Kurzel se ne boji nadnaravnih prvin ali krščanskega simbolizma in iz svojih igralcev ustvari par, ki je lep in močan in hkrati odbijajoč ter zagotovo preklet v najbolj prvinskem pomenu te besede. Foto: Liffe
Kurzel se ne boji nadnaravnih prvin ali krščanskega simbolizma in iz svojih igralcev ustvari par, ki je lep in močan in hkrati odbijajoč ter zagotovo preklet v najbolj prvinskem pomenu te besede. Foto: Liffe
Michael Fassbender kot Macbeth
Na njegovem obrazu se lahko prebere agonija človeka, ki ga muči vest in ki ve, da je sprožil nekaj, kar se ne more več ustaviti. Vidimo ga v vojni in kot živega mrtveca, ko ga po zmagi hvali kralj Duncan. Foto: Liffe
Marion Cottilard kot lady Macbeth
Film se izogne tradiciji, da je lady Macbeth glavna zločinka tragedije, saj pahne svojega slabotnega moža v zločinsko dejanje. Foto: Liffe
Marion Cottilard kot lady Macbeth
V filmu je lady Macbeth priča zločinov svojega moža. Vidi umor Macduffove žene in otrok in vse to čutimo v izmučenem, zategnjenem obrazu Marion Cotillard. Foto: Liffe
Orson Welles kot Macbeth
Posnet je v chiaroscurski črno-beli razsvetlitvi na ekspresionističnih kulisah, ki postanejo izraz moralne in psihološke (pa tudi politične) more, ki sta jo protagonista ustvarila, in v katero sta ujeta. Na fotografiji: Orson Welles kot Macbeth. Foto: Liffe
Toshirô  Mifune v Krvavem prestolu
Film je režiran z veliko vizualne domišljije ter je poln zapomljivih prizorov, kot je junakova smrt od tisoč strel. Na fotografiji: Toshirô Mifune v Krvavem prestolu. Foto: Liffe
Krvavi prestol
Kurosava dá živo filmsko formo sili, ki se je, ko je enkrat osvobojena, ne da več ustaviti. To se vidi v posnetkih vojská, ki hitijo čez na videz neplodno zemljo; nešteti vojaki in jezdeci z oklepi, na katere so vezani prapori, ki nenehno trepetajo v vetru. V teh kadrih je preveč gibanja, da bi ga kdor koli lahko obvladal. Na fotografiji: Krvavi prestol. Foto: Liffe
Macbeth Romana Polanskega
Njegova mlada in spolno privlačna protagonista, Jon Finch in Francesca Annis, ganeta strast in narcisizem. Ampak igralca sta bila neadekvatna svoji vlogi. Na fotografiji: Macbeth Romana Polanskega. Foto: Liffe
Michael Fassbender kot Macbeth
"Moj duh je škorpijonov poln, o žena!" Foto: Liffe
Michael Fassbender in Marion Cottilard
Michael Fassbender in Marion Cotillard. Foto: Liffe
Pomembno je, da Kurzel ustvari robato fizično in mentalno pokrajino Shakespearjeve drame; pokrajino,v kateri sta osebno in politično neločljiva, v kateri so obrazi prav toliko nepopustljivi kot kamni in gore, ki jih obkrožajo in v kateri je le eno krvavo dejanje potrebno, da osvobodi kaos prelivanja krvi. Foto: Liffe

Na Fassbenderjevem obrazu se lahko prebere agonija človeka, ki ga muči vest in ki ve, da je sprožil nekaj, kar se ne more več ustaviti. Vidimo ga v vojni in kot živega mrtveca, ko ga po zmagi hvali kralj Duncan, ki ga bosta on in žena ubila in s tem začela plaz zločinov, ki so toliko politični kot zasebni. "Moj duh je škorpijonov poln, o žena!" vzklikne z obupnim in norim nasmehom. Fassbender ustvari človeka, ki je po bojiščih videl preveč krvi in ki se mu je zaradi tega v mislih nekaj za vedno premaknilo. In je domač v vlogi. Tu ni gledaliških ekscesov, le neusmiljenost in vdanost v usodo, ki se čutita v vsaki besedi in gibu.

Film se izogne tradiciji, ki drži, da je lady Macbeth glavni zločinec tragedije, saj pahne svojega slabotnega moža v zločinsko dejanje. Mislim, da je to prav. Macbeth že od takrat, ko sliši prerokbo treh čarovnic, ve, da bo ubil kralja. Pove svoji ženi, ker potrebuje njeno podporo, tako v dejanju kot besedi. Ko omahuje, je ona kot jeklo. Svojo moč izraža skozi šepetanje, ki naredi zlo intimno. Ampak na neki način je tudi ona žrtev: na začetku lastnih ambicij in pohlepa, po tem pa lastne vesti in moževe vse večje (in opravičene) paranoje.

V filmu je lady Macbeth priča zločinov svojega moža. Vidi umor žene in otrok Macduffa, Macbethovega nasprotnika, in vse to čutimo v izmučenem, zategnjenem obrazu Marion Cotillard. Njena sprememba iz ženske, ki se hvali s tem, da bi hladnokrvno ubila dojenčka, v človeka, ki ne more umiti nevidne kri z rok, dobi konkretnost. Odvija se pred našimi očmi. Marion Cotillard odigra vlogo s tiho intenzivnostjo, podobno Fassbenderjevi, in dá nam čutiti bolečino, ki se širi skoznjo kot bolezen.

Scenaristi Jacob Koskoff, Michael Lesslie in Todd Louiso so inteligentno skrajšali besedilo. Izrezali so stavke, katerih pomen že stoletja povzroča spore med akademiki, in prizore, ki dajo nekaj globine manjšim likom. Nekateri prizori so zgoščeni, nekateri pogumno in izvirno interpretirani. Macbethovo slavno premišljanje o jalovosti človeškega obstoja, tisto, ki se začne z besedami "Jutri in jutri in jutri", je po navadi uprizorjeno tako, da je Macbeth sam na odru. Pride potem, ko izve, da je žena mrtva, in premišljevanje naj bi izrazilo njegovo otopelost do vsega, tudi do njene smrti. Tukaj Fassbender izgovarja besede, medtem ko drži truplo svoje žene v objemu, in učinek je zelo močan. "Zgasni kratka sveča" ni več metafora, ampak ljubljena žena, ki jo drži v rokah. Tradicionalen pomen govora je spremenjen: gre ne za otopelost, ampak za akutno čustveno bolečino. Kurzel se ne boji nadnaravnih prvin ali krščanskega simbolizma in iz svojih igralcev ustvari par, ki je lep in močan in hkrati odbijajoč ter zagotovo preklet v najbolj prvinskem pomenu te besede.

Welles in Kurosava
Kurzel se je z Macbethom, svojim drugim celovečernim filmom, znašel v imenitni družbi režiserjev, ki so se lotili te tragedije: Orson Welles, Akira Kurosava in Roman Polanski. Vsak je na sebi svojstven način uprizoril ta blodnjak ambicije, umora in povračila.

Welles je svojo različico iz leta 1948 posnel v enaindvajsetih dneh za nizkoproračunski studio Republic, specialiste za vesterne, in sicer za manj od devetsto tisoč dolarjev. Želel je dokazati, da takšen film lahko uspe in da je on, Orson Welles, sposoben hitro in poceni posneti film. Posnet je v chiaroscuru črno-bele razsvetlitve na ekspresionističnih kulisah, ki postanejo izraz moralne in psihološke (pa tudi politične) more, ki sta jo protagonista ustvarila in v katero sta ujeta. Ko proti koncu vidimo Macbethove nasprotnike na konjih, posnetih podnevi, v pravi naravi, je to kot razsvetlitev teme, ki se je zdela večna.

Sam Welles igra Macbetha kot človeka, ki nevoljno pusti, da ga nosi tok dogodkov, vse dokler ga ne požre. Njegovo igro moti neprepričljiv teatralen škotski dialekt, ampak vseeno ustvari portret človeka, ki ni kos demonom, ki jih je osvobodil. Žal je Jeanette Nolan kot lady Macbeth enodimenzionalna, skoraj amaterska in drugi igralci enostavno slabi; nekateri med njimi prav vpadljivo slabi. Ampak Wellesov Macbeth je filmski užitek: Macbeth iz Wellesovih mrzličnih sanj.

Neustavljivo reko dogodkov, ki se je, ko se začne, ne da več zajeziti, je najmočneje podal Akira Kurosava v filmu Krvavi prestol (Kumonosu-jō/Throne of Blood, 1957). Kurosava ni uporabil Shakespearjevega besedila, ampak je vzel zgodbo Macbetha in jo premestil v fevdalno Japonsko šestnajstega stoletja, tako da se je izognil težavam prilagajanja Shakespearjeve poezije velikemu platnu. Vseeno pa je Shakespearjev duh prisoten v tem s čustvi nabitem in dinamičnem filmu, ki s samim tempom izraža moč ambicije glavnih junakov, gospodarja in gospodarice Vašizu (ki ju s prav neverjetno močjo utelesita Toširô Mifune in Isuzu Jamada). Film je režiran z veliko vizualne domišljije ter je poln zapomljivih prizorov, kot je junakova smrt od tisoč strel. Kurosava dá živo filmsko formo neobrzdani sili. To se vidi v posnetkih vojská, ki hitijo čez na videz neplodno zemljo; nešteti vojaki in jezdeci z oklepi, na katere so vezani majhni prapori, ki nenehno trepetajo v vetru. V teh kadrih je preveč gibanja, da bi ga kdor koli lahko obvladal.

Manson in Macbeth
Film Romana Polanskega iz leta 1971 je bil splošno tolmačen kot režiserjev odziv na umor žene Sharon Tate in prijateljev, ki ga je začela "družina" Charlesa Mansona, kakšno leto dni, preden je začel snemati. Film je bil verjetno najnasilnejši film, posnet po Shakespearju do takrat, daleč od spoštljivih in elegantnih filmov Laurencea Olivierja (ki mu nikoli ni uspelo zbrati denarja za lastno filmsko prireditev Macbetha). Vse nasilje, ki ga na odru ne vidimo, nam Polanski pokaže na filmu. Tisto nasilje, ki pa je v besedilu, je posneto brez zadržkov, vključno z umorom družine Macbethovega nasprotnika Macduffa, ki je vsakega gledalca in kritika takoj spomnil na klanje režiserjeve žene. Umor Duncana je pa takšen, da razumemo besede lady Macbeth, ko reče: "Le kdo bi mislil, da je v starcu toliko krvi?"

Film ima blaten, umazan, a vseeno lep videz britanskih zgodovinskih filmov šestdesetih in sedemdesetih. Njegova mlada in spolno privlačna protagonista, Jon Finch in Francesca Annis, ganeta strast in narcisizem. Ampak igralca sta bila neadekvatna svoji vlogi. V primeru Francesce Annis je tu vsaj delno kriv Polanski. Videl je lady Macbeth kot spolno privlačno punčko in je tako tudi režiral. Ganljiva je, ko duševno propade. Ampak nikoli ni delovala kot vsaj na videz močna ženska, zato njen propad nima pravega dramatičnega učinka. Ne čutimo ne obsedenosti ne kompleksnosti teh dveh likov.

Oranžno nebo
Kurzel uspe tam, kjer Polanski ni. Tudi novi Macbeth vsebuje privlačna protagonista, prepričljivo divje prizorišče, ki odmeva brutalnost zgodbe, eksplicitno nasilje in vseprisotno ozračje mučnosti. To zadnje ne bo presenetilo tistih, ki poznajo režiserjev prvenec Snowtown (2011). V Snowtownu je šlo za izprijene odnose med skupino moških, ki sadistično ubijajo ljudi, ki "naj bi si to zaslužili." Tako pretanjeno je Kurzel ustvaril ozračje norosti, strahu in sokrivde, da si je film težko ogledati do konca.

Njegov Macbeth ima zgolj en problem, ampak ta ni majhen. Razumljivo je, da Kurzel uporablja filmski jezik svojega časa, da bi posnel Macbetha za enaindvajseto stoletje. Samo, njegova stilizacija v ključnih trenutkih deluje izposojeno in drugorazredno. Bitka na začetku, med Macbethom in vojaki, zvestimi kralju Duncanu na eni strani, in vojsko upornika MacDonalda na drugi je v besedilu le opisana, v filmu pa seveda tudi uprizorjena. Kurzel meša kadre, posnete v normalni hitrosti, s kadri v zelo počasnem teku, tako počasnem, da so bojevniki videti skoraj nepremični. Posnetki v normalnem teku obujajo kaos in brutalnost srednjeveškega bojevanja, v katerem se kakofonija krikov, vpitja in trkov jekla z jeklom združi v strašen zid zvoka. Počasen tek pa je tukaj šablona, nekaj, kar bi pričakovali v hollywoodski popprodukciji o Špartancih. To velja še za goreče oranžno sonce, ki preplavi Macbetha in Macduffa med njunim dvobojem na koncu. Ta luč ne obogati prizora kot barvni izraz čustev ali idej, ne obogati ne besede ne fizične akcije, jih le preplavi. Filtri, skozi katere so posneti ti zadnji prizori, ustvarijo učinek, ki deluje vsiljeno, ne pa organsko. To je dodatna mučnost, ki ne prihaja iz samega jedra filma, ampak od zunaj.

Vseeno je to vreden film. Michael Fassbender in Marion Cotillard sta odlična kot lord in lady Macbeth. Prav tako je pomembno, da Kurzel ustvari robato fizično in mentalno pokrajino Shakespearjeve drame; pokrajino, v kateri sta osebno in politično neločljiva, v kateri so obrazi prav toliko nepopustljivi kot kamni in gore, ki jih obkrožajo, in v kateri je le eno krvavo dejanje potrebno, da osvobodi kaos prelivanja krvi ter da, kot opazi Macbeth (v prevodu Milana Jesiha), da "… samo učimo nauk krvi, ki vrača / v nadlego se učeniku naučen: / ta ravnotežnih rok Pravica k ustom / ponuja kelih s strupom zdaj nam samim."