Da, evropski socialni model je ogrožen. Z vsem, kar v najširšem smislu predpostavlja. Zgolj podaljšanju rokov za znižanje primanjkljajev bi težko rekli alternativa varčevalnim politikam. Mar ni alternativ? Foto: MMC RTV SLO
Da, evropski socialni model je ogrožen. Z vsem, kar v najširšem smislu predpostavlja. Zgolj podaljšanju rokov za znižanje primanjkljajev bi težko rekli alternativa varčevalnim politikam. Mar ni alternativ? Foto: MMC RTV SLO

Kar koli si že mislimo o vlogi Evropske komisije, njena sporočila je vedno treba brati … no, malce drugače. Z rezervo in s priročnikom za odkrivanje skritih pomenov. Za Slovenijo, denimo, predvsem v smislu, da lahko marsikaj počaka, reševanje in nadzor bančnega sistema pa ne.

Kako zoprna je centralizacija nadzora, je dal vedeti francoski predsednik Francois Hollande, ki govori o tem, da potrebuje evrsko območje predsednika s polnim delovnim časom, po drugi strani pa je na priporočila iz Bruslja odgovoril, da ne sprejema diktata iz evropske prestolnice. Če pustimo ob strani dejstvo, da je dan pozneje znova govoril o tem, da je treba okrepiti ekonomsko upravljanje v evrskem območju, potem je očitno, da ni povsem jasno, kakšno vlogo bi dejansko Pariz rad videl v Bruslju. Najbrž ni edini. Prenosi dela suverenosti so vedno težavni, a očitno so se zdeli nujni. Morda bomo nekoč, morda kmalu, podobno kot pri vzpostavitvi evra sklenili, da nekaj manjka in da bi bilo nemara bolje, če se hitrega prenašanja pristojnosti in poglabljanja ekonomskega upravljanja preprosto ne bi šli. Ali pač ne.
Da je iskanje druge poti nujno, govorijo statistike. V evrskem območju smo znova premaknili letvico rekordne brezposelnosti še za stopnjo višje. V Franciji število brezposelnih nepretrgoma raste že skoraj dve leti. In nič ne kaže, da se bo to obrnilo. Francija je ena izmed držav, ki so dobile podaljšanje roka za znižanje presežnega primanjkljaja. Ključno vprašanje za Hollanda. Po začrtani fiskalno-konsolidacijski poti? Ali po svoji, na žalost številnih, ki so v njej iskali navdih, še kar nedoločeni in nejasni poti. Janis A. Emmanouilidis iz bruseljskega možganskega trusta EPC nam je med tednom dejal, da je to, da so države dobile več časa, dokaz, da Evropska komisija rahlo premika svoje načeloma varčevanju posvečene pristope. "Sicer imamo pravila igre, a te je treba uveljavljati inteligentno."
Kar koli si že mislimo o vlogi Evropske komisije, njena sporočila je vedno treba brati … no, malce drugače. Z rezervo in s priročnikom za odkrivanje skritih pomenov. Za Slovenijo, denimo, predvsem v smislu, da lahko marsikaj počaka, reševanje in nadzor bančnega sistema pa ne. Čeprav ste nemara ob razpravi doma dobili občutek, da je nujno treba znižati pokojnine, stroške dela in podobno. Takoj in zdaj. Za javnofinančno konsolidacijo je vlada, z njo pa državljani, dobila več časa. Na Twitterju bi temu pripisal #justsaying (samo pravim).
Ne pišem, da finančna konsolidacija ni pomembna, a ni edina zveličavna. Prej zapisano; inteligentna raba politik in pravil. Dodaten čas je posledica očitnega varčevalno-recesijskega primeža in prepoznave trenutnih razmer v evrskem območju. In ker je fiskalni pakt realnost, pakt za rast pa le neizpolnjena obljuba, je to bolj kot ne vse, kar je trenutno na voljo. To ni popuščanje, prej pragmatizem, ki nima posebej resnega politično-ideološkega predznaka. Hollande in Merklova sta v četrtek v Elizejski palači pripravljala podlago za razpravo voditeljev Unije konec junija, ko naj bi se - zdaj pa resno - lotili brezposelnosti, predvsem pri mladih in recesije oziroma gospodarske rasti.
Da, evropski socialni model je ogrožen. Z vsem, kar v najširšem smislu predpostavlja. Zgolj podaljšanju rokov za znižanje primanjkljajev bi težko rekli alternativa varčevalnim politikam. Mar ni alternativ?
Recesija, ki zateguje evrsko območje, očitno pa zelo močno tudi Slovenijo, kaže, da zategovanje pasu predvsem boli. Po nepotrebnem, pravijo nasprotniki tovrstnih politik. Akademske razprave o tem, kako zadolženost vpliva na gospodarsko rast, so očitno zanimive, a brezplodne. Varčevalne politike so v državah z recesijo otežile reševanje težav, jih poglobile in zdaj marsikje iz dolžniške, finančne ali bančne krize povzročile ali poglabljajo socialno krizo.
Tudi pri Evropski komisiji so začeli pred časom šepetati o pomenu politične sprejemljivosti in odgovornosti, da bi se utegnili motiti pri svojih ekonomskih politikah jim še ni prišlo na pamet. Raje iščejo še tako izmuzljive dokaze v svojih preteklih izjavah, da že ves čas delajo tako, kot se je izkazalo, da je treba. Pritiski, v tem primeru morda predvsem Evropskega parlamenta, so izjemni. Ljudje, ki izgubljajo službe, izgubljajo standard življenja, izgubljajo dostojanstvo, so tudi volivci. Utemeljeni dvom: odgovornost Bruslju ali davkoplačevalcem? Ko pridemo do denarnic, je konec heca. Izgubljena generacija?! Res, ni čas za šale.

Kar koli si že mislimo o vlogi Evropske komisije, njena sporočila je vedno treba brati … no, malce drugače. Z rezervo in s priročnikom za odkrivanje skritih pomenov. Za Slovenijo, denimo, predvsem v smislu, da lahko marsikaj počaka, reševanje in nadzor bančnega sistema pa ne.