Posneta po scenariju Rudyja Wurlitzerja je sproščena, ležerno stopnjevana zgodba o šerifu Patu Garrettu (James Coburn), ki si močno želi ubiti svojega nekdanjega prijatelja, izobčenca Billyja the Kida (Kris Kristofferson) na divjem teritoriju Nove Mehike, ki ga želijo gospodarsko nadvladati. Peckinpahu se nikamor ne mudi. Prizori se začnejo ležerno. Nekateri se končajo z izbruhom nasilja. Nekateri se razvijejo v komično absurdnost. Nekateri pa sploh ne pospešujejo zgodbe. Imamo občutek , da bi Peckinpah rad ostal čim dlje v družbi ljudi, ki jih kmalu ne bo več , v pokrajini, ki jo bo pohod civilizacije v obliki organiziranega kapitalizma za vedno spremenil. Glasba Boba Dylana, ki igra člana Billyjeve tolpe, je prav tako sproščena in razsežna, kot je film.
„Ta dežela se mora odločiti. Minili so časi klatežev, izobčencev in druge golazni,“ pove Poe, eden izmed podrepnikov velikega kapitala, ki pomaga Garrettu pri lovu na Kida. Verjetno ni treba povedati, da je Peckinpah močno na strani klatežev, izobčencev in sploh „golazni“, o katerih govori Poe. Garrett lovi in ubija člane Billyjeve tolpe enega za drugim. Z njimi umre tudi Divji zahod, katerega produkt je tudi sam Garrett. „Mi stari fantje ne bi smeli početi tega drug drugemu. Ni nas veliko ostalo,“ pove eden Billyjevih prijateljev, preden ga Garrett ubije.

Trilogija
Pat Garrett in Billy the Kid (Pat Garrett and Billy the Kid, 1973) je osrednji del neformalne trilogije, čeprav ne kronološke v zgodovinskem smislu, ki prikazuje rojevanje, propad in izgnanstvo ameriških individualistov. Prvi in zadnji del sestavljata Balada o Cablu Hogueju (The Ballad of Cable Hogue, 1970) in Prinesite mi glavo Alfreda Garcie (Bring Me the Head of Alfredo Garcia, 1974). Cable Hogue (Jason Robards), klatež, ki sta ga dva revolveraša pustila umreti v puščavi, najde vodo. Iz tega naredi donosen posel. Pridružita se mu lokalna prostitutka Hildy (Stella Stevens) in lažni duhovnik in nepopravljivi zapeljivec Joshua (David Warner). Ta banda individualistov, katere medsebojni odnosi so nestabilni (kakšni bi sicer bili odnosi med individualisti?), predstavljajo peckinpahovsko družino. "Hildy ni moja," pove Cable. "Nihče ne poseduje Hildy. Ima svoje življenje in jaz imam svoje. Tukaj. Prav tukaj, kjer želim biti." To je jedrnat izraz režiserjeve vizije svobodnih ljudi. Ko Cable nad svojim puščavskim podjetjem dvigne ameriško zastavo, ima ta drugačen pomen od tistega, ki ga ima po navadi v vesternih.
V filmih Johna Forda ameriška zastava predstavlja širjenje bele Amerike na zahod. To je zastava imperija, zastava neustavljivega širjenja ameriške nacije. Pri Peckinpahu ta zastava predstavlja individualizem, ne imperij. Cable nima namena širiti svojega posla. Pripravljen je vse pustiti zaradi ljubezni. Sen o imperiju ni del Peckinpahove vizije. Pravzaprav se Peckinpah in njegovi junaki znajdejo na diametralno nasprotnih straneh. V filmu Pat Garrett in Billy the Kid so na muhi veleposestnikov ter političnih in gospodarskih sil, ki stojijo za njimi.
V filmu Prinesite mi glavo Alfreda Garcie vidimo posledice zmage poslovnežev. Glavni junak Bennie (Warren Oates) igra klavir v neki točilnici v Mehiki. Deluje kod begunec pred vsem, kar je "napredek" prinesel Ameriki. Namesto tiste ameriške zastave iz Cabla Hogueja vidimo sliko predsednika Richarda Nixona na naslovnici revije Time, ki jo bere eden izmed uglajenih belih zlobnežev. Degradacija ameriškega sna o svobodi s to podobo doživi svoj vrhunec.

Trkanje na nebeška vrata
Vso tematiko filma Pat Garrett in Billy the Kid upodobi veličastna sekvenca smrti šerifa Bradyja (Slim Pickens); sekvenca, ki je kos čemur koli, kar se lahko najde v vesternih Forda, Anthonyja Manna, Budda Boetticherja ali katerega koli Peckinpahovih prednikov ali naslednikov. Garrett zahteva od Bradyja, da mu pomaga pri aretaciji izobčencev, ki so nekoč jahali s Kidom. Pridruži se tudi robustna gospa Brady (Katy Jurado).
V obračunu ob reki ubijejo Billyjeve prijatelje, vendar je tudi Brady smrtno ranjen. V širokem totalu šepa do obrežja reke kot stari maček, ki išče prostor, kjer lahko umre sam. Prizadeta žena mu sledi z negotovimi koraki. Slišimo Dylana, kako poje o trkanju na nebeška vrata. In ko nam Peckinpah v srednjem kadru pokaže Bradyja, ki se drži za trebuh, čutimo, da zares gledamo človeka, ki umira. Žena ga nebogljeno gleda. Kot da želi nekaj povedati, ampak ne reče ničesar. Sekvenca se konča z Garrettom, človekom, ki opazuje, kako njegov svet umira. Še hujše: je človek, ki mu je jasno, da je on sam tisti, ki ta svet ubija.
Ko je film prvič prišel v kino po „krvavih“ bojih med režiserjem in Jamesom Aubreyjem, šefom studia Metro Goldwyn Mayer, se v sekvenci ni slišal Dylanov vokal. Kristofferson je povedal, da je Peckinpah menil, da so mu Dylana vsilili, in ni uporabil vokalne verzije te pesmi v filmu. Kristofferson je menil, da je bila to napaka in še: "To najmočnejša uporaba glasbe v filmu, ki sem jo sploh slišal." V restavriranem filmu iz leta 2005 se sliši Dylanov glas. Morda je to preveč. Pesem samo poudarja, kar je že jasno v prizoru; jasno, ko vidimo tragičen obraz Garretta. Ne da pa se zanikati čustvene moči pesmi v tem kontekstu. Če sekvenco enkrat doživiš z Dylanom, ki poje, da „postaja mračno, premračno, da bi razumel“, si jo je težko zamisliti brez tega. Zdi se mi, da je bila odločitev, da ne uporabi pesmi, plod Peckinpahove muhavosti in kljubovanja.
Ni vse v filmu tragedija. Billyjev beg iz zapora, med katerim ubije dva šerifova namestnika, je skoraj smešna na poseben način. In tu je prizor, v katerem Garrett v neki trgovini zaslišuje člana Billyjeve tolpe. Dylanu ukaže, naj bere naslove na konzervah na policah. To Dylan tudi stori: „Fižol. Fižol. Slive. Fižol.“ Ko Garrett ubije njegovega pajdaša, Dylan nadaljuje: „Slive. Fižol. Paradižnik.“ Konzervirana hrana je tisto, kar bo zamenjalo individualizem na zahodu. Ne le to: vse življenje je zreducirano na konzervo fižola. To je Peckinpah v svoji najbolj absurdni različici.

Hiša z medetažo
Konflikt v filmu Pat Garrett in Billy the Kid je konflikt samega umetnika. „Rad bi se poročil in živel v hiši z medetažo,“ je Peckinpah povedal novinarju Joeju Gelmisu iz revije Newsweek leta 1974. „Rad imam ves ta drek. Ampak tega ne počnem. Imam preveč težav: preveč pijem in se preveč pretepam. Naslednje leto bom star petdeset let in moram nehati z vsem tem.“
V filmu Pat Garrett pojasni prijatelju, ki mu reče, da je bolje biti zunaj zakona kot delati za mogočneže: „Pride čas, ko človek ne želi več živeti iz dneva v dan.“ Tako kot Peckinpahu tudi Garrettu to ne uspe, kar vidimo v prizoru med njim in njegovo nesrečno in osamljeno ženo. Za Garretta je ubiti svojega starega pajdaša Billyja več kot le služba. Mora ubiti tisto divje v sebi in v sami Ameriki. Garrett želi odrasti. V tem svetu pa to pomeni pridružiti se tistim, ki imajo moč. Takoj po tem, ko na koncu ubije Billyja iz zasede, ustreli tudi svoj odsev v zrcalu. Ko mu uspe odstraniti ta anarhični element, ki se imenuje Billy the Kid, Garrett pravzaprav uniči samega sebe. Cena odraščanja, nam pokaže Peckinpah, je za Garretta prodaja lastne duše.