Vsiljuje se še več vzporednic med takratnim in zdajšnjim vojskovanjem v južnem oziroma vzhodnem preddverju Evrope, med jugoslovanskimi vojnami iz devetdesetih let in današnjo ukrajinsko krizo. Asociacijo vzbujajo novice o sprejemanju resolucij in uvajanju sankcij, pošiljanju opazovalcev in poskusih posredovanja, o kršenju premirij in preštevanju žrtev, o bitkah za interpretacijo in vojni živcev. Primerjave so čustvene, presojo vzdrži komaj kakšna.

Ključna razlika je že v mednarodnem in zgodovinskem kontekstu. Balkan je zakrvavel v času, ko je Evropa po padcu železne zavese letela na krilih nove demokracije in podcenila militarističen naboj Miloševićeve klike. Ukrajina je, popolnoma drugače, razpad sovjetskega imperija in razhod z Rusijo preživela v miru. Njeno krhanje se je začelo dvajset let pozneje, od znotraj podžgano s težavno tranzicijo, tlečim nacionalizmom, gospodarsko krizo in političnim radikalizmom, od zunaj pa predvsem s hlajenjem čezatlantskih odnosov. Vse skupaj začinjeno z nepredvidljivostjo Kremlja in otopelostjo Evrope, uspavane na lovorikah (zaslužene?) Nobelove nagrade za mir.

Pridih bližnjosti in domačnosti dajejo vojskovanju na ukrajinsko-ruski fronti novice o Srbih, ki se v ruskih paravojaških enotah bojujejo proti zahodnim silam zla, in Hrvatih, ki se na ukrajinski strani upirajo agresorju in separatistom. Spopad zgodovinsko nepomirljivih "četnikov" in "ustašev" na daljnem bojišču postavlja okvir za balkansko identifikacijo in zavzemanje strani. Naši proti vašim. Balkanski spletni portali se vnemajo od dokazovanja enosmernih resnic. Kot bi se ukrajinsko-ruske delitve risale po razpokah propadle Jugoslavije in bi se tam le ponavljale jugoslovanske vojne. Kar ne bi moglo biti dlje od resnice. To je mit.

V katero koli smer križamo dejstva, naletimo na past. Je današnja ukrajinska resničnost enaka hrvaški iz devetdesetih let? Da in ne. Kaj imata skupnega? Tudi Hrvaška je bila žrtev separatističnega kosanja matičnega ozemlja z nesebično vojaško in politično podporo močne sosednje države, ob nenehnem zatrjevanju te iste države, da z vojno nima nič. Tako se je s potuho Beograda na hrvaškem ozemlju rodila srbska paradržavna tvorba Krajina, ki jo je potem hrvaška vojska zlomila v akcijah Blisk in Nevihta. Z njima se je leta 1995 tudi končala vojna na Hrvaškem. Po drugi strani pa je Hrvaška tudi sama nesebično podpirala separatiste v sosednji državi, z vzdrževanjem paravojske HVO, parastranke HDZ in paradržave Herceg-Bosne. Srbi in Hrvati na Hrvaškem na okopih, v BiH pa na skupni protibošnjaški fronti.

Mirovnega sporazuma, ki je pred dvajsetimi leti naposled končal vojno v BiH, niso sklenili voditelji sprtih strani v tej večnarodni državi, temveč so se o njeni prihodnosti v Daytonu pod pokroviteljstvom ZDA pogajali predsedniki treh držav, BiH-a, Srbije in Hrvaške, čeprav sta Milošević in Tuđman ves čas goreče zanikala vpletenost v ta spopad. Brez odgovornosti za vojno sta postala zaslužna za mir. Tudi zato je daytonski mirovni sporazum v enaki meri dober in slab: dober, ker je končal prelivanje krvi, slab, ker je za ceno miru v temelje povojnega BiH-a vgradil nepomirljive interese sosed, s tem pa to državo obsodil na usodo nedržave.

Kdo in kdaj bo pisal mirovno pogodbo za konec ukrajinskega spopada, predvsem pa kakšno? Avtonomija? Delitev? Skupna uprava? Protektorat? Ključi miru so zagotovo v Kijevu in Moskvi, brez nadzornih ključarjev od drugod pa ne bo šlo. V vseh jugoslovanskih vojnah - od hrvaške do kosovske - so to vlogo odigrali Američani. V mirovnem delu ukrajinske zgodbe jih za zdaj ni; vsa pogajanja doslej so potekala v kvartetu Ukrajine, Rusije, Nemčije in Francije, imenovanem tudi normandijska četverka, po prizorišču prvega srečanja, ob robu lanske 70. obletnice izkrcanja zaveznikov v Normandiji, ki je naznanila začetek konca druge svetovne vojne.

Tudi dogovor v Minsku pred desetimi dnevi je napisal normandijski kvartet. V tem sporazumu še tli nekaj optimizma, čeprav ponekod ni zagotovil niti prekinitve ognja. In vsaka novica o kršitvah pomeni nove žrtve: še enega ubitega, pregnanega, siroto, invalida več. Tu je iskanje vzporednic s katero koli prejšnjo vojno odveč, to je univerzalno skupno vsem vojnam. Čeprav si ob njihovem začetku, ko padajo prvi streli in rožljajo predvsem besede, tega nihče ne predstavlja. Potem pa je že prepozno.