Kolumne
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.0 od 3 glasov Ocenite to novico!
Mateo Renzi
Italijanski politiki so se z Renzijem ujeli v past. Številni si želijo, da mu spodleti. A hkrati upajo, da se to ne bo zgodilo. Ker za njim nimajo več nikogar. Foto: Reuters
Mojca Širok
Mojca Širok. Foto: Osebni arhiv Mojce Širok

Dodaj v

Novi italijanski premier

Bo Matteo Renzi, ki je s položaja zrinil Enrica Letto, Italijo peljal naprej v prihodost ali naravnost v zid?
25. februar 2014 ob 06:15,
zadnji poseg: 25. februar 2014 ob 07:41
Rim - MMC RTV SLO

Mattea Renzija v italijanski politiki z izjemo ozkega kroga njegovih najzvestejših ne mara nihče. Ker misli, da je najpametnejši, zraven pa še duhoviči.

Njegov edini zaresni občudovalec je Silvio Berlusconi. Ker v njegovem načinu komuniciranja prepoznava sebe.

Italijanski politiki so se z Renzijem ujeli v past. Številni si želijo, da mu spodleti. A hkrati upajo, da se to ne bo zgodilo. Ker za njim nimajo več nikogar. Spodletelo je medijskemu mogotcu z rušilno večino v parlamentu, spodletelo je ekipi superiornih strokovnjakov, spodletelo je resnemu, mlademu tehnokratu z ministri z obeh strani. Berlusconi, Monti, Letta. Prvi ni priznal gospodarske krize, drugi je z varčevalnimi ukrepi spravil na kolena srednji sloj, tretji ni devet mesecev ukrenil praktično ničesar.

39-letni Renzi, nekdanji skavt iz toskanskega kraja Rignano sull'Arno, ima za sabo bliskovit vzpon: od političnega niča do premierja v samo desetih letih. Nikoli ni kandidiral za člana parlamenta, v državni politiki nima nobenih izkušenj. Odlikujeta ga, kot sam pravi, brezmejna ambicioznost in lastnost, ki jo kritiki imenujejo nesramna aroganca, privrženci pa velik pogum.

Začel je v vrstah katoliškega krila Demokratske stranke, ki je nastala z združitvijo nekdanjih komunistov in nekdanjih krščanskih demokratov. Pri devetindvajsetih, leta 2004, je postal predsednik firenške pokrajine, pet let pozneje župan Firenc.

Za mesto sekretarja demokratov se je prvič potegoval leta 2012, ko je izgubil proti Pieru Lugiju Bersaniju; Bersanija je odnesel slab izid lanskih parlamentarnih volitev in decembra lani je bil Renzi z veliko večino na čelu Demokratske stranke.

Sestavil je najmlajšo italijansko vlado doslej, eno najmanj številčnih, z največ ministricami, in to na pomembnih ministrstvih.

A je to tudi četrta italijanska vlada v dobrih dveh letih, Renzi pa tretji premier po vrsti, ki je na položaj prišel po političnem manevru, in ne po zmagi na volitvah.

Drži, da so demokrati Lettovo vlado, v katero so vstopili skupaj z zgodovinsko nasprotnico, stranko Silvia Berlusconija, aprila lani sprejeli s stisnjenimi zobmi, a druge izbire takrat tudi niso imeli. Čeprav so na februarskih parlamentarnih volitvah zmagali, drugačne vlade niso mogli sestaviti: sami niso imeli zadostne večine v parlamentu, v Gibanju petih zvezd pa so jih hitro odpravili kot predstavnike sistema, ki ga je treba zrušiti.

Letta je napovedoval hitro ukrepanje, a je bil njegov največji uspeh ta, da je sprožil razkol v Berlusconijevi stranki. Berlusconi je novembra, ko so ga zaradi pravnomočne obsodbe izključili iz parlamenta, izstopil iz vladne koalicije, ministri iz njegove stranke pa so mu obrnili hrbet, ostali v vladi in ustanovili svojo stranko, Novo desno sredino.

Prišel je december in Renzijeva zmaga na volitvah za sekretarja demokratov. Jasno je bilo, da Renzi, ki je politično vidljivost v Italiji dobil predvsem z glasnimi zahtevami po recikliranju politike, zamenjavi generacij in novih kadrih, Lette ne bo trpel dolgo. A številni v stranki, predvsem v njenem levem krilu, so upali, da bo vladno krizo sprožil zato, da bo lahko zmagal na volitvah, ne pa zato, da bi spodmaknil stolček Letti in z njegovo vladno koalicijo naprej vladal sam.

Letta pritisku ni bil kos. Renzi ga je na seji vodstva stranke prejšnji teden dobesedno odstavil.

Presodil je, da Demokratsko stranko več stane životarjenje Lettove vlade, ki ni imela več podpore ne pri industrialcih ne pri sindikatih, kot pa zamenjava vlade, čeprav ta močno diši po prav takšnem političnem spletkarjenju, kot ga sam obsoja.

Zdaj Renzi nima več izgovorov. Igra na vse ali nič in tega se dobro zaveda. Na kocko sem postavil ne le kariero, ampak tudi svoj obraz in zame je obraz pomembnejši od kariere, je dejal, ko je predstavil seznam ministrov.

V ponedeljek, ko je sprejel mandat za sestavo vlade, je po srečanju s predsednikom Napolitanom naštel osrednje točke svojega programa in celo roke, v katerih jih namerava izpeljati: do konca februarja ustavna in volilna reforma, marca reforma delavske zakonodaje, aprila reforma javne uprave, maja spremembe davčnega sistema.

Renzi je s svojo neustavljivo energijo, preprostim jezikom, kratkimi, bombastičnimi izjavami, primernimi za tvitanje, metaforami in duhovitostmi v italijanski politiki novost. Dinamičnost, naglica, želja po akciji kar špricajo iz njega.

A je že moral stopiti na zavore: napovedoval je bliskovito sestavo vlade, potreboval je teden dni. Hotel se je znebiti nekdanje Berlusconijeve desne roke Angelina Alfana z mesta notranjega ministra, a je ta ostal, kjer je bil. Želel je protimafijskega tožilca Nicolo Gratterija za pravosodnega ministra, a mu je to preprečil predsednik Napolitano, ki pravi, da aktivni tožilec ne sme postati pravosodni minister.

Veliko kompromisov za samo teden dni.

Renzijevi kritiki trdijo, da je spretni komunikator, a brez vsebine, mojstrski govorec praznih besed. Mudi se mu, preskakuje ovire, Italijo moramo potegniti iz močvirja, pravi.

Toda ob vsem načrtovanju reform in spreminjanju italijanske volilne, delovne in javnofinančne zakonodaje morda podcenjuje ali preprosto ne pozna žalostne resničnosti italijanskega sistema. Vlada ima v Italiji lahko kaj hitro zvezane roke. Veliko odlokov, na primer, ki jih je sprejela vlada premierja Lette, je propadlo, ker jih parlament ni pravočasno potrdil.

Italijanska republika je izrazito parlamentarna, po dvajsetletju fašizma so pisci povojne ustave premierju nadeli številne uzde; še Silvio Berlusconi, ki je imel v parlamentu veliko večino, se je moral pogosto sprijazniti s prevlado poslanske zbornice in senata.

Drugi problem povojne Italije je razvejani birokratski aparat, predvsem pa moč tako imenovanega laičnega »klera«: javnih funkcionarjev in visokih državnih uradnikov, za katere se včasih zdi, kot da dejansko vladajo državi, politike pa držijo v šahu.

Številni zakoni, ki jih je sprejela tehnična vlada Maria Montija, parlament pa celo potrdil, so ostali v predalih, ker jih za to pristojni strokovni sodelavci na posameznih ministrstvih niso pospremili po birokratskih poteh do objave v uradnem listu ali so jih celo ovirali z zamujanjem pri izdaji podzakonskih aktov, brez katerih je bil zakon mrtva črka na papirju.

Renzi lahko torej še tako samozavestno trdi, da bo ne v stotih, v desetih dneh pokazal, kaj zna, kaj vse bo spremenil in zakaj je bila vladna kriza potrebna. A je tistih s poleni, usmerjenimi v njegove noge, v tem trenutku zelo veliko.

Mojca Širok, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
mihaj1
# 25.02.2014 ob 09:55
Ko nekdo hoce spremeniti vse stvari ker tako ne gre vec naprej, pa mu tisti ki so prisesani na zizike ze 20 ali vec let ne pustijo kao v imenu ljudstva. Ista zgodba kot pri nas, samo pri nas se ni se pojavil taksen clovek. Pri nas te zatrejo ze v kali....
melanholik
# 25.02.2014 ob 11:23
Oh, se je, se je. Trenutno je predsednik republike. In vidimo, kam nas je pripeljal ...
Mojca Širok
link
Sodna farsa v Vatikanu
57
30. november 2015 ob 13:39 Sojenje obtoženim zaradi objave zaupnih dokumentov Svetega sedeža, ki se je prejšnji teden začelo v Vatikanu, je še večja farsa od procesa proti osebnemu strežniku papeža Benedikta XVI., ki je ...
Več novic ...
Kazalo