Kolumne
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 12 glasov Ocenite to novico!
Mihail Hodorkovski
Po nekih stereotipnih predstavah bi človek, ki je preživel deset let ruske ječe, moral biti drugačen. Gladki, bledi obraz in nežni glas Hodorkovskega ne izdajata ničesar. Spektakularna pot iz karelijske kazenske kolonije prek sanktpeterburškega letališča, od koder je s cessno, ki mu jo je poslal Hans-Dietrich Genscher, priletel v Berlin, pa sproža množico vprašanj. Predvsem to, kakšno je ozadje nepričakovane pomilostitve in kakšne so obveze Hodorkovskega, ki izvirajo iz nje. Foto: Reuters

Dodaj v

Nepravočasne misli

Kolumna Andreja Stoparja
27. december 2013 ob 19:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Amnestiji – gospodarska in zadnja, ob 20-letnici ruske ustave – ter pomilostitev Mihaila Hodorkovskega niso znamenja odjuge v Rusiji." Nadežda Tolokonikova (Pussy Riot) o tem, zakaj bo ostala v domovini, kjer je zanjo še veliko dela.

Rusko leto 2013 se izteka za večino nepričakovano. Vrnitev iz zapora, tem bolj nepričakovano hitra, je za človeka zmeraj kot ponovno rojstvo, pravijo poznavalci. Smo lahko pri pretresanju teh tem zelo strogi? S kakšno pravico se sprašujemo, kako je mogoče, da iz pregovorno grozljivih ruskih kazenskih kolonij prihajajo ljudje kot iz lepotnega salona? Tolokonikova in Marija Aljohina sta mladi, Mihail Hodorkovski pa očitno neuničljiv. Roko na srce, kamere, ki so kazale amnestirance in pomiloščenca, niso laskale le Andreju Alahverdovu iz ruskega Greenpeacea, ki se je po zgolj dveh mesecih zapora domov vrnil vidno utrujen. Ta teden je v Sankt Peterburgu podpisal dokumente, ki dokazujejo, da so ga nehali preganjati zaradi Greenpeaceove ladje Arctic Sunrise. Obtožnica ni izničena, samo postopek je zaradi amnestije ustavljen. Ob tem zlahka razumemo nelagodje, s katerim so se z amnestijo soočili ljudje, kot so aktivisti Greenpeacea ali članici skupine Pussy Riot. Prišli so na svobodo, a so ostali krivi.

Zato pa posebnega nelagodja ni čutiti pri Mihailu Hodorkovskem. Prej zadržanost in nekakšno eteričnost, ki preseneča. Po nekih stereotipnih predstavah bi človek, ki je preživel deset let ruske ječe, moral biti drugačen. Gladki, bledi obraz in nežni glas Hodorkovskega ne izdajata ničesar. Spektakularna pot iz karelijske kazenske kolonije prek sanktpeterburškega letališča, od koder je s cessno, ki mu jo je poslal Hans-Dietrich Genscher, priletel v Berlin, pa sproža množico vprašanj. Predvsem to, kakšno je ozadje nepričakovane pomilostitve in kakšne so obveze Hodorkovskega, ki izvirajo iz nje. Nekoč najbogatejši ruski oligarh, ki je pokazal preveč političnih ambicij in stopil na žulj Vladimirju Putinu, po desetletju zapora, tudi v Zabajkalju in nazadnje na ruskem severu, od koder je pisal ostre protikremeljske članke, menda ostaja popolnoma brez političnih ambicij. Hodorkovski krivde ni priznal, vrnitev v Rusijo pa pogojuje z odpravo možnosti zaplembe premoženja, kar še zmeraj zahteva prva obsodba. In seveda z možnostjo, da lahko Rusijo tudi kadar koli zapusti. Če naj bi Hodorkovski kakor koli upravičil zaupanje in pričakovanja množic, ki so zanj protestirale, podpisovale peticije, molile in ob pomilostitvi nazdravljale, bo moral nazaj. Takrat bo tudi jasno, ali bodo ljudje po prehodu evforije ob izpustitvi še zadovoljni z apolitično držo svojega idola.

Ta razvrat človekoljubja, s katerim se v Rusiji izteka leto 2013, pa kaže tudi na svojevrstni cinizem sveta, v katerem živimo in ki še zdaleč ni omejen le na največjo državo na svetu. Ljudje, ne da bi se lahko oprali krivde, prihajajo na prostost zaradi jubileja ustave ali odločitve predsednika. Odločitve, ki je ne pogojujejo napadi človekoljubnosti, grizenje vesti ali od višje sile odpravljena pošiljka plemenitosti, ampak makiavelistična preračunljivost. Kar nas, navadne državljane katere koli države na svetu, ne more navdajati s posebnim optimizmom. Kakor koli že izražamo svoja prepričanja, zahteve in jih naslavljamo na oblasti, bo vsakokratna elita naredila točno to, kar se ji zljubi. Če se bliža tako težko pričakovani dogodek, kot so olimpijske igre, na katere so v Rusiji tako zelo ponosni, bo javnost še toliko lažje pogoltnila te manipulacije.

Pred mesecem dni sem na policah prenapolnjene moskovske knjigarne naletel na knjigo Maksima Gorkega Nepravočasne misli. Ironična povezava, saj bi si v tem trenutku težko predstavljali bolj "nepravočasnega" avtorja. Ampak Gorki – gre za zbirko člankov, ki jih je pisal v letih 1917 in 1918 – piše o velikih upih revolucije in si obeta, da se bo iz te "poroke ruskega naroda s Svobodo" rodil nov, močan človek. To se je sicer zgodilo, ampak žal ne na želeni način in Rusija se je soočila z verjetno največjo preizkušnjo v svoji zgodovini. Obenem pa Gorki opozarja, da smo vsi sodobniki pravzaprav ljudje preteklosti, odrasli in vzgojeni v nekih drugih časih. In naša naloga je, da ustvarimo novi svet. Je to sploh mogoče? Izkušnje to postavljajo pod velik dvom. V Rusiji zdaj namreč vse bolj govorijo o "sovjetskih" metodah Vladimirja Putina. Ne sicer v ideoloških, ampak v upravno-sistemskih pogledih. Kot je moje sklicevanje na Gorkega "nepravočasno" v času, ko vsaj v makroekonomskem pogledu gre Rusiji bolje kot marsikateri drugi državi, ni pravočasno o dobrih namerah pomiloščenih dvomiti v trenutku, ko so svobodno zadihali. Ali prekladati črne občutke takrat, ko bi morali z optimizmom zreti v novo leto. Ampak ne morem se znebiti neprijetnega priokusa. Pa tudi ne vem, kdaj bo pravi čas za opozorilo, da se tudi z novimi ljudmi, ki jih na površje naplavljamo ljudje včerajšnjega časa, ponavlja stara zgodba.

Andrej Stopar, Radio Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Fr Ro St
# 31.12.2013 ob 00:56
V prihodnosti našega časa se ne bo za čuditi, če bodo tudi protihitlerjevi koaliciji očitali makiavelistično preračunljivost.
Ne poznam Hudirhovskovih začetkov, vendar so mi iz Slovenske zgodbe stvari jasne.
In nič presenetljivega ne bi bilo, če bi si oligarh po svoje razlagal in uresničeval sen ameriške paradigme.

Upravno sistemskim metodam sovjetskega Vladimirja Putina gre očitati samo to, da premalo spodbuja razvoj in dvig civilne družbe, tiste male, navadne, preproste, civilne družbe. Brez omadeževanja, podkupovanja in vplivanja raznih oligarhij. Sem spadajo tudi pogovori z njenimi predstavniki in diskusije o aktualnih problemih. Javno. Pred TV kamerami. Tega diskurza verjetno ni, ali pa ga vsaj ni veliko.
Tukaj je pot v sedanjost prihodnosti.

Kar se pa podtalnega delovanja varnostnih služb tiče, so vse vzhodne službe zaščitile še tako velike samodržce. Po drugi strani pa na zahodu, pred njenin delovanjem niso bili zavarovani še tako imenovani najboljši predsedniki in njihovi kandidati, ki bi imeli moč vpliva in spremembe. paradigmo.
alinonka
# 28.12.2013 ob 21:49
Administrator,

dodati je potrebno še naslednje dejsvo: od prve do zadnje države bivšega vzhodnega bloka - od Vladivostoka na skrajnem vzhodu do Ljubljane na skrajnem zahodu prav vse države vključno s Slovenijo in ex jugoslovanskimi republikami v šahu in za talca držijo podtalne strukture bivših varnostnih služb od KGB do UDBE!
Andrej Stopar
link
Nespodobni kaos
47
24. julij 2015 ob 12:18 10. julija je državni zbor sprejel deklaracijo o zunanji politiki, ki med drugim med cilje naše države postavlja varnost, politično stabilnost v sosedstvu in Evropi ter urejene dvostranske odnose.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
2
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo