Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 24 glasov Ocenite to novico!
Afrika
Žrtve so predaleč, da bi nas resno skrbelo. Obrvi privzdignemo le, če se kateri teh nesrečnikov znajde tako rekoč na našem pragu. Foto: EPA
       Conakry je od Ljubljane oddaljen 4860 kilometrov zračne razdalje. Tako daleč so, da nam vzroki za tamkajšnje razmere niso mar, ker se toliko bolj ukvarjamo z obsojanjem njihovega načina življenja… Dovolj daleč, da lahko pozabimo na to, da ima vsaka žrtev svojo osebno zgodbo, svoje življenje, svoj obraz. Če bi za trenutek pomislili nanj, bi morda doumeli, kako blizu smo si v resnici …       
Seku M. Conde
Seku M. Condé je televizijski voditelj in novinar na TV Slovenija. Foto: Stane Sršen

Dodaj v

Obrazi ebole

Kolumna Sekuja M. Condéja
6. september 2014 ob 06:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

Poročilom s kriznih žarišč je skupno nekaj mračnega. Bolj ko so oddaljena, bolj so njihove žrtve za nas zgolj številke.

Statistični podatki brezimnih nesrečnikov. O njihovih življenjih nismo vedeli nič in nas, roko na srce, tudi ni kaj pretirano brigalo. Nobene razlike ni, če preštevamo žrtve vojne, potresov, suše ali pa ebole, ki prav zdaj mori po Afriki. Žrtve so predaleč, da bi nas resno skrbelo. Obrvi privzdignemo le, če se kateri teh nesrečnikov znajde tako rekoč na našem pragu. Žrtve so daleč, predaleč, da bi bile kaj več kot le nabor števk. In dovolj daleč so, da si lahko tukajšnji samooklicani poznavalci izmišljajo svojevrstne interpretacije sveta, ki ga v resnici ne poznajo. A nič za to … Daleč so in zlahka pozabimo, da imajo žrtve obraze …

Maj 2012 ... Na dvorišču hiše, kjer sem preživel dobrih šest tednov, se je zbralo staro in mlado. Otroci, ki so me neprestano klicali "foté", kar - mimogrede - v jeziku susu pomeni belec, so se zvedavo gnetli okoli mene in mi pomagali zlagati prtljago v prtljažnik terenca. Ženske so mi prigovarjale, naj vzamem s seboj nekaj banan ali pa manga ali pač nekaj hrane, da ne bom lačen na poti. Niso me razumele, ko sem rekel, da na letalo ne smem nositi toliko. Oče se je naslanjal na ograjo in me, kot je staršem v navadi, spraševal, ali sem vzel to in ono, ali imam pripravljene dokumente in ali v Sloveniji vedo, da se vračam prav ta dan. Z verande nekoliko stran je vrvenje dvorišča opazoval 72-letni starec, nekdanji poslanec, profesor, svetovalec ministrov, ki se kljub starosti vsako jutro ob pol petih odpelje v svojo pisarno na ministrstvo … Ne samo moja širša družina, vsa ulica je prišla, da bi se poslovila. In da bi izvedela, kdaj se vrnem v Gvinejo. Če bo vse po sreči, čez dve leti, sem obljubil. Inshallah, je pripomnil starec.

Dve leti sta minili in nič ne kaže, da bom obljubo izpolnil. Po krajih, kjer sem spoznal toliko navdihujočih ljudi, v teh mesecih ne bi bilo varno hoditi. Le od daleč lahko, skoraj nemočno, opazujem, kako število obolelih za ebolo narašča in je mrtvih vse več. Prepuščen sem občasni elektronski pošti in telefonskim klicem sorodnikov. In medijskim poročilom … Ta so bila neverjetno izčrpna. V tujih in domačih medijih smo izvedeli skorajda vse, kar se je o virusu in epidemiji dalo izvedeti. Celo tako daleč smo prišli, da so se novinarji začeli spraševati, ali bi sredstva za razvoj zdravila za ebolo našli prej, če bi morila po zahodnem svetu. Z grozo si ogledujem zemljevide Zahodne Afrike, ki prikazujejo območja, okužena z ebolo, kjer število obolelih in umrlih nezadržno narašča. Ko gledam kraje na zemljevidu, vidim ljudi. Tiste obolele, njihove sorodnike in zdravstvene delavce, ki poskušajo zajeziti širjenje bolezni. In vidim obraze prijateljev, znancev … In zdravstvene razmere, ki vladajo v tem delu sveta …

Med potovanji po Gvineji sem obiskal kar nekaj zdravstvenih domov in bolnišnic. V enem takih dela stric, Bangaly Condé. Medicino je študiral v Franciji in Rusiji, sedaj pa je kot splošni zdravnik zaposlen v zdravstvenem domu, ki ga je za svoje zaposlene zgradilo rusko podjetje Rusal, eno največjih rudarskih podjetij na svetu, katerega lastnik je oligarh Oleg Deripaska. Rusalov zdravstveni dom je ena bolje opremljenih zdravstvenih ustanov v državi, ob tokratnem izbruhu ebole pa so Rusi v Conakry pripeljali tudi svojo prenosno bolnišnico in jo postavili nedaleč stran od zdravstvenega doma. V Conakryju, ki šteje dobrih milijon šeststo tisoč prebivalcev, so do zdaj zaznali okrog sto primerov okuženih z ebolo in našteli nekaj več kot 40 mrtvih.

V Zdravstvenem centru Sangoyah, prav tako v Conakryju, se je pred dvema letoma odvila zgodba, ki sem jo že večkrat povedal. Nekega dne je na našem dvorišču jokalo dekle po imenu Taine, ki zaradi bolečin v trebuhu ni moglo več hoditi. Ob obisku zdravstvenega centra se je izkazalo, da gre za vnetje slepiča in da bo potrebna operacija … Afrika ni kraj, kjer bi človek smel zboleti. Ves medicinski material, od injekcijskih igel in anestetika do razkužil in drenažnih cevk, je bilo treba kupiti. Za operacijo je bilo treba odšteti 660 tisoč gvinejskih frankov; cena vsega materiala je nanesla 530 tisoč gvinejskih frankov. To je dobrih 130 evrov, pravo bogastvo za nekoga, ki zboli v državi, kjer je povprečna mesečna plača okrog 34 evrov.

Spomnim se tudi obiska na intenzivnem oddelku bolnišnice Donka v Conakryju, kjer sem leta 2009 na intenzivnem oddelku opazoval moža, ki je sedel ob postelji svoje negibne žene. Vsak trenutek je bil pripravljen, da skoči k njej z obrazno masko in ročnim dihalnim balonom, če bi spet zmanjkalo elektrike in bi se respirator ustavil. Bolnišnica je sicer imela svoj generator, a denarja za gorivo nikoli ni bilo dovolj. Življenje ženske je bilo dobesedno v rokah njenega moža in njenih sorodnikov, ki so si ob postelji predajali skrb zanjo. Sedel sem na drugem koncu velike sobe, odete v bele keramične ploščice, in gledal po prostoru. Ob meni so se sorodniki poslavljali od starejšega gospoda, soseda, sem izvedel kasneje, ki so mu zdravniki nekaj dni prej povedali, da njegovih zapletov s srcem ne morejo pozdraviti in da ni več prav daleč dan, ko se bo ustavilo. Operacija je predraga in tudi, če bi uspela, si nadaljnjega zdravljenja ne bi mogel privoščiti …

A vse te zgodbe so za nas tako daleč … Conakry je od Ljubljane oddaljen 4860 kilometrov zračne razdalje. Tako daleč so, da nam vzroki za tamkajšnje razmere niso mar, ker se toliko bolj ukvarjamo z obsojanjem njihovega načina življenja … Dovolj daleč, da lahko pozabimo na to, da ima vsaka žrtev svojo osebno zgodbo, svoje življenje, svoj obraz. Če bi za trenutek pomislili nanj, bi morda doumeli, kako blizu smo si v resnici …

Seku M. Condé
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
janezdolzan
# 06.09.2014 ob 08:32
Mi smo krivi...?

Zraven pa Afričani verjamejo v čarovništvo, zarote in da ebole sploh ni.

Zakaj so napadli tisto bolnišnico in izpustili vse bolnike, da se ebola lahko širi?
webman
# 06.09.2014 ob 09:05
Ocitno je za mnoge to dovolj dalec. Meni se zdi prekleto blizu.
mstrgar1
# 06.09.2014 ob 08:39
Tomo Križnar nam je to obelodanil že velikokrat. Take informacije ganejo mnoge med nami (še več jih je, ki so ob tem hladni) a le peščica se loti boja proti korporacijam in ustrojenemu načinu zahodnega živjenja in stopi na pot SPREMEMBE.
KimJanJanša
# 08.09.2014 ob 13:24
v tem žalostnem srednješolskem spistu razen naivnega pritoževanja čez naravo človeštva ne vidim prav nič, kar bi opravičilo za branje izgubljenih 5 minut. Avtor bistroumno ugotavlja, da smo ljudje človeški, da so na svetu poleg zdravja tudi bolezni in da življenju sledi smrt. Čestitke!

Morda bo tudi Seku M. Konde ugotovil, da je še bližje od Afrike cel kup krivic in nesreč, imamo uvožene delavce iz bivše juge, ki imajo status sužnjev sredi evrope in se po vsej verjetnosti lačni sprehajajo mimo avtorja tega članka, medtem ko on vzneseno pisari o Afriki.
nikoli
# 07.09.2014 ob 08:12
Ne jaz ne moji sorodniki ne večina Slovencev skupjj z daljnimi predniki nima z Afriko nič. Ne pozitivno ne negativno. Zato je naš odnos do prebivalcev Afrike enak odnosu do prebivalcev indonezijskih otokov. Ob tem me ne grize nobena zavest.
Skippy
# 07.09.2014 ob 00:37
@QUENDI
a ti ni jasno, da cepiva ni? In da traja več let ali celo desetletje, da se opravijo vsa potrebna testiranja, četudi ga najdejo? Za Slovence je vse tako enostavno ...

a le peščica se loti boja proti korporacijam in ustrojenemu načinu zahodnega živjenja

in v čem je smisel življenja, kjer celi dan porabiš za pridelavo hrane? Specializacija dela je nastala z razlogom ...
cairns
# 06.09.2014 ob 10:56
Tako daleč so, da nam vzroki za tamkajšnje razmere niso mar,

Vzrok za tamkajšnje razmere je en sam. Tamkajšnji ljudje. Ne vreme, ne svetovna kriza, ne gnili izkoriščevalski kapitalizem, ne religija, ne vpliv Lune. Samo ljudje so krivi.
Je ni sile na tem svetu ki ti to stanje lahko spremenila. Ko se bodo spremenili ljudje ki tam živijo , se bo spremenilo tudi trenutno stanje.
uizzi
# 06.09.2014 ob 08:19
Sprašujem se kaj je namen tega članka.

Avtor je očitno iz višjega sloja v omenjeni državi in tudi pozna tamkajšnje razmere. Nič pa ne piše o tem kaj dela Gvineja sama za izboljšanje stanja. To pogrešam tudi v ostalih prispevkih od tam.

Ni lažjega, kot zbujati vest ljudem, ki itak ne morejo pomagati.

Želim si le kritičen pogled na situacijo, predvsem pa na vlogo tamkajšnje oblasti.
minnaema
# 06.09.2014 ob 17:27
...Uh ponekod se je oglašal "šumnik" , da je Ebola napihnjena oziroma prinešena, kakor nekakšna MODERNA vojna..........pa kdo bi vedel ta pravo -resnico ? !
QUENDI
# 06.09.2014 ob 14:01
.....očitno še ni dosežena tista kritična masa obolelih, ki prinašajo zaslužke farmacevtskim velikanom in očitno ogroženost še ni problematična (ali pa se mora še malo povečati).......sicer pa v raznih izvedbah ptičje gripe ni umrlo toliko ljudi..........a je vseeno stekla akcija cepljenja.......le kaj se je zgodilo z neuporabljenim cepivom..........po (ne)potrebnem zapravljen denar.....samo da je posel drugo pač ni pomembno......
Brokoli1976
# 06.09.2014 ob 11:37
Več okuženih, večja možnost, da postane airborne.
Fredix
# 06.09.2014 ob 08:05
Dobro povedano g. Seku.
Je daleč in hkrati blizu nas oboleli človek.
Blizu vidimo obraz trpljenja, ki nas v srcu gane, na daleč pa vidimo le še statistiko trpečih.
Tako je bilo tudi pred 30 leti, ko so napovedali, da bo ebola zagotova prišla tudi v Evropo.
Daleč je 30 let in daleč je 4860 kilometrov a vendar se dogaja.
Sedaj se epidemija ebole razvija drastično, za nas je to hitro in blizu nas.

Lep pozdrav
instituteceres
# 06.09.2014 ob 09:45
V Zavodu Ceres smo prvi v Sloveniji, k vam prinasamo informacije o Eboli. Imamo program EbolaWAR, prvi program v Sloveniji za pomoč ljudem, prizadetem z epidemijo Ebole.
Seku M. Conde
link
Potovanje v epicenter ebole: Kalejdoskop o dobrem in slabem
1
3. junij 2016 ob 11:50 Vse se je začelo z otrokom. Z otrokom in netopirjem. Če pripoved drži, so v neki odročni vasi s požiganjem čistili prostor novemu polju.
Več novic ...
Kazalo