"Seveda," sem odgovoril, a ne ob petih zjutraj, saj vidiš, da snemam in se zna vse skupaj zavleči pozno v noč. Odšel je proti vratom, toda naenkrat se je obrnil, odhitel do Robija in mu, oblečen v majico metal campa, močno stisnil roko ter rekel, da on je pa res prava faca, in že ga ni bilo več. Snemanje se ni zavleklo pozno v noč, a v gozd pri Brniku, kjer je Tomi nekoč nabiral gobe, sva se vseeno odpravila šele okoli enajstih. A glej ga zlomka, namesto v gozd sva prišla na neko novo, še nedokončano cesto, zaradi katere so uničili rastišče mrtvaških trobent. Mrtvaška trobenta je svoje ime verjetno dobila zaradi črne barve in oblike, ki spominja na trobento, predvsem pa zaradi tega, ker najintenzivneje raste okoli 1. novembra. Videz in njeno ime mnoge gobarje odvrneta od meni tako ljube gobe, a meni je tako čisto prav, kajti ko pridem v gozd, tam še vedno čakajo najboljše gobe. Večina ljubiteljskih gobarjev nabira le lisičke in jurčke. Prašnice, trobente, slinarji, sirovke in mnoge druge užitne gobe pa na moje veselje ostanejo spregledane. Mrtvaška trobenta je lep primer gobe, ki je zares polnega okusa. Odlična je sveža, še lepše, celo po sušenih slivah, pa zadiši, ko je posušena in jo uporabimo zgolj kot začimbo.
Skratka, ko sva se s Tomijem pripeljala do gozda, sva naletela na gospo, ki je parkirana v senci verjetno nekoga čakala in naju je ogovorila, češ da sva vse zamudila, saj so gobarji današnje gobe že pobrali, potem pa dodala, da sva, glede na uro, verjetno tako prišla po tiste gobe, s katerimi se bova znebila žena. Ko sem ji odgovoril, da je zato že poskrbljeno in da sva danes prišla po mrtvaške trobente za otroke, je zaprla vrata in oddrvela. Trobent sicer nisva našla, sva pa vsak nabrala lepo porcijo gob in jaz sem iz svoje skuhal odlično juho, ki so jo tudi otroci z veseljem pojedli. Zaradi kosila pa nihče iz naše družine ni "odšel po gobe".
Od kod izvira izraz "šel je po gobe" me je že od nekdaj strašansko zanimalo in na spletu sem našel razlago. V starih časih so jeseni bogati kmetje imeli na svojih kmetijah ogromno dela in niso našli časa za nabiranje gob, revnejši ljudje, ki jim življenje ni bilo milo ali pa jim je kmetija propadala, pa so se tedaj odpravili v gozd po gobe, da so z njimi nekako prebrodili skozi zimo. In od tod izraz; če nekaj propada, rečemo, da gre po gobe. Poglejte, kako se časi spreminjajo. Včasih so bile gobe hrana revežev, danes pa dosegajo astronomske cene in veljajo za pravo poslastico. Laže in ceneje je kupiti dober kos mesa kot pa kakšno odlično gobo. Malo je pravih gobarjev in redki so ljudje, ki poznajo veliko različnih gob, čeprav jih sami niti nimajo časa nabirati. Zato nasvet: kadar kupujete gobe, kupite le tiste, ki jih res poznate in še te samo cele, tako da jih lahko še sami prepoznate in tudi ocenite kakovost.
Da ne bo nesporazuma, tudi gojene gobe so lahko odlične. In kar je najlepše, z lahkoto jih tudi sami vzgajate v kleti ali v odvečni kopalnici. In prav to sem počel v srednji šoli jaz. Ker sem bil zaljubljen v prečudovito Natašo, sem se zaradi nje vpisal na mikrobiološki krožek, kjer smo vzgajali ostrigarje. V šoli sva z Natašo v poznih večernih urah v laboratoriju najprej presajala micelij, nato sterilizirala slamo ... Bil sem v devetih nebesih. Ljubezen do Nataše je že minila, do gob pa še kar traja in zdi se mi, da je vedno strastnejša.
Ravnokar mi je zazvonil telefon in verjeli ali ne, sosed Tomi me spet vabi po gobe.
Pa dober tek!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje