Nič posebnega v resnici, Interval ni nikakršna revolucija. Morda je niti za izjemno ne bi označil. Ima pa slika očarljivo barvno strukturo, prepričljivo kompozicijo, nekako umirjeno skladno deluje. Zadaj za nekakšnim pultom stoji ženska, pred njo so fotelji in čisto spredaj povečani cvetovi.

Walkerjeva spada v večjo skupino slikark, ki se pojavljajo zadnjih 15 let. Rosa Loy, Chantal Joffe, pri nas recimo Ana Sudec ... se ukvarjajo s figuraliko. V večini primerov so njihove slike predvsem kvalitetne ilustracije. Morda bomo čez nekaj časa ugotovili, da je šlo za skupino slikark, ki so vzporedne temu, kar v zvočnih umetnostih počnejo Lana del Ray ali Adele. Chantal Joffe je morda natančna vzporednica Amy Winehouse: preprosto naslikane figure, malo barv, nasičenih pa sploh ne, široki zamahi, vendar zmečkani obrazi, ki kažejo na nekakšne travme, občutke. Soliden (retro)pop, torej, poln nekakšnih občutenj. Kaj niso s takšnimi izrazi opisovali muziko Amy Winehouse?

Na podoben način kot slika Walkerjeve so me pred meseci očarale slike Franca Novinca v ljubljanski Mestni galeriji. Novinca lahko postavimo v družbo kvalitetnih slovenskih slikarjev skupaj z Gvardjančičem, Benso ali Marušičem. Značilne zanj so nasičene barve (ki ne sevajo svetlobe), napete prek oblik, ki so ločene z jasnimi rezi. Modelacija - razen nekaj občasnih malenkosti - ne pride v poštev. Oblike sicer imajo izvor v naravi, vendar so pripeljane skoraj do stanja abstrakcije. Novinc je krajinar v najbolj žlahtnem pomenu besede in njegove slike delujejo izrazito sveže in sodobno. Občasno s čopičem udarja v platno, vidimo udarce krožnih oblik, ki so včasih kot praznine. Občasno imamo opraviti s prazninami, ki se zdijo kot polnine.

In zdaj smo dobili Triluno skladatelja Alda Kumarja. Preberemo, da Kumar posebno naklonjenost goji do istrske glasbe. Triluna je skladba čistih zvokov brez zvenov (ki so kot čiste barve brez izsevane svetlobe), ki se napenjajo prek jasno ločenih sekvenc. Te so ritmično zamejene, znotraj njih spremljamo variacije sorodnih tem. Skladba oscilira na meji med tonalnostjo (narava) in atonalnostjo (abstrakcija). Pogosti so udarci, ki nakazujejo pomenske poudarke. V smislu dinamike gre za precej enovito skladbo …

Ki preprosto očara na zelo podoben način, kot očarajo slike Franca Novinca. Sta ta dva kar najbolj natančna vzporednica? Je Kumar v glasbi tisto, kar je Novinc v 'finih' umetnostih?

Sme umetnost očarati brez besed?