Ruska novinarka ob slavju Vica Wilda. Foto: MMC RTV SLO
Ruska novinarka ob slavju Vica Wilda. Foto: MMC RTV SLO
Charles Barkley
Nekdanji izvrstni košarkar in analitik Charles Barkley je gledalce, ki niso doumeli pristranskih komentarjev, označil za idiote. A očitno ni pomislil, da nekatere gledalce to moti. Foto: EPA

Strokovna literatura nikoli ni imela pretirano visokega mnenja o športnem novinarstvu. "Športno uredništvo je majhen imperij, športni novinarji živijo v svojem svetu" (Pirc, 2005) in "drugi novinarji podcenjujejo delo športnih novinarjev, pravijo, da je športno uredništvo kot oddelek igrač v medijski hiši (Rowe, 2005)" sta le dva povsem naključna citata.

Pred kratkim sem imel na Fakulteti za družbene vede predavanje o športnem novinarstvu in njegovih težavah. Ena od ključnih težav, ki so jo izpostavili študentje, je bila prav objektivnost, oziroma pomanjkanje le-te. Veliko raziskovalcev športnih medijev radih poudarja, da smo novinarji v resnici navijači, ki se skrivamo za peresi in mikrofoni ter z delovanjem v medijih izživljamo svoje športno navijaštvo. Res? Nekaj spet naključnih primerov.

Olimpijske igre v Sočiju, finale paralelnega slaloma deskarjev na snegu. Domači matador Vic Wild je v velikem finalu za drobec sekunde prehitel Žana Koširja in osvojil še drugo zlato medaljo na igrah. Novinarji ruske in slovenske televizije smo v mešani coni stali v sosednjih prostorih. Ni bilo težko opaziti ruske novinarke, ki je po vsaki Wildovi vožnji skakala v svojem prostoru in se veselila slehrne zmage. Ob njenem slavju sem se zazrl po tribunah, kjer so se navijači veselili, a niti slučajno ne tako vihravo kot novinarka ob meni.

Svetovno prvenstvo v košarki 2010. Po skoraj vsaki tekmi, ki sem jo spremljal, sem bil deležen podobnega scenarija: novinarji so v mešani coni ob zmagi navdušeno, ob porazu pa tolažljivo trepljali košarkarje po ramenih. Imena držav niso pomembna, gre za mednarodni vzorec.

Sem velik zagovornik objektivnosti, a hkrati se zavedam, da jo je nemogoče doseči. Lahko pa je ideal, h kateremu naj bi novinarji stremeli. In ne le stremeli, ampak se jim tudi skušali približati. Nekateri teoretiki gredo celo tako daleč, da v svojem modelu zahtevajo absolutno objektivnost tudi v številu informacij. Se pravi, toliko kot poveš na primer o dveh slovenskih alpskih smučarjih, povej tudi o dveh bolgarskih. Tovrstna "matematična" objektivnost se mi zdi pretirana. Novinar navsezadnje dela za medij določene države, v določenem jezikovnem prostoru, večino bralcev pa razumljivo bolj zanimajo podatki in zgodbe o športnikih njihove države ali regije, zato ni nič narobe, če ti športniki v dotičnem mediju dobijo več prostora, prav pa je, da novinarji njihov nastop ocenjujejo objektivno.

Če pristranskost še nekako razumem na mednarodni ravni, imam še več težav na klubskem nivoju. Ko se med seboj merijo klubi v državnem prvenstvu, težko razumem in toleriram, da komentator pristransko govori v prid na primer Barcelone/Reala, Manchester Uniteda/Liverpoola, Bayerna/Borussie ... Podoben primer je bil pred dnevi v ZDA, ko je potekal zaključni turnir študentske košarkarske lige. Prenosi so potekali na dveh večjih televizijah, pri katerih so se prvič odločili, da bodo prenose pokrivali "pristransko", se pravi, da bodo angažirali komentatorja posamezne univerze, ki sta svojo ekipo uradno označila za "našo", ji namenjala bistveno več prostora, pristransko pa tudi interpretirala sodniške odločitve. Čeprav so predstavniki televizije odločitev napovedali nekaj tednov prej, se je usul plaz kritik, družbena omrežja so bila prepravljena z ostrimi besedami. Odjemalci športnih vsebin očitno ne marajo (pre)očitnih nagibanj na eno stran.

In vi, spoštovani bralci? Imate radi nepristranske, objektivne komentarje ali so vam bolj pri srcu športni komentarji, ki se odkrito nagibajo na eno stran?