Od protestnikov sem seveda odštela vse plačane, organizirane in pripadnike skupin, ki bi bili radi vidni. Presenečena sem nad tistimi, ki so mirno izrazili svoje nezaupanje v pravno državo, v politične in družbeno voditelje, ki ne spoštujejo zakonodaje. Od nas pa pričakujejo delavnost, varčnost in solidarnost. Leta in leta sem opazovala Francoze, kako so v Parizu za vsako najmanjše družbeno – politično nezadovoljstvo stopili na ulice. Sama sem mirno korakala mimo njih, saj nisem imela te samozavesti in odgovornosti za prihodnost.

Hrepenimo po preroku
Kaj pa se je zgodilo z nami? Ali smo Cankarjevi hlapci začeli iskati pravico? Ali smo se začeli zavedati, da si bo »narod pisal sodbo sam«, nismo taki patrioti, ampak nas je le svetovni dan človekovih pravic spomnil, da mora biti vsak slišan in upoštevan? Za uresničitev pravic pa smo tudi sami odgovorni. Kako lažje nam bi bilo, če bi nam novi voditelj »srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil Slovenšč'ne cele«, bi najraje vzkliknili z našim poetom. Iščemo in hrepenimo kot Judje po preroku, ki bi vedel, kam naj gremo in na kaj naj zidamo svojo prihodnost.

Mir sebi
Ali ne hrepenimo v resnici najgloblje po miru v sebi? Hrepenimo po človeku, sočutju, topli svetlobi v teh mračnih zimskih dneh. Na adventnem vencu prižigamo že tretjo svečo. Saj je zelen, simbol upanja našega življenja, okrogel, da bi dosegli enost v sebi, s soljudmi.
Bog prihaja v teh zimskih dnevih, ko mislimo, da bo sonce za vedno ugasnilo. Bog, ki se je rodil v jaslih hleva, kjer je hrana za živali. Zato prihaja v naš hlev. Da bi se rodil v naših jaslih, sredi vseh materialni navlak. Ni za obupati. Trikrat po 14 rodov šteje njegov rodovnik. Neuspešnih in krivih generacij. Prav prek teh padcev je Bog ustvaril v njih nekaj novega, svetlega. Prav prek teh nam odkriva hrepenenje po bližini človeka in po sočutju.

Luč miru z roko v roki
Ko smo na tleh, naredimo le še ta korak: priznajmo si, da smo bedni in ubogi, da potrebujemo Boga in človeka, da si priznamo: še kako želimo biti ljubljeni in to tudi potrebujemo. Od tu ni več veliko, da odtipkamo številko znanca na telefonu ali pozvonimo na vrata osamljenega soseda. To je svetloba te zimske noči. Iti k sočloveku, z roko v roki v sveto božično noč, kot pravi poslanica letošnje Luči miru iz Betlehema. V nedeljo so jo skavti in taborniki prinesli v Slovenijo. Pošilja jo k nam Betlehem, nesvobodno ujeto palestinsko mesto, ki samo hrepeni po miru.

»Kdor ničesar ne pričakuje, tudi ničesar ne dobi. Pričakovati ljubljeno osebo pomeni, da se na srečanje pripravimo.« (Bruno Ferrero, Božična devetdnevnica). Jaz se že, kaj pa ti? Bi tvegala tudi najbolj dragoceno, kar imam, da bi začutila majhno toplino že ob prihodnji četrti adventni luči.