Majhni, spretni, trdoživi in nevarni -
Majhni, spretni, trdoživi in nevarni - "risi". Navdajajo me s ponosom, a tudi z mnjenjem, da bi zaslužili nekaj več in boljšega. Foto: HZS/Drago Cvetanovič

Hokejski mikrokozmos je vse preveč realistična podoba vseh težav in zablod ter nepremišljenosti, ki pestijo našo deželo v gospodarskem in političnem življenju.

Dvorana Stožice - hokej, SP 2012 divizije I - skupina A
Hokej je drag šport, a če si z 900 igralci, od tega 150 člani, 10 klubi in 7 dvoranami kos najboljšimi, potem Slovenija premore eno znanje in nadarjenost, ki bi ga bilo škoda zakopati. Foto: BoBo

Zakaj ne bi ledena dvorana in olimpijski bazen postala športno-rekreacijska pogoja za status mestne občine?

Matjaž Sekelj je na OI v Sarajevu z dvema zadetkoma sodeloval pri zmagi nad Italijo.
Olimpijski hokej ni neznanka slovenskim hokejistom, saj so se v dresu Jugoslavije kar petkrat udeležili zimskih olimpijskih iger, nazadnje v Sarajevu '84. Od skupno 60 hokejskih olimpijcev, jih je bilo kar 54 Slovencev. Foto: RTV SLO

?

Ob sedenju v nekdanjem skladišču oglja sredi "železarne" in poslušanju o (ne)prihodnosti Jesenic sem v sebi premleval, zakaj je hokej strast, ki zna tako navdušiti Slovence in tudi mene. Reprezentančni, posamični in pogojno klubski uspehi so veliki in zdaleč presegajo statistično verjetnost, a po drugi strani je prihodnosti najbolj "kul" igre na sončni strani Alp realno ogrožena.

Zakaj? Ker nimamo niti enega normalnega vrhunskega kluba in predvsem, ker uspehi niso prinesli bistvenega za razvoj hokeja - novega ledu in s tem novih igralcev, novih klubov. Ali smo v letih igranja v elitni skupini svetovnega hokeja, po vstopu večnih tekmecev v ligo Ebel in zdaj že sedemletnem spremljanju iger Anžeta Kopitarja v NHL-u sploh dobili kakšno novo ledeno ploskev?

Spomladi leta 2001, ko se je Tivoliju ob neverjetni zmagi s 16:0 nad Estonijo spisala zgodovina in prvi preboj med elito, je bilo v Sloveniji 7 ledenih ploskev in slabih 200 članov. V teh 12 letih so v Zalogu dobili streho, v Kranju pa so podrli staro dvorano, nato pa so bili "orli" šest let brezdomci, preden so dobili nov objekt. V minulem letu so bili na Jesenicah celo zimo brez ledu v dvorani, nekaj mesecev so imeli vsaj led pod balonom. Živi pokazatelj, kako mizeren je odnos do hokejske infrastrukture, je odločitev Ljubljane, da izloči ledeno ploskev za "najlepšo dvorano v Evropi".

Preskok v Kolpern, kjer se je potrdilo, da je liga Ebel hkrati blagoslov in prekletstvo slovenskega klubskega hokeja. Nerealna ambicioznost je že pokopala HK Jesenice, ni skrivnost, da tudi HDD Olimpija ni najbolj zdrava ustanova, ki se je z več "bypassi" v preteklosti že znala izogniti starim bremenom, ki nominalno bremenijo predhodne klube, kar pa v novi "avstro-ogrski" ureditvi ne pride več v poštev.

Na Jesenicah kljub "tragediji" številni še naprej sanjajo o ligi Ebel in si je želijo, hkrati pa preostali Sloveniji dopovedujejo, da jo brez profesionalnega hokeja v Podmežakli čaka črna usoda. Dejstvo je, da se je večina najboljših "risov" kalila v Kurji vasi, toda ali je pričakovati, da se lahko to nadaljuje v nedogled? Brez moštva "erste klasse" res ne bo šlo, a to je predvsem jeseniški problem.

Jeseniško jeklo so sami ohladili in ga morajo tudi sami ogreti, pri čemer jim bo najlažje, če priskočijo na pomoč "mladim", ki so ohranili tradicijo in predvsem trenažni proces ter vse mlajše selekcije. Pri tem bo treba preseči medsebojne razlike in interese, nekateri se bodo morali sprijazniti, da so preteklost, drugi pa močno poprijeti za delo, da bodo prihodnost.

"Kako neposreden primer, da je šport samo odslikava življenja." Hokejski mikrokozmos je vse preveč realistična podoba vseh težav in zablod ter nepremišljenosti, ki pestijo našo deželo v gospodarskem in političnem življenju.

Da kljub za povrhu še letos grotesknem DP-ju ne bo vse črno - zame osebno je trenutni največji uspeh klubskega hokeja, da bo Celje po (pre)dolgih letih znova zaigralo s članskim moštvom, in to celo v "drugoligaškem" INL-ju (skupni slovensko-avstrijski ligi).

"Risi" se že dobro desetletje sprehajajo po robu svetovne elite, pa čeprav so silne zmage v "drugem razredu" po organizaciji bolj spominjale na udarniške akcije. A nato se je globoko zadolženemu HZS-ju in vseh obljub naveličanim veteranom "prikazala Marija". Zapihal je nov veter, zaslužni graditelji igre so odšli, prišli so nedolgo nazaj upokojeni asi, elana polno novo vodstvo se je vrglo v projekt Stožice, ki je postal mejnik v spektakelskem športu v Sloveniji.

Sledil je Vojens ... ne čudež, temveč prigarano, priigrano in več kot zasluženo uresničenje olimpijskih sanj. Reprezentanca - članska - je torej zgodba o uspehu, ki se bo predvidoma nadaljevala že čez nekaj dni v Stockholmu. Brez pripomb, pa četudi izpadejo. To je uspeh fantov, ki so verjeli nori napovedi selektorja Matjaža Kopitarja in bodo zdaj želi sadove lastnega dela, dobrih trenerjev in žrtvovanja družin.

Toda ali bomo zaradi Sočija dobili kakšen nov kos ledu? "Kriza je, varčujemo, hokej pa ni poceni špas," mi odgovarja hokejski znanec. Zakaj ne bi ledena dvorana in olimpijski bazen postala športno-rekreacijska pogoja za status mestne občine? "Ne sanjaj, to je stvar dveh vasi - Kurje in Spodnje Šiške. Pa čemu bi vlagali v šport, ki bo na nacionalni televiziji očitno le še na štiri leta, pa še to zaradi tega, ker je del, čeprav najbolj odmeven, zimskih olimpijskih iger," odgovarja pikri kolega, ki se zateče k priljubljeni temi - odsotnosti hokeja na RTV Slovenija. Da, krivda je tudi na naši strani ...

Nič, uživajmo, dokler traja šov "risov", ki mi niso dolžni nobene zmage, gola, obrambe, naleta ali pa tudi pretepa. Naj igrajo zase, saj če se lahko kdo v slovenski (hokejski) zgodbi pogleda v ogledalo in je lahko z videnim več kot zadovoljen, so to ravno hokejisti.

Hokejski mikrokozmos je vse preveč realistična podoba vseh težav in zablod ter nepremišljenosti, ki pestijo našo deželo v gospodarskem in političnem življenju.

Zakaj ne bi ledena dvorana in olimpijski bazen postala športno-rekreacijska pogoja za status mestne občine?