Alojzij Šuštar je bil ljubljanski nadškof od leta 1980 do leta 1997. Foto: BoBo
Alojzij Šuštar je bil ljubljanski nadškof od leta 1980 do leta 1997. Foto: BoBo
Sestra Romana Kocjančič
Sestra Romana Kocjančič je voditeljica oddaje Obzorja duha. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Pred četrt stoletja je padel berlinski zid, države Vzhodne in Srednje Evrope so postajale samostojne. Tudi v Sloveniji smo čutili to hrepenenje v globoki krizi, politični, ekonomski, predvsem, pa v krizi človeka. Vlagali smo visoka sredstva v federacijo, jo prijazno spodbujali k demokratičnemu odločanju, a njena ušesa so bila gluha. Program in vizijo demokratičnosti bivanja so jasno predstavili izobraženci v Majniški deklaraciji leta 1989, toda ves svet si je zakrival pogled majhnega naroda. Tudi slovenski partijski vrh ni več prenesel pritiskov srbskega vodstva Jugoslavije in protestno zapustil izredni kongres zveze komunistov zaradi zavrnitve predlogov o konfederaciji.

Čeprav je isti slovenski vrh izvajal pritisk od leta 1980 nad novim slovenskim metropolitom ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, naj si ne domišlja demokratičnih načel Zahodne Evrope v naši Sloveniji. Dr. Šuštar pa je zvesto zrl v prihodnost, kar je povedal ob začetku pastirske službe, v intervjuju za tednik Družina. Njegove ideje so bile pridružene idejam Demokratične opozicije, ki je na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 zmagala. Njegov govor za božič in pismo vernikom leta 1990, da se naj udeležijo plebiscita, ki je enkratna priložnost v zgodovini slovenskega naroda in glasujejo za samostojno Slovenijo, sta dala pogum vsem Slovencem dobre volje. Tako smo z zgodovinsko edinostjo odprli pot samostojni državi.

Začeli smo zahtevno pot. Strma stena se je pokazala po razglasitvi temeljene ustavne listine 25. junija 1991. Kako bomo samostojni, če so nas priznale le Hrvaška in nekatere države nekdanje Sovjetske unije?! Kako smo lahko samostojni, če nas ne prizna Evropska skupnost, velesile, ki bijejo zadnji boj za obstoj Jugoslavije in mir na Balkanu? Kaj se je zgodilo z nami takrat, da smo se povezali in odlično organizirali osvobodilni upor? Brionska deklaracija je ustavila 10-dnevno vojno v naši državi, a podpore mednarodne skupnosti na poti svobode nismo in nismo imeli!

Kaj bi bilo z nami v četrt stoletja, v stiski, ko smo bili tako nemočni, če ne bi imeli tako izvrstnega diplomata, kot je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar? Vojna se je začela zares junija 1990. Številni med nami niso verjeli, da gre zares. A premnogi so videli, da je zdaj odločilni trenutek. Med njimi je bil dr. Alojzij Šuštar, ki je okušal življenje demokratičnih načel na Zahodu. Vedel je, da mora v tem trenutku uporabiti vsa svoja poznanstva, da dobimo mednarodno pritrditev. Za pomoč je prosil papeža Janeza Pavla II., ki je živel za svobodo človeka, za padec totalitarizmov in suženjstva. Dobil je odziv predsednikov evropskih škofovskih konferenc, politikov, s katerimi je bil prijatelj, da so pritisnili na vodstva vlad. Tako smo ob koncu in začetku leta 1991 dobili potrditve zahodnih držav in Vatikana. Poti svobode nam nihče več ni mogel zaustaviti. Krščanstvo Evrope je takrat s podporo odprlo pot naši samostojnosti in enotnosti.

V teh dneh sem slišala čudovito misel velikega Slovenca: "Srce mora imeti levi in desni prekat, da utripa. Toda Slovenija mora vedeti, da bo živela in bila samo z enim srcem!" Brez spoštovanja različnih načel, dopuščanja različnih miselnosti, a harmonija za edinost, srečo, spravo, kar je zapisal naš Prešeren v besedilo, ki ga neštetokrat prepevamo v teh dneh, ni prihodnosti Slovencev! Slovenija bo obstala le kot eno srce! V krizi je Slovenec, a če bomo prisluhnili hrepenenju srca po svobodi, iz spomina pred 25 leti, bomo zakorakali v prihodnost obstoja! In med nami imamo doktorje Šuštarje, le pogum naj si dajo, presežejo lastni strah pred kariero in nas povežejo za prihodnost, zaradi domoljubja male bogate in prečudovite države!

Prav o tem je govoril tudi slavnostni govornik na državni proslavi ob 25. rojstnem dnevu naše Slovenije, predsednik Borut Pahor: "Ne bo lahko. Bo pa lepo. Lepo bo ustvariti nekaj, kar bodo mogli tudi naši otroci in vnuki sprejeti kot miren, varen in srečen dom. Imamo izkušnje. Imamo voljo. Imamo vizijo. Ni takih problemov in težav, ki jih ne bi mogli rešiti, če bomo sodelovali in če bomo dovolj povezani. Potrebujemo dialog, sodelovanje in zaupanje."

Gremo naprej, da bomo svobodno zadihali v demokratični Sloveniji!