Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija. Foto: BoBo
Igor Kadunc je generalni direktor RTV Slovenija. Foto: BoBo

Lahko bi samo zapisali, da, v nasprotju s prejšnjimi prvenstvi, TV Slovenija tokrat pri prodaji pravic ni dobila niti ponudbe. Da so tisti, ki s pravicami razpolagajo, delovali "pod mizo"! Dejstvo je, da je TV Slovenija že pred žrebom skupin, ki so ga izvedli 22. novembra 2016, na Fiba Europe izrazila interes za pridobitev televizijskih pravic za EP 2017. Fiba je decembra prodala pravice za košarkarska tekmovanja za celotno področje Balkana družbi Direct Media iz Beograda, s katero se je že za 20. januarja 2017 dogovorila za sestanek. Žal pa so pri Direct Medii sestanek preložili na 26. januar, zastopnika TV Slovenija pa enostavno zgolj obvestili, da so pravice že prodane. Pri tem je treba poudariti, da je podjetje Direct Media kapitalsko in poslovno povezano s podjetji Telemach in po zadnjih dogodkih tudi s Proplus, ki je izdajatelj programov Kanala A in Proplus. Vsekakor smo v danih razmerah prek radia in MMC-ja več kot zadovoljivo opravili svojo nalogo, čeprav je, vsaj po mojem mnenju, na Televiziji nekaj užaljenosti zaradi vsega tega že bilo in se morda nismo dovolj potrudili pri morebitni možnosti prenosa sprejema v Ljubljani.

Čeprav RTV Slovenija ni imela televizijskih pravic, je delo pri prenosih in obdelavi zgodbe opravila strokovno in profesionalno na Radiu in MMC-ju. Na spletnem portalu smo, denimo, našteli več kot 4 milijone ogledov, kar je 100 odstotkov več kot v času EP-ja pred dvema letoma. Rekorden doseg so imele tudi objave na družbenih omrežjih. Ampak vemo, da s tem kritikov nismo prepričali.

Na žalost zelo malo ljudi razume, da je problem veliko širši. Lahko ga poimenujete "druga liga" ali pa bojazen, da bomo postali marginalni, kot sem takoj po nastopu funkcije generalnega direktorja povedal na komisiji v državnem zboru. Zelo verjetno je namreč, da, tudi če bi Direkt media ali FIBA igrali pošteno, TV Slovenija ne bi mogla ponuditi dovolj, da bi pridobila pravice. Zakaj? Ker država že desetletja ne skrbi za to, da bi imela dobro javno radiotelevizijo. Zadnje povišanje prispevka je bilo leta 2012, javni radioteleviziji so omejili prostor za reklame, sama se je javila, da bo skrbela za arhiv svojih oddaj. RTV Slovenija je to zmogla le s prodajanjem svojega finančnega premoženja, ki pa ga je sedaj ostalo premalo, da bi s takšno prakso nadaljevala. Okoliščine pa so se še poslabšale. Proplus je že precej pred tem s spornimi praksami prišel (glede na gledanost) do nesorazmernega prihodka pri reklamah. Z načrtno gradnjo svojega oligopolnega položaja in prehodom na oddajanje samo prek kabelskih sistemov je pridobil dodatnih od 20 do 30 milijonov evrov prihodkov letno! To je naročnina, ki jo plačujete gledalci. Danes razpolaga Proplus z več denarja kot TV Slovenija. Po izračunih in oceni strokovnjakov za trženje so na Proplusu zaslužili okoli 870.000 evrov (TV Slovenija bi lahko zaradi omejitev pri oglaševanju le približno 570.000 evrov). Koliko je po dogovoru "pod mizo" Proplus plačal za pravice za evropsko prvenstvo v košarki, je skrivnost, zagotovo pa si vseh kupljenih športnih dogodkov ne bi mogel privoščiti brez omenjenega darila, ki ga, kot rečeno, plačujemo mi vsi, ker moramo na mesec plačevati za okoli 4 evre več za najosnovnejši paket programov. Torej ne gre za nesposobnost RTV Slovenija, ampak spretne poslovne poteze lastnikov Direkt Medie, Telemacha in (novih) lastnikov Proplusa. Seveda se lahko vprašamo, kako to, da nas po poslovnih potezah nad ali pod mizo presegajo poslovneži iz Srbije (pa ne le pri tem in ne le Srbi, pomislite na hotele v Portorožu, pa Drogo, Mercator in ne nazadnje tudi na razne ameriške sklade). Moramo pa se vprašati o tem, na kakšen način so nam vsem pobrali denar, da lahko z njim dejansko marginalizirajo javno RTV Slovenijo. Kako je mogoče, da nimamo zakonodaje, ki bi jasno prepovedovala vertikalne povezave izdajatelja programov in kabelskega operaterja? Vprašati se moramo, zakaj imamo tako slabe zakone ali tako brezzobe nadzornike, da nam lahko brez težav izsilijo povečanje plačevanja za televizijske pakete. Če bodo ustrezni organi dovolili koncentracijo lastništva, kot je napovedana zdaj, lahko take postopke pričakujemo tudi v prihodnje.

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastavljati vsi kritiki in komentatorji.
S temi in še mnogimi drugimi težavami se sedaj ukvarjamo na RTV Slovenija. Niso nam (še) "ukradli" pravic za zimske olimpijske igre in za svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji, dejstvo pa je, da bo zanje morala RTV Slovenija prihodnje leto plačati več kot 2 milijona evrov (vključno s 500.000 evri državi za DDV). In tega dodatnega denarja RTV Slovenija nima. Torej bo morala v prihodnje, ob za 2,5 milijona večjih stroških dela (kot recimo leta 2016 zaradi (upravičenih) zahtev sindikatov) in za skoraj milijon evrov nižjih prihodkih oddajnikov in zvez, zagotoviti sredstva z rezanjem programov.

Res je, da nekateri celo mislijo, da RTV Slovenija "služi" z RTV-prispevkom. Prav tako je mnogim ljubiteljem športa težko razumeti, da se iz tega prispevka plačujejo orkestri, da se plačuje oddajanje manjšinskih programov, regionalnih programov, radijskih programov in da moramo poskrbeti za verodostojne informacije. Ob tem zagotavljamo tudi dostopnost naših programov za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne poslušalce in gledalce. Pripravljati moramo tudi igrani program in oddaje o kulturi.

Bijemo bitko za preživetje javne RTV v Sloveniji. Ne bomo je mogli izbojevati sami. Lahko pa z dobrim delom in s pametnimi odločitvami k temu prispevamo. Veliko je odvisno tudi od tega, kako uspešni bomo pri prepričevanju družbe, naj nas podpre in naj ne dovoli, da bi razni kupci monopolnih podjetjih z vplivom, ki ga lastniki medijev lahko uveljavijo, krojili usodo, ne le športnih navdušencev, ampak tudi vseh nas!


[1] Leta 2013 sem že postavil to retorično vprašanje in napovedal, da se lahko RTV znajde v velikih težavah: http://nsk-slo.si/index.php/odkrito_povedano/clanek/igor_kadunc_rtv_slovenija_kdo_bo_tebe_ljubil