Bilo je konec avgusta, Manchester United je v prvih treh krogih izgubil dve tekmi, trener Jose Mourinho je na novinarski konferenci citiral Georga Hegla. Sloviti nemški filozof s konca 18. in začetka 19. stoletja je bil eden od utemeljiteljev objektivnega idealizma. Mourinho je očitno z glavo ostal v svojih idealnih letih, popolnoma pa pozabil na objektivnost.

"Sem trener enega najboljših nogometnih klubov na svetu, a sem tudi eden najboljših trenerjev na svetu," je Portugalec prepričeval novinarje po visokem porazu proti Tottenhamu (3:0). Na vprašanje novinarja, ali bo ostal eden najboljših tudi, če mu z rdečimi vragi ne uspe osvojiti domačega prvenstva, se je obrnil na referenco s Heglom in se skliceval na uspehe v prejšnjih klubih, v katerih je deloval in dodal: "Osvojil sem osem naslovov državnega prvaka. Sem edini trener, ki je slavil v Italiji, Španiji in Angliji."

Mourinho se je izkazal kot človek, ki zna statistiko zlorabljati v svoje namene. Resda je edini, ki mu je uspel omenjeni trojček, a še zdaleč ni v tej statistiki najbolj raznolik nabiralec lovorik. Carlo Ancelotti je državni prvak postal v štirih elitnih ligah (Italija - Milan, Anglija – Chelsea, Francija – Paris SG, Nemčija – Bayern), v peti mu to ni uspelo, zato pa je sladko "tolažbo" našel z zmago v Ligi prvakov (Španija – Real Madrid).

Predvsem pa je pozabil na neko drugo statistiko – zrušitev njegovega sistema v tretji sezoni. Tak scenarij se mu je zgodil v Chelseaju (kar dvakrat) in v Realu, dvakrat pa se je od kluba poslovil še pred tretjo sezono (obakrat je v drugi sezoni osvojil Ligo prvakov – Porto in Inter).

Preobrazba vzdušja v klubih je neverjetno podobna. Na začetku je polna pričakovanj (pogled na njegove osvojene lovorike navijače novih klubov običajno prebudijo optimizem), sledijo prvi uspehi in naslovi, nato se prikažejo prve luknje nezadovoljstva (spor z igralcem/zvezdnikom ali lastnikom), serija neuspehov, klavrno vzdušje in na koncu razhod.

Eden od ključnih težav njegovega mandata se najbrž skriva že v neujemanju same filozofije. United slovi kot klub, ki goji napadalen in atraktiven nogomet, ki na noge dviga sicer dokaj razvajeno občinstvo v teatru sanj (razpoloženje na gostujočih tekmah je nekaj drugega), Mourinho pa je vedno prisegal na bolj defenzivno naravnan nogomet, kjer prednjači filozofija, naj ima nasprotnik žogo, mi pa bomo izkoristili njegove napake (kar je eden od poglavitnih vzrokov, da pred leti ni dobil dela v Barceloni). Tu je bila prva žrtev, a Mourinho je prinesel prve lovorike, tudi edino manjkajočo v Evropi.

Zadeve so se začele krhati v drugi sezoni. Mestni tekmec City je svoje ambicije hitro podkrepil z delovanjem na tržnici, Mourinho pa je začel prve javne boje z vodstvom kluba, ki mu ni pripeljalo želenih okrepitev. Sledila je predzadnja faza – spori z igralci. V prvi sezoni je bilo le nekaj puščic, sledilo je nekaj glasnih kritik (Luke Shaw), letos pa se stopnjevalo s sporom s prvim zvezdnikom Paulom Pogbajem.

Položaj s Pogbajem je tisto področje, kjer je Mourinho še najmanj kriv. Klub in Mourinho sta potegnila številne poteze, s katerim naj bi – kot britanski mediji radi govorijo – osvobodile Pogbaja oziroma mu omogočile, da raven igre premakne v višjo prestavo. V nabor teh potez lahko štejemo nakupe Nemanje Matića in Freda, spreminjanje taktike, dodelitev kapetanskega traku ... A želeni učinek je bil praviloma (pre)majhen.

Mourinho ima nesporno veliko težav v obrambi, a sam je pripeljal Erica Baillyja in Victorja Lindelöfa. V napadu je premalo ustvarjalnosti, napadalci ne morejo zabijati veliko golov, če ne dobijo uporabnih žog (spet vprašanje prvega kreatorja Pogbaja), ter samo napeto vzdušje, ki ga z nezadovoljnimi izjavami pravzaprav sam soustvarja.

Mourinho je za veliko problemov kriv sam, a očitno noče pogledati celotne resnice, prepoznati lastnih napak in jih popraviti. Ne morem mimo občutka, da mu je precej bližje rešitev, da kaos raje stopnjuje (oziroma ga noče preprečiti) in se iz položaja želi rešiti tako, da le čaka ... na odpoved.