Nekdanjo premierko Margaret Thatcher, ki je umrla prejšnji teden, bodo pokopali v sredo. Foto: Reuters
Nekdanjo premierko Margaret Thatcher, ki je umrla prejšnji teden, bodo pokopali v sredo. Foto: Reuters
Matjaž Ambrožič
Matjaž Ambrožič v tokratni kolumni razmišlja o zapuščini nekdanje premierke Margaret Thatcher. Foto: MMC RTV SLO

V tistem času je pokojna Margaret Thatcher po desetletju na položaju članice parlamenta prevzela mesto vladne ministrice za področje izobraževanja in znanosti. Najbrž je Thatcherjeva tedaj že vedela, kako osvojiti tudi britanski politični vrh. A kar koli si je že mislila o tem, kaj naj bi postalo bistvo njene zapuščine, skoraj gotovo je, da je ta popolno nasprotje tega, kar si o edini predsednici britanske vlade po njeni smrti mislijo Britanci. Thatcherjeva je bila odločna, bistra in nikoli ni omahovala, vsaj tako pravijo vsi tisti, ki so jo dobro poznali ali pa so z dolgoletno predsednico britanskih konservativcev tvorno sodelovali.

Res, Margaret Thatcher očitajo slepo predanost surovemu neoliberalizmu. Toda. Velika Britanija je bila pred njeno vladavino rigidna in malodane mračnjaška država. Vse je bilo starikavo in nikjer ni posebej dišalo po novem ali modernem. Država je potrebovala nove razvojne temelje. Teh pa brez denarja (hitro) ni mogoče ustvariti. Thatcherjevi so zmagati na treh zaporednih volitvah zelo pomagali dosledno trženje nafte iz Severnega morja in razprtije med njenimi političnimi konkurenti na levem političnem polu.

Model socialne države je Margaret Thatcher izdatno prikrojila svojim političnim apetitom, vseeno pa je delavskim množicam, ki so si želeli boljšega zdravstva in izobraževanja, vrnila z uslugo, imenovano "možnost poceni odkupa družbenih stanovanj". Obdobje enajstih let njenega mandatarstva prepogosto tako zelo spominja na atribute slovenske polpretekle oziroma še vedno trajajoče tranzicije v demokratično turbokapitalistično družbo! Še več. Tudi vse britanske vlade po letu 1990 pravzaprav kupčkajo prioritete okrog thatcherjansko zasnovanih paketov, pa najsi bodo to že omenjena izobraževanje in zdravstvo ali pa znanost, šport in še pred vsemi temi ekonomija.

Številni finančni ukrepi vlade Margaret Thatcher so močno načeli ali pa celo uničili nekdaj cvetoča industrijska središča. Njena politika je ustvarila občutno razpotegnjenost socialne lestvice. Na začetku njenega mandata sta bili med 200 najbogatejšimi Britanci uvrščeni dve tretjini tistih, ki so bogastvo podedovali, ob njenem političnem slovesu pa je bilo med najbogatejšimi v Veliki Britaniji že kar 80 odstotkov takih, ki so si trezorje polnili z dobički svojega dela. Gotovo, da je v takih razmerah velika večina britanskega življa postala revna. Pregovorno poneumljanje britanskega naroda je grenak stranski produkt prav teh procesov. Kriminal, veliko število prezgodnjih nosečnosti in mnogo drugega so še danes veliko breme britanske družbe. Ravno včerajšnji primer trojice 17- in 14-letnikov, obsojene za umor brezdomca v Liverpoolu, bi kaj lahko imel svojo najdaljšo korenino v družbenem inženiringu ali spremembah, ki jih je uvedla Margaret Thatcher.

Kot naravoslovka oziroma strokovnjakinja za rentgensko kristalografijo je Margaret Thatcher zelo podpirala znanost. Projekt CERN, na primer, so britanske vlade v osemdesetih letih prejšnjega stoletja financirale z navdušenjem. Vse drugače pa je bilo s premierkinim odnosom do kulture in športa. Za ti dve dejavnosti, kakršnih koli vsebin in oblik že, v njeni zavesti kot da ni obstajal niti milimeter razumevanja. Filmska režiserja Ken Loach in Mike Leigh sta le dan po smrti Margaret Thatcher o državnici javno povedala nekaj tako zelo srhljivo-žaljivih misli, da se je kar treslo. Paradoksalno sta oba avtorja zaslovela prav s filmanimi kritikami deprivilegiranega položaja delavskega sloja ali pa s sarkazmi na račun zmedenosti malega Britanca na poti v nedosegljiv podjetniški raj oziroma njegovega nerodnega galopa proti bogatinski blaženosti.

Britanski umetniki oziroma ustvarjalci so imeli zaradi sprememb na vrhuncu "thatcherjanske" dobe pred nosom obilje motivike. Pa ne le ti. Tudi kulturni menedžerji so imeli priložnost izkoristiti tedaj novonastale razmere. Osemdeseta so postala in bodo še dolgo ostala zlata leta v razvoju britanske popularne glasbe. Indierock se je razvil prav takrat in mlajše generacije se bodo, tako kot ta zdaj najbolj kativna, zagotovo tudi še v naslednjih desetletjih po navdih vračale v tisti čas. Legendarna glasbena založba Creation Records je nesporen rezultat programa zajezitve brezposelnosti s spodbujanjem malega podjetnitništva. Njen ustanovitelj je Alan McGee, ki je denar za prve izdaje (40 funtov dotacij tedensko in ugodno bančno posojilo) prejel kot prijavljen med kandidate za obetavne mlade poslovneže. Kdo ve, ali bi danes brez McGeejeve spretnosti in pobude Thatcherjeve poznali zasedbe Jesus & The Mary Chain, Primal Scream ali pa ne nazadnje Oasis. Maggie je postala tu modna ikona. Zaradi tega dejstva je britanska modna industrija le pridobila in najbrž še pridobiva.

Nemara pa je največja epitafska zmedenost v povezavi z debato o Margaret Thatcher in tem, kaj dobrega je slavna političarka naredila za britansko vikendaško obsesijo, to je za lepo igro z imenom nogomet. Vsa nogometna Britanija nekdanjo premierko prezira, saj so bili zanjo nogometni navdušenci ničvredna golazen. Toda dandanes na navijaške huligane velika večina gleda podobno prezirljivo. Ironično, ravno prejšnji konec tedna so bile naslovnice britanskih časnikov namenjene portretom Margaret Thatcher, njihove hrbtne strani pa zgodbam o vnovičnem pojavu huliganstva - na las podobno kombinaciji, ki je bila pred poltretjim desetletjem in še prej medijska stalnica.

Angleški nogomet se je moral zaradi razgrajaštva na robu samouničenja na novo organizirati in posodobiti. Tradicija se je odličnjaško ohranila, zato pa so cene vstopnic za ogled tekem in z njimi plače nogometašev astronomsko zrasle. Toda angleška nogometna Premier liga, na primer, je danes najbolj donosno ligaško športno tekmovanje na svetu. Nogometna kultura je, razen v izjemnih primerih, vzorna. In Angleži so še kako ponosni, da je tako.

V času jutrišnjega pogreba Margaret Thatcher so v središču Londona napovedane celo demonstracije njenih nasprotnikov. Dopustite ji mir, pravim. In obenem priporočam, da ko sami postanemo najbolj grobi "thatcheristi" - grabežljivost in lakomnost sta ljudem vrojeni -, sami poskušamo zaustaviti lastno megalomanijo in s tem pojmu kapitalizem vsaj delno posnamemo tisti njegov nadležen izkoriščevalski prizvok.

Song, ki je bil v zadnjem tednu najpogosteje uporabljen ob različnih portretih Margaret Thatcher ali pa orisih obdobja, ki ga je zaznamovala nekdanja premierka:

Pet Shop Boys - Opportunities (Let’s Make A Lots Of Money) /EMI, 1985/