"Skozi potujoči" turist bi ji lahko dejal celo mesto, toda jaz sem otrok, ki je obiskoval vrtec v Knafljevem prehodu že davno, preden so se tu razbohotile restavracije, in prav moje otroštvo in pozneje mladost sta me zaznamovala v zavesti pravega Ljubljančana, ki se v Ljubljani počuti kot na vasi. Saj veste, vsak pozna vsakega.

To vas imam zapisano v DNK-ju in resnično se počutim kot del nje. Tu živim že vse življenje, ustvaril sem si družino in tukaj se kot mnogi drugi bolj ali manj uspešno ukvarjam s kulinariko. Tu pa tam mi pogled uide čez planke in takrat spakiram svojo premično kuhinjo ter se odpravim na pot po Sloveniji. Spoznavam nove kraje, običaje, tradicionalno kulinariko in vse sorte ljudi, ki so iskreni, zanimivi, predvsem pa samosvoji. Pa s tem ne mislim nujno, da so posebneži in ekscentriki. Večina med njimi je najbolj "normalnih" oz., bolje rečeno, običajnih ljudi s svojimi zgodbami. Eni od povprečja odstopajo, drugi pa se ga držijo in že zaradi tega še bolj odstopajo, a vendar so vsi po vrsti zanimivi in posebni. Imajo svoj značaj in vsebino. In tukaj se začne moja današnja zgodba.

Oni dan sem se z obiska pri sinu v Zagrebu, bolj iz nostalgije kakor nemožnosti drugega prevoza, v Ljubljano vrnil z vlakom. Pot me je spominjala na dni v malo mlajših letih, ko sem se v Zagreb redno vozil z vlakom, saj sem imel takrat službo blizu glavnega zagrebškega kolodvora in je bilo to najbolj prikladno, poleg tega pa sem na vlaku lahko naredil še zadnje priprave za dnevni sestanek.

Skratka, prispel sem v Ljubljano, izstopil z vlaka in se po stopnicah spustil v podhod. V domišljiji sem se prelevil v turista, ki prvikrat obišče prestolnico in vanjo prispe z vlakom. Počutil sem se rahlo zmedenega, kajti iz temačnih lokalov, kjer se je kadila šiša, so odmevali zvoki "cajk", pred njimi pa so postopali čudno nastrojeni mladeniči. Le korak naprej me je pričakal kebab, nato čevapčiči, burek … In ko sem svojo zmedeno turistično dušo končno privlekel po stopnicah na plano, me je iz neuglednega lokala vabila pleskavica, za njo kitajski fast food, malo naprej pa, tako se mi vsaj zdi, afriška kuhinja.

Pa vendar sem vztrajal in sledil svoji navigaciji, ki me je vodila proti središču mesta. Moram priznati, da sem iz koraka v korak čutil olajšanje, kajti Ljubljana je počasi, a vztrajno dobivala podobo prestolnice. Postajala je vedno lepša, ljudje pa prijaznejši, čeprav se mi je še vedno ponujalo na stotine kebabov, burgerjev in burekov. Na srečo pa je bilo vedno več tudi gostiln, ki ponujajo pristno domačo slovensko hrano, in začel sem se počutiti kot v raju. V mestu, kamor sem se s temačnega kolodvora prebil v sam vrh vrhunske kulinarike. To mesto je prepredeno s kulinariko, kjer lahko jem ali ocvrte lignje ali tradicionalne slovenske jedi, čeprav ne vem, katere to sploh so, a očitno imam svet kulinarike na dlani.

Takrat pa se zbudim in se zavem, da sem le fant, ki je odraščal v Ljubljani, in da je to mesto moja vas. Vas, polna nesmislov, neizvirnosti, vas brez jajc. Vsi po vrsti so klonili pred trendi turistov, ne ozirajo se več na tradicijo in edina želja po domači oz. vrhunski kulinariki je želja po čim boljšem RVC-ju (razlika v ceni). Nihče več ne razmišlja o tem, da bi bil trendsetter, vsi razmišljajo le, kako slediti nekim zelo puhlim trendom v ustvarjanju premoženja. Na žalost se vedno izkaže, da zaklada ni in da smo le ovce v ogradi, ki sledijo črednemu nagonu. Domačini živimo v mestu, polnem nasprotij, mestu, ki je bilo razglašeno za najlepše v Evropi, pa vendar v mestu, kjer se počutimo odtujeno in včasih celo malo "nategnjeno", kajti to mesto ni več namenjeno nam, ampak ogromnemu svetu, ki ne ve, da Ljubljana v svojem bistvu skriva ljudi, ki smo njeno srce.

Moja zgodba se konča mogoče z malo pretiravanja, mogoče z malo nostalgije, predvsem pa z veliko ljubezni do vasi. Da ne bo pomote, v Ljubljani lahko naletimo tudi na gostilne, ki so odraz naše preroško kreativne ljubljanske duše in so nam v ponos in čast. Gostilne, v katerih cheffi s svojo kreativnostjo izražajo pravo bit in dušo Ljubljane, a jih turisti težko najdejo. Te gostilne cenijo svoje ljubljansko nasledstvo mešanja kulinarike Balkana, Sredozemlja in Avstro-Ogrske, iz česar se je razvil prav poseben slog. Slog povezovanja različnih kultur, pokrajin in okusov ter v tem duhu ustvarjanje inovativnih receptov in jedi. Ohranimo to.

Izhajajoč iz napisanega vam bom predstavil eno svojih kreacij, ki odraža letni čas in združuje različne pokrajine v ljubljansko kombinacijo okusov. In velik dober tek vam želim!

P. s. Sezone čemaža še ni konec, samo povzpeti se morate malo višje v hribe.