Jose Mourinho ima težave s priznavanjem napak. Med drugim se je kar nekajkrat zgodilo, da je prodal nogometaše, s katerimi se ni ujel, ti pa so v novih okoljih blesteli. Zadnji v tej vrsti je Kevin De Bruyne, ki je zdaj motor Cityjeve igre. Foto: Reuters
Jose Mourinho ima težave s priznavanjem napak. Med drugim se je kar nekajkrat zgodilo, da je prodal nogometaše, s katerimi se ni ujel, ti pa so v novih okoljih blesteli. Zadnji v tej vrsti je Kevin De Bruyne, ki je zdaj motor Cityjeve igre. Foto: Reuters
Kevin De Bruyne in Pep Guardiola
Pep Guardiola je povsem preporodil Manchester City. Foto: Reuters

Sezona 2016/2017 je nedvomno sezona trenerjev. Elitna angleška liga se tako ali tako že dolgo ponaša s prekaljenimi mački, kjer zastavo kontinuitete vihtita Arsene Wenger in Jose Mourinho (oba sta osvojila po tri naslove), a letošnja sezona je res nekaj posebnega. Najbolj zveneča novinca sta Pep Guadriola (Manchester City) in Antonio Conte (Chelsea), svojo prvo celotno sezono na klopi Liverpoola je začel Jürgen Klopp, presenečenje desetletja Leicester vodi prekaljeni Claudio Ranieri, ne smemo pa pozabiti najmanj še na Mauricia Pochettina (Tottenham) in Ronalda Koemana (ki uspešno delo v Southamptonu zdaj nadgrajuje v Evertonu).

Pred začetkom sezone je bilo največ oči uprtih v Manchester, kjer sta se na različnih delih mesta spet srečala Mourinho in Guardiola. Veliko ljudi je bilo skeptičnih, da bi Guardiola že v prvi sezoni lahko pustil prepoznavni pečat. Na eni strani je otoški nogomet vendarle izjemno specifičen in zahteven, po drugi strani pa je Španec doslej vodil le velikana v svojem prostoru. Če je imel v domovini na klopi Barcelone edinega pravega tekmeca v Realu, je pozneje v Nemčiji pristal v Bayernu, ki je zadnja leta izraziti monopolist na vseh področjih. Trije naslovi državnega prvaka so bili prej obveza, kot pa uspeh.

Kaj kažejo številke? Te so (po prvem mesecu) popolnoma na strani Guardiole.

Seveda je odigrana komaj osmina sezone, po kateri je težko sklepati, a številke so zgovorne. Mourinho je postal prvi trener v bogati zgodovini Uniteda, ki je sezono začel s štirimi zmagami, nadaljevanje pa je bilo vse prej kot sladko in gladko, saj je šele drugič v svoji karieri izgubil tri zaporedne tekme. Po deležu zmag in po številu zadetkov se je popolnoma stopil s svojima predhodnikoma. Rdeči vragi so zabili celo manj zadetkov kot lani pod vodstvom Louisa van Gaala, ko so bili rekordno neučinkoviti (glej zavihek goli).

Po porazu Uniteda na mestnem derbiju je klubska legenda Roy Keane izjavil: "Dva trenerja sta v Manchestru, Mourinho si pravi, da je 'special one', a zame je to Guardiola." Kje in kdaj je Mourinho izgubil svojo magično avro? Pred začetkom sezone je bila njegova glavna skrb povečanje produkcije napada. Osnova leži v sredini igrišča. United je imel nekoč res strah in trepet v sredini igrišča, ki je s hitro igro omogočal napadalcem, da so polnili nasprotne mreže. Mourinho je imel pred sezono na voljo ogromno denarja, da si je med drugim omislil tudi rekordni nakup v podobi Paula Pogbaja, ki naj bi bil temeljni kamen novega dinamičnega okolja. Francoz se je do zdaj bolj kot s svojo igro proslavil z obiski frizerja in svojim udejstvovanjem na družabnih omrežjih.

Večkrat sem pisal o podobnostih med obema strategoma, a obstajajo tudi velike razlike, ki se kažejo predvsem v zadnjih dneh. Mourinho je na novinarskih konferencah po porazih precej kritike zlil po svojih varovancih in kritiziral njihove napake. Na drugi strani je Guardiola debi vratarja Claudia Brava (ki je naredil veliko napako za zadetek) označil kot odličen in težko ponovljiv. Po tem je veliko bolj podoben Alexu Fergusonu. Legendarni trener Uniteda je znan, da je po porazih in slabih predstavah v slačilnici nadiral svoje varovance (včasih je v njih vrgel tudi kak športni copat), a pred sedmo silo jih je vedno podprl. S tem je tudi gradil in utrjeval vezi v klubu. Mourinho le redko prizna svoje napake, vedno so krivi drugi (sodniki ali njegovi varovanci), zato ni čudno, da v nobeni sredini ne zdrži predolgo, saj je klima praviloma precej porušena. Filozofija 'drugi so vedno krivi' se tako seli tudi na druge vidike - saj se vsi še spomnimo epizode z zdravnico Evo Carneiro. Tudi v Unitedu se je že sprl z oskrbniki igrišča in v jezi vzel lopato ...

Vse se začenja pri zaupanju. Guardioli to za zdaj kljub nekaterim radikalnim potezam uspeva več kot odlično. Taktik je svojo filozofijo hitro prenesel na svoje varovance in zdaj žanje uspehe. Do konca sezone je še ogromno mesecev in tekem, v tem času se lahko razmerja v Manchestru krepko spremenijo. Mourinho je v Španiji že dokazal, da lahko prebere in ukroti Guardiolovo igro. A očitno se bo moral spremeniti tudi sam ...