Teorija je nastala zato, ker se je Nočna straža nekomu zdela izjemno kompleksno delo, vredno opazovanja in razlaganja. (Če ne verjamete, da je kompleksna, poskusite sami naslikati kaj takega.) Foto:
Teorija je nastala zato, ker se je Nočna straža nekomu zdela izjemno kompleksno delo, vredno opazovanja in razlaganja. (Če ne verjamete, da je kompleksna, poskusite sami naslikati kaj takega.) Foto:
Jonesova se obregne ob vodilne predstavnike body arta in performanca, ki po njenem prinašajo nazaj 'vero' v umetnika kot posvečenega posameznika s posebnimi vpogledi v stvarnost.

(Jela Krečič, V čem je problem umetniške prezence, Delo, 10. oktober 2013.)
Jela Krečič si na kulturni strani Dela zastavi prava vprašanja. Njen članek se nanaša na predavanje teoretičarke Amelie Jones v ljubljanski galeriji ŠKUC. Sam na predavanju nisem bil. Jonesova po Krečičevi zanika umetniško prezenco. Romantične predstave o umetniku geniju so po Jonesovi lažne. V nadaljevanju se Jonesova obregne ob vodilne predstavnike body arta in performansa, ki po njenem prinašajo nazaj prav to 'vero' v umetnika kot posvečenega posameznika s posebnimi vpogledi v stvarnost.

Pojdimo nazaj: muzeji so nastali iz papeških in kraljevskih zbirk prejšnjih časov. Kralji in papeži so hodili okoli in pobirali stvari, ki so se jim zdele kakovostne. S časom so zbirke umestili v kon-tekst. Postavili so muzeje, zaposlili kustose, zalili vse skupaj z denarjem in … teorijo. Teorija je nastala zato, ker se je Nočna straža nekomu zdela izjemno kompleksno delo, vredno opazovanja in razlaganja. (Če ne verjamete, da je kompleksna, poskusite sami naslikati kaj takega.) Nastal je 'umetnostni sistem', kon-tekst.

Potem so prišle avantgarde. Avantgardistom se je zazdelo, da so 'klasične umetnine' brez zveze. Vse, kar je, je kon-tekst, ki konzumentu govori, da gleda velike umetnine. Porušimo vse!

Ampak področje 'sodobne umetnosti', ki je samo skupek trivialnih umetniških žanrov, zruši idejo o umetniku kot nosilcu transcendence samo navidezno. 'Sodobni umetniki' namreč umeščajo svoje banalnosti znotraj vnaprej postavljenega sistema, ki postane skozi 20. stoletje celo čedalje bolj utrjen. Na ta način umetniki pridobijo 'avro'. Jonesova, kot kaže, zavrne ta del biznisa. Ne razume pa, kako je ta situacija sploh nastala: kralji in papeži so namreč zbirali stvari, ki so se zdele (dovolj) kakovostne – v začetku ni bilo institucij, ki bi konzumentu umetnosti govorile, kaj je dobro. Najprej so bile umetnine. Rembrandtove slike imajo 'avro', ker so izjemno kakovostni izdelki. Zato so bile postavljene v institucije, ki to 'avro' izgovarjajo. Paradoksalno to trditev potrjujejo prav ti, ki 'avre' nimajo, pa bi jo radi izsilili. S proizvodnjo vsakršnega pofla, ki ga rinejo na isti nivo ("Vsi smo umetniki!").

Krečičeva ima prav: teorija bi se morala razvijati iz umetniškega dela. V nasprotnem primeru so umetniška dela samo ilustracije tekstov. Ilustracija bo tule ustrezen izraz: treba ga je vzeti dobesedno.