S težkim srcem bi lansko pomlad privrženec novega francoskega predsednika stavil svojo denimo povprečno francosko plačo, da bo to pomlad Emmanuel Macron dobil tako predsedniške kot parlamentarne volitve. Ni bilo verjetno. Novinec na političnem prizorišču. Brez pravega programa. Brez stranke. Brez pravih političnih izkušenj. A že danes, dan po prvem krogu parlamentarnih volitev, pravih dvomov o zmagovalcu drugega kroga parlamentarnih volitev, ki bo v nedeljo, ni.

Emmanuelu Macronu, najmlajšemu voditelju Francije po Napoleonu, je uspel veliki politični met. Bil je v pravem času na pravem kraju polnem jeznih in razočaranih volivcev, ki so se prenajedli praznih političnih obljub francoskih socialistov in konservativcev, in ni mu škodilo, da ga je zadnja tri leta francoski rumeni tisk ujčkal. Fotografije z družinskih slavij tu, zgodbe o nekonvencionalni ljubezenski zgodbi tam, slike s plaže v Biarritzu na naslovnicah časopisov lani avgusta, tik pred začetkom vroče politične jeseni, ko je priljubljenost Francoisa Hollanda drsela v prepad.

Emmanuelu Macronu je uspelo izkoristiti francoski politični trenutek, med predvolilno kampanjo je igral s pravimi kartami in po zmagi na predsedniških volitvah na mednarodnem političnem prizorišču odločno zastavil svoj predsedniški mandat. Tudi rokovanje s pobeljenimi členki in stisnjenimi zobmi z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom ob njunem prvem srečanju konec maja ob robu vrha Nata v Bruslju je na nedeljskih volitvah prineslo nekaj glasov njegovi stranki. "Bil je trenutek resnice," je pozneje o stisku rok s Trumpom dejal Macron. Balzam za francosko volilno dušo po (mlahavih) stiskih rok Francoisa Hollanda.

A morda so še bolj kot podatki o volilnih glasovih za Macrona in za njegovo stranko pomembni podatki o včerajšnji volilni udeležbi. In ti res bodejo v oči. Udeležba je bila rekordno nizka.

V nedeljo je doma ostala več kot polovica francoskih volivcev, med njimi največ mladih in delavcev. Na volišča se ni odpravilo več kot pol volivcev Marine Le Pen in Jean-Luca Melenchona iz prvega kroga predsedniških volitev. Tokratna politična ponudba jih preprosto ni prepričala. Za primerjavo: leta 2012 je ob prvem krogu parlamentarnih volitev doma ostalo slabih 43 odstotkov volivcev.

Včeraj so doma ostali tudi številni volivci, ki so v prvem krogu predsedniških volitev svoj glas namenili kandidatu socialistov Benoitu Hamonu. "Želite, da se vržem v Seno?" je ob popolnem volilnem polomu socialistov danes, dan po prvem krogu parlamentarnih volitev, novinarjem na sedežu stranke v Parizu zabrusila senatorka Laurence Rossignol.

Nihče ni tega ponižanja na lastni koži občutil bolj kot prav Hamon. V prvem krogu predsedniških volitev je dobil pičlih 6,36 odstotka glasov in včeraj se mu ni uspelo prebiti v drugi krog parlamentarnih volitev. V svojem okraju je osvojil približno 80 glasov premalo za drugi krog. Premalo.

Njegov največji tekmec na strankarskih volitvah, nekdanji premier Manuel Valls, je v nedeljo v svojem okraju dobil dobrih 25 odstotkov glasov in se mu obeta zanesljiva zmaga v drugem krogu.

Težke besede danes niso padale le pri socialistih, ampak tudi pri republikancih. Konservativci so včeraj dobili dobrih 21 odstotkov glasov in upajo na vsaj sto sedežev v novi skupščini. A morda jih bo le 50. Tudi s sedeža njihove stranke je danes slišati o grožnjah z odhodi vidnih članov.

A resnici na ljubo je zdaj za vihar in za pravo strankarsko metlo še prezgodaj. Za zdaj še vsi zadržujejo dih pred zadnjim volilnim opravilom, nedeljskim drugim krogom parlamentarnih volitev. Potem Macrona in poslance njegove stranke čakata uresničevanje predvolilnih obljub in dokazovanje, da niso le politična muha enodnevnica oziroma "enomandatnica", druge stranke pa – brez izjeme - boleča in temeljita prenova.