Košarkarji Slovenije so še na petem prvenstvu premagali reprezentanco, ki je pozneje osvojila medaljo (Španija 1999, Turčija 2001, Grčija in Francija 2005, Srbija 2009 in Španija 2013). Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Košarkarji Slovenije so še na petem prvenstvu premagali reprezentanco, ki je pozneje osvojila medaljo (Španija 1999, Turčija 2001, Grčija in Francija 2005, Srbija 2009 in Španija 2013). Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

V Košarkarski zvezi Slovenije so se ob koncu turnirja pohvalili, da je Slovenija ob Španiji in Franciji edina, ki se je na zadnjih petih evropskih prvenstvih vselej prebila v četrtfinale, kar Slovenijo postavlja v sam evropski vrh. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da sta obe velesili v tem času skupaj osvojili sedem medalj.

A ker ste prav gotovo prebrali, videli in slišali številne ocene slovenske reprezentance, se raje dotaknimo manj izpostavljenega vidika evropskega prvenstva z letnico 2013. Slovenski niz četrtfinalov se je začel pred osmimi leti v Beogradu. Turnir je takrat trajal vsega deset dni, druženje v Sloveniji (pa je bilo podobno kot v Litvi 2011) skoraj podvojeno, saj je trajalo natanko 19 dni. Vzrok je seveda odločitev Fibe, da udeležbo na turnirju stare celine poviša s 16 na 24.

Če je bilo razširitev turnirja sprva razumeti le skozi Fibine želje po čim večjem zaslužku, je zdaj opaziti tudi premik v bolj izenačeni konkurenci. Na letošnjem prvenstvu je manjkalo precej zvezdnikov predvsem v boljših reprezentancah, medtem ko so bile (na papirju) slabše reprezentance lepo zastopane. Evropsko prvenstvo v letu pred olimpijskimi igrami je običajno bolj kakovostno kot prvenstvo po olimpijskih igrah, saj služi kot kvalifikacije za največji športni dogodek. S tem pa je tudi zastopanost zvezdnikov večja, kar prinese tudi večjo razliko v kakovosti reprezentanc.

Posledica te odločitve je bilo veliko bolj izenačeno prvenstvo - predvsem v predtekmovanju, kjer smo bili priča številnim presenečenjem. Nemčija, ki je po slabih igrah izpadla, je že v prvem krogu premagala poznejšega prvaka Francijo. Na prvem 24-članskem prvenstvu se je 28 tekem v predtekmovanju končalo z manj kot 10 točkami razlike, število tovrstnih tekem se je v Sloveniji povečalo na 35. Razlike med najboljšimi in najslabšimi reprezentancami so vse manjše (kar dokazuje, denimo, izračun variance zmag: v letu 2011 je varianca zmag v skupinah znašala 2,3, letos le še 1,6, kar nakazuje na izrazito manjšanje razlik).

Drug pomemben vzrok pa je fizična pripravljenost, ki zaradi dolgega turnirja zahteva precej taktične zvitosti. Najboljše reprezentance so morale v 18 ali 19 dneh odigrati kar 11 tekem, zato je bilo pričakovano, da so favoriti turnir začeli v nižji prestavi in formo stopnjevali do konca turnirja. Tako se je šele drugič v zgodovini evropskih prvenstev zgodilo, da je prvak na poti do zlate medalje izgubil kar trikrat. Pred Francijo je to pred 20 leti uspelo še Nemčiji. Sploh prvič pa je medaljo osvojila reprezentanca, ki je izgubila kar štirikrat (Španija).