Kaj pa se zgodi, ko besedno agresijo nasilje zamenja realno fizično nasilje? Pred dnevi so zakrinkanci s palicami napadli aktiviste v tovarni Rog. Grozeče dejanje je ustavila policijska akcija, ki pa jo je pospremil le skromni odziv politike, medijev in javnosti.

Toda že pred tem se je dogodilo nasilje oblasti. Ljubljanski župan Zoran Janković je poslal skupino varnostnikov in gradbincev z bagerjem nad stavbo, kjer so si ustvarili kulturno in skupnostno oazo številni meščani mlajših generacij. In to ne tekom belega dne, ampak sredi noči. V maniri zloglasne UDBA, ki je po drugi vojni sejala strah po državi.

A oblika nasilja ni le rušitveni akt, temveč že sama odločitev župana, da na en mah konča desetletni projekt alternativne kulture rogovcev. Ta je po svoji formi izjemen: na področju razpadujoče tovarne so mladinski zanesenjaki ustvarili živopisno mesto s prostovoljnim delom, kolektivno reciklažo in na modelu vzpostavitve aktivne mladinske skupnosti.

Župan je dal zgraditi stožiški stadion v veselje nekaj tisoč športnih najvijačev za astronomsko ceno 110 milijonov. Župan je za zapeljevanje turistov in v radost meščanov, ki posedajo v lokalih starega mesta, ozaljšal ulice in trge za blizu deset milijonov. Več kot tisoč uporabnikov Roga pa si je zgradilo svoje mestece na tleh opuščene tovarne in od mesta ne zahteva nobenega denarja. In kaj je storil ljubljanski župan Janković? Tej skupini meščanov ne prizna pravice do ustvarjanja njene svojske skupnostne kulture in je odredil njen kulturicid. Eklatantni primer nasilja mestnih oblasti in politike segregacije, kjer so določene družbene skupine privilegirane, bogato podpirane z mestnim denarjem, drugim skupinam pa jemljejo pravico do ustvarjanja svojega skupnostnega življenja.