Martina Fekonja, Društvo za razvoj interpretacije dediščine, turizma in umetnosti Legende Foto: Osebni arhiv
Martina Fekonja, Društvo za razvoj interpretacije dediščine, turizma in umetnosti Legende Foto: Osebni arhiv


Medtem ko je meni po glavi rojilo nešteto vprašanj – kje so bili vsi ti predmeti najdeni, koliko so stari, kdo jih je uporabljal –, je moj sošolec Lenart odšteval minute do zaključka vodstva, ko si bo končno lahko privoščil sendvič s suho salamo in sok Pingo.

Na našo dediščino radi gledamo kot na nekaj romantičnega, lepega, a hkrati dolgočasnega in nepotrebnega. Dediščina je prenos tako materialnih kot duhovnih dobrin iz preteklosti v današnji čas, od starejših rodov na mlajši rod. Kakšen odnos vzpostavimo do dediščine pa je odvisno od okolja, iz katerega izhajamo, in od tistih, ki nam dediščino predstavljajo – bodisi kot turistični vodiči, kot vodiči po muzejih, učitelji in ne nazadnje tudi starši.

Kako pa lahko naredimo učenje o dediščini zanimivo in privlačno? Kako lahko Lenartu tisto posodo v muzeju predstavimo na zanimiv in privlačen način? Pri sestavljanju omare si običajno pomagamo s priloženimi navodili. Prav tako si lahko z navodili pomagamo pri predstavljanju dediščine, tokrat z navodili interpretacije dediščine. Vodič, vešč interpretacije dediščine, bo v skupini prepoznal Lenarte in tisto posodo predstavil tako, da bo Lenart slišal, za kaj se je uporabljala, videl, kako se je spremenila skozi čas, saj doma takšnih amfor res ne uporabljajo več, začutil, kako težko je bilo v tistem času prenašati tako težke amfore, in razmislil, kakšno pot je tista amfora prepotovala, da je prišla do tja, kjer je sedaj.

Interpretacija dediščine seveda temelji na dejstvih o objektu, ki ga predstavljamo, a vendar je ključno obiskovalcem vsebino razlagati na razumljiv način, ki objektom daje dodaten pomen, predvsem pa vzpostavlja odnos do dediščine, spodbuja razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Morda bo jutri zvečer Lenartov sin očetu pri kosilu razložil vse o čeladi v muzeju, ki si jo je lahko nadel, kako močnega se je počutil, kako so bile čelade takrat veliko težje, kot so danes, in kako smo lahko veseli, da živimo v tako mirnem svetu. In mimogrede omenil, da je po zaključku vodstva na trati pred muzejem pojedel tisti slastni sendvič s suho salamo in spil sok Pingo.


Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.