Po prvih podatkih je v izgredih umrlo 12 ljudi, več deset jih je huje ranjenih. Razdejanje, ki so ga huligani pustili za seboj, pa znova odpira vprašanje, kako ustaviti nasilje med navijači in poskrbeti, da bodo tekme tudi pri nas polne srčnih in pravih navijačev kot se to dogaja v Ligi prvakov, kjer lahko družine na tribuno mirno pripeljejo svoje otroke, brez skrbi za njihovo varnost.

Uvodne besede so seveda izmišljene, a glede na količino dramatičnega sedanjika, iskanja krivcev in dežurnega moraliziranja, bi človek upravičeno pričakoval takšne vesti. Kljub temu je Slovenija dobila novega prvaka v nogometu, posledično pa se je tudi v prestolnici obudilo zanimanje za klubski nogomet. Brez mrtvih, ranjenih in z zanemarljivo gmotno škodo. Bo to odvzelo vetra iz jader dežurnih moralistov? Nikakor. Prej nasprotno, prej bodo dobili občutek, da so prav njihove puhlice pripomogle k ničelni bilanci žrtev, in s tem Slovenijo približali srčnim navijačem, ki krasijo tekme evropskih tekmovanj.

Težko bi našli skupino ljudi, pri kateri je sprejemljivo tako lahkotno, neargumentirano in pavšalno podajanje vrednostne sodbe, kot se to tako počne pri nogometnih navijačih. Tu so dovoljene poenostavitve, protislovni odnos do pirotehnike, ki je na Poljskem impresivna, v Sloveniji pa vsega obsojanja vredna. Dovoljeno je črno-belo slikanje pravih in nepravih oziroma srčnih navijačev, seveda v imenu varnosti otrok, tega nepogrešljivega čustvenega vzgiba za prikrivanje odsotnosti argumentacije. In ne nazadnje dovoljena je tudi uporaba izraza »iztrebiti,« ki bi, če bi bil izrečen v povezavi s katero koli drugo skupino ljudi, avtorja popeljal naravnost na sodišče.

Dovolite mi trenutek za samorazkritev, če ta še ni očitna. Sem navijač. To ne pomeni, da razbijam in z nožem napadam sočloveka, niti tega početja ne odobravam ali relativiziram. Pomeni le, da velik del mojih čustev pripada enemu nogometnemu moštvu. V praksi to pomeni, da me ljubezen popelje tudi do preživljanja noči z nosečo boljšo polovico na pločniku ob železniški postaji v družbi socialno izključenih domačinov. Neumno? Že mogoče, a tu pridejo na dan čustva, brez katerih ni navijaštva, s tem pa tudi občutljivost za moraliziranje, ki pogosto nima veliko zveze z resničnostjo.

Srčni navijači Lige prvakov
Napak bi bilo sicer trditi, da moraliziranje nima realne osnove. V zgodovini nasilja, povezanega z nogometom, so zgodbe, ki se ne smejo ponoviti. Toda od osemdesetih let prejšnjega stoletja se je spremenilo marsikaj, tako v nogometu kot tudi v družbi, kar se seveda kaže tudi pri navijačih in ne nazadnje tudi pri nasilju. Moraliziranje o navijaštvu, ki smo mu bili priča, se zato, vsaj v tistem delu, ki vsebinsko ni popolnoma prazno, zdi kot arhivski posnetek iz nekih drugih časov. A ni. Je tukaj in zdaj in hote ali nehote pomaga pri uvajanju sprememb v nogometu. Bolj črnim kot belim.

Srčni in pravi navijači, ki krasijo Ligo prvakov, že mogoče nimajo s seboj bakel in edino svetlobno onesnaževanje prihaja iz bliskavic, s katerimi iščejo najboljši zorni kot za svoj obraz v ozadju, katerega je, zgolj kot kulisa, nogometno dogajanje. A to ne pomeni, da srčni in pravi navijači niso brutalni in nasilni. Posnetek po tekmi Lige prvakov med Atleticom in PSV-jem, ki si ga lahko ogledate spodaj je, žal, povsem logičen naslednji korak družbenih sprememb, ki nogometa niso zaobšle. Še en prikaz srčnosti evropskih navijačev pa je tudi dogodek po tekmi evropske lige med Laziem in Sparto.

Zakaj sta ta dva posnetka ostala le na ravni vestičk in brez odzivov dežurnih moralistov (in bi, roko na srce, brez ljubiteljskih snemalcev obtičala zunaj širše javnosti)? Deloma zaradi splošne nerazgledanosti, predvsem pa zaradi svoje posebnosti, zaradi katere ne spadata v banalne poenostavitve, ki so domet javnih razprav o navijaštvu. Če ni bakel, razgrajanja, divjanja, rasnih zmerljivk in seveda gmotne škode, potem moraliziranja ni.

Strah pred množico
Sejanje panike po dogodkih, ki se niso zgodili, (po tekmi med Olimpijo in Mariborom mrtvih in ranjenih pač nismo šteli), zato lahko razumemo kot del širše zgodbe razbijanja kolektivnih identitet, ki je zaščitni znak sodobnega časa. Časa, v katerem se prepad med enim in 99 odstotki svetovnega prebivalstva iz leta v leto bolj poglablja, pa kljub temu velika večina nima nobenega orodja, da bi se neenakosti uprla, saj se je v ospredje potisnilo iskanje posebnosti in raznolikosti vsakega posameznika. Vsak poskus iskanja skupne identitete zato prej ali slej trči ob lastnost, s katero se sami ne moremo poistovetiti in tako še naprej vztrajamo v veliki večini potisnjenih na rob.

Množica ima moč, ki je večja od vsote vseh njenih članov. Množice so v preteklosti že odstavljale voditelje in sprožale revolucije. Zaradi posebne psihološke dinamike pa so množice tudi težko predvidljive in obvladljive. Obenem pa je prav množica edini način za neposvečene posameznike, da vsaj za dobro uro občutijo, kakšen občutek prinaša moč. Zato je množica krovni strah tistih na pravi strani razhajanja v neenakosti. Razhajanja, ki se močno kaže tudi v nogometu.

Razhajanje med peščico izbrancev in preostalo drhaljo je postalo v zadnjem desetletju sestavni del evropskega nogometa. Od že ponižujočih razlik pri delitvah premij, od televizijskih prenosov do samega sistema tekmovanj. Tako se uboge pare že julija merijo na žgočem soncu za tako zaželene vstopnice za evropska tekmovanja na tekmah, kjer je lahko že ena napaka usodna za razplet celotne sezone, medtem ko se izbranci udeležujejo revijalnih in dobro plačanih gostovanj na drugih celinah.

Izključevanje brez sprenevedanja
Da se izbrancem niti približno ne more zgoditi, da bi v tekmovanju obtičali pred boji za izločanje, poskrbi delegiran žreb, pri katerem se izbranci vselej srečajo z znatno slabšimi ekipami, kjer si lahko mirno privoščijo tudi spodrsljaj ali celo dva, saj imajo na voljo še štiri popravne izpite. To v praksi pomeni, da si lahko v proračun za prihodnje leto že vračunajo premije vse tja do četrtfinala Lige prvakov in temu primerno zapravljajo. Neposvečeni te možnosti nimajo, saj je lahko le ena napačna naložba ob neugodnem izzidu na kvalifikacijski tekmi zanje finančni samomor.

Poglabljanje razhajanj poteka popolnoma odkrito, brez sprenevedanja. Tako mednarodna nogometna zveza niti ne skriva, kaj je povod za svetovno prvenstvo v Katarju, tej oddaljeni in za marsikaterega ljubitelja nogometa cenovno nedostopni državi brez nogometne tradicije. Tudi skrajno selektivne kazni nogometnih zvez jasno nakazujejo, da je nekaterim v nogometu dovoljeno precej več.

Tudi posvečeni klubi ne skrivajo več svojih ambicij po zajamčenem napredovanju. Letos je sistem Lige prvakov skorajda odpovedal, saj se je Bayern že v osmini finala srečal z Juventusom in tako skorajda ostal brez zajamčenega četrtfinala. Po tekmi je predsednik upravnega odbora Karl-Heinz Rummenigge takoj pozval evropsko nogometno zvezo k spremembi sistema žrebov, v katerem sta se že v osmini finala srečali dve močni ekipi, na drugi strani pa je pokazal proti paru Benfica - Zenit, ki si je drznil vključiti v zasebno zabavo posvečenih. Nezaslišano. Kot bi revnim ribičem dovolili privez njihovih smrdečih zarjavelih barkač v Monaku ob zasebnih jahtah premožnih ...

Ošabnost in prezir
Takšna ošabnost in prezir do neposvečenih na družbeni lestvici seveda ne moreta ostati brez svojega občinstva. Občinstva, ki vsa čustva vlaga vase in v svoja družbena omrežja. Občinstva, ki mu je stadion s tekmo le pregrešno draga kulisa za avtoportret, ki mora požeti najmanj 40 všečkov. V tej kulisi bakle nimajo kaj početi, saj lahko poškodujejo telefon, ki velja povprečno plačo, pa še zaudarjajo po nekih drugih neposvečenih ljudeh, ki bi jih morale pregnati že cene vstopnic.

Knjižnično vzdušje na stadionu, tej kulisi za avtoportretiranje, pa prihaja s svojo ceno. S ceno ošabnosti, ki se meri v stotinah umrlih migrantskih delavcev v Katarju, katerih trupla so del cilja, ki ne izbira sredstev. Odraža se v kopičenju mladih nadarjenih igralcev, ki pristanejo v rezervi posvečenih klubov, njihova karierna pot pa upada, čeprav bi se morali še razvijati. In navsezadnje se kaže v soustvarjanju sveta, kjer je edina dopustna ljubezen tista do denarja in lastnega socialnega položaja, ki jo kažejo srčni navijači na videoposnetku.

Za varnost otrok gre
Vsak poziv, kot so pozivi navijačev pod geslom »Against modern football,« ki se bolj kot v novodobno samopašnost ozira v čas, ko se je ljubezen do igre in kluba pokazala tudi na stadionih, pa takoj naleti na odpor dežurnih moralistov. Tako je vsak poziv k spremembam takoj označen kot korak nazaj v huliganstvo, ki ga je, ne pozabimo, treba dokončno iztrebiti. Vsak upor v smeri, v katero zahaja novodobni nogomet, je tako zatrt že v kali s sejanjem večkrat praznega strahu, povezanega z varnostjo otrok, ki zdaj lahko končno varno zaidejo na tribune in se v družbi srčnih in pravih navijačev še podučijo o družbeni neenakosti in prednostih življenja na pravi strani.

Konec koncev kaj pa je teptanje človeškega dostojanstva v primerjavi z razbitimi stoli na stadionu? Varnost otrok je le na prvem mestu.