Marko Radmilovič
(8)
Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl

Dodaj v

Strel v tišino

Redna tedenska glosa Marka Radmiloviča na Radiu Slovenija
6. november 2018 ob 16:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.

Saj je podobnih kombinacij tudi med preostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.

Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.

In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete Slovenske vojske.

Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko, da moraliziramo, najbrž brez zveze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.

Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrti vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi "vsi sveti", je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.

Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.

Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.

Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter častna četa sredi Jankovićeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.

Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je neki večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli "vojska" in so bili "vojaki", a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.

V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.

Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.

Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …

Marko Radmilovič, Val 202
Prijavi napako
Komentarji
LosAlamos
# 07.11.2018 ob 09:35
Pronicljivo in odlično!
ANUŠKA
# 07.11.2018 ob 10:10
Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je neki večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli "vojska" in so bili "vojaki", a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.

Tole si, Marko, najbolje zadel.
Ni važno, katera ideologija, je ljudi primorala, mobilizirala, da so se šli borit, čeprav niso vedeli za kaj, ljudje so bili nesrečniki. Zato pravim, vojna je nesmiselna!
ANUŠKA
# 07.11.2018 ob 10:08
Odlično, Marko, vsakič boljše!
mija3
# 08.11.2018 ob 06:47
Bravo!
AlBundy
# 08.11.2018 ob 13:39
Briljantno ...
ANUŠKA
# 07.11.2018 ob 10:11
In v letu 2018 streljati s puškami...ko je po drugi strani prepovedano pokanje s petardami in seveda je to pravilno!!!
Gapa
# 06.11.2018 ob 21:48
Neverjetno kakšne oslarije
krkuščekov
# 12.11.2018 ob 13:24
Dobra kritika!

To je en poseben spomenik, ki bi zahteval tudi nek drugačen protokol. Seveda dvomim, da so to ljudje po državnih institucijah sposobni prepoznat kaj šele sproducirat.
Kazalo