Potem ko je med vožnjo opazoval lepoto pokrajine in življenje ljudi, se je znašel na katastrofalnih ruševinah človeštva, ki vpijejo v nebo. "Pekel ni hujši, sedanja doba je več nego pekel in hujša nego pekel," je zapisal vojak Tomo Zupan v svoj dnevnik 15. aprila 1917.

"Vprašanje vojne ali miru je predmet izbire in odločitve," je poudaril v torek na ljubljanskih Žalah pri državni komemoraciji ob umrlih prve svetovne vojne predsednik Borut Pahor. Papež nas je tudi spomnil ne greh, ki ga skozi tisočletja ponavljamo. Zapisali pa so ga v poduk številnim mladim rodovom Izraelci v Mojzesovo knjigo, da so pohlep, nestrpnost, hlepenje, opravičenje z ideologijo razlogi za vojno, ki ima za cilj uničenje. V to lastno zanko uničenja so se ujeli veliki imperiji. Avstro-ogrska monarhija le z dvema streloma!
Tragedija pa se nadaljujejo vsa ta desetletja in številni pravijo, ali smo res pred durmi tretje velike vojne ... Velesile so ogromno z veliko tragedijo izgubile. Ne samo geografsko, tudi materialno, predvsem pa mlada življenja, ki bi jim gradila prihodnost. 180.000 slovenskih fantov se je bojevalo na njihovih frontah.
Med 15.000 avstro-ogrskimi vojaki počivajo na pokopališču v Foljanu tudi Slovenci, sto tisoč Italijanov pa v kostnici v Redipulji. Zavezniki so bili v trenutku odločitve italijanske vlade, da bi si vendarle radi prilastili novo ozemlje, naenkrat na bregu nasprotnikov! Ob vseh teh zločinih pa so si zmagovalke postavljale še veličastne monumente na krvi pokojnih. Slovenci smo bili po vojni razdeljeni v štiri države, ki so imele različne politične ureditve. V zamejstvu jih je le še okrog sto tisoč. V Redipulji skoraj nobeden.
Neštetokrat je papež v sobotnem dopoldnevu v Redipulji ponovil vprašanje morilca Kajna: "Kaj mi mar za svojega brata?" Kaj nam mar, če daleč stran od nas umirajo otroci, kaj nam mar, če nimajo prihodnosti, kaj nam mar, če so sirote, in še manj nam je mar, če je ugasnil nasmeh na njihovem obrazu. Ravno letos se spominjamo 20. obletnice genocida v Ruandi. Mednarodna skupnost ga je od daleč opazovala ... Velesile pa brezbrižno igrale na šahovnici svojo igro in si krepile s prodajo orožja državne blagajne. Milijon mrtvih.
Ej, človek, ustavi se! "Prosim vse vas in za vse vas spreobrnjenje srca. Človeštvo se mora zjokati za vse žrtve nespameti vojne vseh časov. In zdaj je čas za jok," je povabil papež v soboto nas vse.
Romar miru, Frančišek, je v tem trenutku edini, ki mu med velikimi voditelji uspeva graditi malo skupinico mednarodne skupnosti za mir. Kristjani in muslimani se povezujejo v skupnih molitvah in si med seboj pomagajo tudi na Bližnjem vzhodu. Ni jih veliko. Le zrno, a ga sejejo za nasmeh svojih otrok. Zato bodo gorele svetilke miru, ki so jo v Redipulji iz papeževih rok sprejeli vojaški ordinariji, vikarji in škofje: "Kjer je tema, naj prinašam luč!" "Z vojno izgubimo vse, z mirom nič, nikoli več vojne," je dejal papež že preteklo nedeljo ob spominu na začetek prve svetovne vojne.
Slovenci, ne ponovimo nikoli več bratomorne vojne! Za nasmeh otrok! Izkoristimo vsak trenutek in dogodek! Papež Frančišek to zna! Naj bo to obisk karabinjerjev ali povabilo albanskega in turškega predsednika. Novembra se bo podal tudi v Evropski parlament, da bi širil mednarodno in medversko skupnost miru na temelju "ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe"! "Mir je sad srca, ki so odprta za iskren in spoštljiv dialog, z namenom, da odkriva, kaj je dobro za vse in za vsakega," so poudarili še pred obiskom grobišč nasprotnikov v pismu vernikom škofje Furlanije - Julijske krajine. In še kako drži za današnji dan!