ga je doletela na golfišču v Kaliforniji. Kot veleva protokol, je ukazal, da se na državnih ustanovah zastave spustijo na pol droga. Dejal je, da gre za enega najvplivnejših vrhovnih sodnikov v zgodovini, veliko pravniško osebnost in velikega ljubitelja opere ter lova. In hkrati je zelo jasno napovedal, da bo izpolnil svojo ustavno dolžnost in imenoval Scalijevega naslednika.

Obamova izjava, ki bi v kakšnem drugem času in s kakšnim drugim predsednikom v Beli hiši, minila kot rutinska dolžnost prvega človeka izvršne oblasti, je odjeknila kot bomba. Vodja senatne večine Mitch McConnell iz Kentuckyja je Obami že naslednji dan sporočil, naj z imenovanjem Scalijevega naslednika niti ne poskuša. Senat, v njem imajo večino republikanci, ga preprosto ne bo potrdil. Še več, dovolil ne bo niti začetka senatne procedure, ki bi jo seveda pokrivali mediji.

McConnellu se je nemudoma pridružila večina republikanskih predsedniških kandidatov, republikanski senatorji, kongresniki, mediji, pravniki, analitiki … V ihtavi bitki za medijski prostor so nekateri republikanski senatorji zagotavljali, da po ustavi predsednik seveda lahko, pravzaprav mora imenovati vrhovne sodnike, vendar pa ne zadnje leto svojega mandata! O tem seveda ustava ne piše, kajti predsednik je predsednik s polnimi pooblastili od svojega prvega do zadnjega dne.

Reakcija vodje republikanske večine v senatu, ki predsedniku gladko odreka ustavno pristojnost imenovanja vrhovnih sodnikov, je praktični dokaz večne tihe vojne med Obamo in republikanci. Senat tako rekoč avtomatično zavrača vse Obamove zakonske predloge ter imenovanja. Nekateri Obami naklonjeni opazovalci političnih dogajanj v ZDA, sicer zelo verjetno s simpatijami pri demokratih, celo menijo, da gre za s politično retoriko prikrit prezir republikancev do temnopoltega predsednika, s katerega volilno zmago se niso nikoli sprijaznili.

V informacijski protiofenzivi je Bela hiša dokazala, da je bilo samo po letu 1900 šest vrhovnih sodnikov imenovanih v volilnem letu. Zadnji primer je bil sodnik Anthony Kennedy, ki ga je leta 1988 v volilnem letu imenoval republikanec Ronald Reagan, potrdil pa demokratski senat. A to je bilo pred skoraj tridesetimi leti, ko sta bili demokratska in republikanska stranka kljub medsebojnim političnim obračunom v skupno dobro države še sposobni začasno zakopati bojno sekiro.

Obami v bran so se seveda nemudoma postavili demokrati, z obema predsedniškima kandidatko in kandidatom. Hillary Clinton je dejala, da je Obama ameriški predsednik do 20. januarja 2017, pa če republikanci to hočejo ali ne. Enako je bil ironičen Bernard Sanders: "Kot kaže, republikanski kolegi verjamejo, da ustava predsedniku ne omogoča, da predlaga Scalijevega naslednika!"

Razlog, zakaj Scalio ni bil niti pokopan in že se je vnela bitka na nož za njegovo nasledstvo, je v marsičem povezan z njegovo tridesetletno zapuščino vrhovnega sodnika. Globoko veren sin italijanskih priseljencev iz New Jerseyja, z devetimi otroki, je skozi leta postal simbol konservativne Amerike, ki tega ni skrival. Skozi glasovanja je redko presenetil in tako imenovano liberalno javnost zato spravljal v obup.

Vrhunski pravnik in duhovit govorec je bil znan kot zagovornik dobesedne razlage besedila ameriške ustave. Po Scalii je sicer današnja, sodobnejša interpretacija ustave povsem mogoča, a temu služijo in zato obstajajo ustavne spremembe. Če v državi dozori spoznanje, da je ustavo treba spremeniti, to po Scalii lahko zakonodajna oblast po natančno določeni proceduri kadar koli stori.

Na drugi strani po mnenju nekaterih Scalijevih, prav tako uglednih in strokovno podkovanih kolegov in kolegic, članov sodišča, več kot 200 let stara ameriška ustava še posebej s svojo dobesedno razlago preprosto ne daje odgovorov na vsa vprašanja in dileme sodobnega časa. Načelno seveda velja, spremembe ustave so mogoče, a te so po pravilu in z razlogom redkost, zanje je potrebna visoka stopnja političnega soglasja, ki jo je zelo težko doseči. Potrebna je torej interpretacija!

Zgodovina sodb ameriškega vrhovnega sodišča zadnjih desetletij uči, da je imelo sodišče, ki ima devet sodnikov in sodnic, s Scalio nenapisano konservativno večino petih glasov. Nobenega dvoma ni, da bo Obama predlagal liberalnega naslednika Scalie, in če bo ta potrjen, bo konservativni tabor sodnikov manjši za pomemben in nemalokrat odločilen glas. Ker predsednik načelno imenuje sodnike med petdesetim in šestdesetim letom, njihov mandat pa je neomejen, bi novi "Obamov" vrhovni sodnik lahko za desetletja spremenil dosedanje razmerje sil na sodišču.

Če Obami ne uspe ustoličiti Scalievega naslednika, kar je, upoštevajoč kategorične napovedi republikanskega senata, zelo realna možnost, bo ostalo vrhovno sodišče še lep čas s samo osmimi člani. Glede na dosedanjo prakso, ko je sodnik Scalia prispeval odločilen konservativni glas, bo po novem rezultat glasovanj neodločen štiri proti štiri. V tem primeru bo obveljala odločitev prizivnega sodišča, s katerega je vprašanje prišlo na vrhovno sodišče. Paradoks je, da so nekatere sodbe na ravni zveznih držav, na primer o splavu, o katerih bi moralo odločiti vrhovno sodišče, diametralno nasprotne.

Ameriško vrhovno sodišče odloča o najpomembnejših vprašanjih, glede katerih je ameriška družba globoko razklana in glede katerih po pravilu na nižjih ravneh ni bilo mogoče doseči soglasja, morda bolje kompromisa. Ko gre za vprašanje splava, orožja, smrtne kazni, pravic istospolnih, legalizacije marihuane - seznam je zelo dolg -, gre veliko več kot le za pravne dileme …

Med kandidati, o katerih razmišlja Obama in katerih imena so, zagotovo ne brez razloga, že pricurljala v javnost, se omenja tudi senatorka slovenskih korenin iz Minnesote Amy Klobuchar. A skorajšnji politični spopad Obame s senatom ima toliko neznank, da že spominja na imenovanje generalnega sekretarja OZN-a. Tam velja nenapisano pravilo, da so prvi razkriti kandidati skoraj po pravilu "žrtvovani " v imenu končnega zmagovalca, katerega ime je ta čas še neznanka ali vsaj skrbno varovana skrivnost.