Vsaj za Evropsko komisijo je vse skupaj zelo jasno. Katalonija je regija v Španiji, kjer po novem Madrid izvaja pristojnosti, kot jih predvideva tamkajšnja ustava. Sodni postopki v državi pa so stvar notranjega pravnega reda, resnih pomislekov glede politične neodvisnosti pravosodja Španije v Bruslju nimajo.
Vse skupaj deluje kot dve različni realnosti. Medtem ko so tako rekoč vsi odločevalci v vodstvenih strukturah Evropske unije v preteklih prazničnih dneh zapustili Bruselj, se je sem pripeljal in priletel odstavljeni katalonski voditelj. Sogovornikov ni našel, našel je le številne mikrofone in kamere. Zelo verjetno je, da je lahko v Bruslju povedal veliko več, kot bi lahko povedal v Barceloni. In predvsem slišalo ga je veliko več ljudi, kot bi ga slišalo, če se ne bi odpravil na pot, ki deluje kot poskus pobega pred sodnimi postopki. Katalonijo je izpostavil na evropskem parketu, a so vsi, ki odločajo, gledali stran.
Zdaj je Carles Puigdemont v Belgiji, kjer naj bi se na daljavo lotil soočenja s španskim sodnim sistemom. Njegov belgijski odvetnik Paul Bekaert meni, da je povsem mogoče, da bi Puigdemont še kar nekaj časa prebil v Belgiji, čeprav namerava sodelovati s pravosodjem, tako tukaj kot v Španiji. Možnost, da bi zaprosil za politični azil, še naprej obstaja, čeprav je odstavljeni katalonski predsednik dal vedeti, da za zdaj tega ne namerava storiti. V belgijski javnosti se zdaj vrstijo stališča in krešejo mnenja o tem, kako dolgo je mogoče zavlačevati, kako se je mogoče boriti proti evropskemu pripornemu nalogu, kaj je treba dokazati, da bi se Puigdemont izognil izročitvi v Španijo. Možnost, da bi belgijsko pravosodje dokazalo, da je sodna praksa neke druge članice EU-ja problematična in da so pravice (denimo do pravičnega sojenja ali do potencialno pravične kazni) Puigdemonta v Španiji ogrožene, je majhna. A obstaja. In če se zgodi to, bi to verjetno izrazito poslabšalo odnose med državama, prav tako bi se tudi drugi začeli spraševati ...
Trenutno razmere v Španiji ne pomenijo, da je pravosodje a priori pristransko, saj je sledenje pravilom, notranjemu pravnemu redu, popolnoma logičen postopek. Očitno je, da je Puigdemont sodeloval pri pripravi nezakonitega referenduma (nezakonitost in neskladje z ustavnim redom je potrdilo tamkajšnje sodišče, logiki sledi tudi Evropska komisija), prav tako je sodeloval pri parlamentarni odločitvi, ki je bila utemeljena na nezakonitem referendumu in je prav zato nična, saj nima podlage v pravnem redu. Tudi če pustimo ob strani tisto, kar je sledilo referendumu, je popolnoma jasno, da izvedba referenduma nikakor ne dosega demokratičnih standardov, saj je bilo delu javnosti glasovanje onemogočeno, prav tako je volilni dan spremljalo nasilje. Ne glede na to, kje je krivda za katero izmed prejšnjih navedb, jasno je, da tako ne bo šlo. Poleg tega, da se Madrid že ves čas ne strinja z enakopravnim dialogom (kar je logično, saj gre na eni strani za nacionalno vlado, na drugi za regionalno), je popolnoma očitno tudi to, da ponudbe za dialog niso resne, če obenem druga stran razglasi neodvisnost in nato ponudi pogovor o tem, kako naprej ali nazaj. Preden se preveč oddaljimo od teme, slovenska pot k osamosvojitvi od daleč deluje kot delo profesionalcev, ki so imeli jasne cilje in ki so se na razglasitev neodvisnosti pripravljali veliko dlje časa in precej bolj skrbno načrtovali dan potem. Morebitna neodvisna Katalonija ne bo članica EU-ja in Nata.
Je pa res, da so razmere danes popolnoma drugačne. Španija je demokratična članica Evropske unije, zveze Nato in del sodobne Evrope. Ravnanja španske vlade so utemeljena v pravnem redu države. Če bi namesto Rajoya vlado vodil kdo drug, bi verjetno počel isto. Morda malce bolj prefinjeno, saj to je tisto, kar je v tej zgodbi najbolj problematično: z gumijevkami nad volilne lističe.
A zgodba se seveda ne konča tukaj in zdaj. Puigdemont v Bruslju je človek na misiji. Za zdaj ga slišijo le v flamski vladi. Tamkajšnji premier Geert Bourgeois je včeraj dal vedeti, da je zapiranje demokratično izvoljenih voditeljev korak predaleč. Kaj bo ta korak pomenil za belgijsko politično realnost, je nejasno. Na zvezni ravni so belgijske stranke, vključno z nacionalisti N-VA izrazito disciplinirane, odločene, da jih morebitni politični azilant ne vrže s tira.