Kolumne
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 10 glasov Ocenite to novico!
Andrej Stopar. Foto: BoBo

Dodaj v

Pogorelo gledališče

Kolumna Andreja Stoparja
22. november 2013 ob 12:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

»Dragi prijatelji in sočustvujoči, požar v gledališču »Šola sodobne igre« je pogašen. Gledališče je zgorelo. To je metafora ruske zgodovine.«

Lakoničnost ruskega politologa Stanislava Belkovskega, ki mu pripada citat, mi je zmeraj dajala iztočnice za razmišljanje. »Šola sodobne igre« je bila eno mojih ljubših moskovskih gledališč. Zaradi pogostih uprizoritev Jevgenija Griškovca. Sodobnega pisatelja, dramatika, tudi igralca. In zaradi zanimive zgodovine zgradbe na vogalu Neglinke in Trubnega trga, v kateri je bila nekoč, še pred revolucijo, ki jo zdaj zgodovinopisje imenuje »oktobrski prevrat«, zelo šik restavracija. Morda se je prav tam rodilo to, kar v Rusiji imenujejo »olivier«, mi pa jed razumemo pod prozaičnim imenom »francoska solata«. Vsekakor je v restavraciji Ermitaž kuhal ch Lucien Olivier.

Ožgana stavba, katere osmojeno pročelje le tu in tam nakazuje, da je nedavno v njej divjal ogenj, je za Rusijo, ta neizčrpni oder usodnega dogajanja, resnično nekako metaforična. Zmeraj nekaj gori, se smodi, dobiva epske razsežnosti, ampak še zmeraj stoji. Od posameznika pa je odvisno, kaj bo zaznal in česa ne. Prepričan sem, da večina Moskovčanov, ki se prerivajo mimo, ni opazila, da je gledališče pravzaprav zgorelo. In da ne bomo krivični, metaforo je mogoče razširiti na ves svet. O posebni »ruski ekskluzivi« ne more biti govora. »Gledališča« gorijo povsod, pa se na pogoriščih še zmeraj odvijajo predstave. In gašenja so seveda uspešna. Ljudje pa ... No, tudi ljudje se do svojih pogorišč ne obnašamo prav nič drugače kot Moskovčani.

Naključje je naneslo, da se je v istem mesecu razpletala še ena pogorela predstava. Ali bi morda moral reči potopljena? Septembra začeta zgodba s posadko in z aktivisti Greenpeacea, ki jih je akcija ladje Arctic Sunrise pri naftni ploščadi Prirazlomna v Pečorskem morju spravila za murmanske in peterburške zapahe z obtožbo, da so pirati. Fotografa Denisa Sinjakova, tiskovnega predstavnika ruskega Greenpeacea Andreja Alahverdova in ladijsko zdravnico Jekaterino Zaspo so proti varščini izpustili iz zapora. Andreja poznam osebno, še iz časov, ko je bil ena izmed korifej neodvisnega radijskega novinarstva v Rusiji, jaz pa dopisniški začetnik. Nato so se najine poti nekako razšle in niti vedel nisem, da je novinarsko kariero zamenjal za aktivistično. Glede na prve izjave slutim, kako Andrej in njegovi kolegi razumejo okoliščine prihoda na svobodo. Predvsem kot posledico mednarodnih pritiskov. Ti so nedvomno bili. Če jih imenujemo prav pritiski. Tuje javnosti namreč naravnost ljubijo, da njihove vlade ali državniki »na nekoga pritiskajo«. Na vojskujoče se strani, na tuje režime, na Vladimirja Putina. Ladja Arctic Sunrise je plula pod nizozemsko zastavo. Ampak o tem, ali je novi nizozemski kralj Viljem Aleksander, ki so ga ruski protestniki obmetavali s paradižnikom, v Kremlju na gostitelja Putina hudo pritiskal ali prej vljudno prosil, ne morem razpravljati. Ne samo, ker se državniki pogovarjajo za zaprtimi vrati. De gustibus non est disputandum. Zdi pa se, da gre na to pogorelo sceno, ki pa kljub kakšnemu osmojenemu tramu še zmeraj deluje, pogledati s širšega zornega kota.

Najprej kot napoved ruske politike na Arktiki. Politike, ki je pravzaprav že stvar sedanjosti, ne prihodnosti. V boju za naravna bogastva Zemljinega severa Rusija ne bo popuščala. Ne drugim državam ne mednarodnim organizacijam. Pri tem pa ima odlično orožje. Predsednika Putina. Seveda je ruskega voditelja treba razumeti kot personifikacijo sistema z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in prednostmi vred. Ne gre pa spregledati – in tukaj se spet naslanjam na Stanislava Belkovskega – da Putin velja za »slabega fanta«. In da nikoli ne bo »good guy«. Paradoksalno, ampak tako lahko počne vse, kar mu pride na misel. Pozitivne poteze nikoli ne bodo razumljene dobronamerno. Bolj sporna bodo njegova dejanja, manj se bodo ljudje čudili. In več jih bo, konec koncev, lahko živelo od nasprotovanja režimu. Obenem pa nikakor ne bo usahnilo zanimanje tujih državnikov za rokovanje z »bad guyem«, ki si lahko privošči veliko več, kot to zmorejo sami. V političnem, gospodarskem in še kakšnem pogledu.. V tej luči je predstava ladje Arctic Sunrise videti kot tragikomedija, kjer so zanesenjaštvo aktivistov izkoristili za opozorilni manever in izražanje velikodušnosti oblasti pred bližajočimi se velikimi mednarodnimi dogodki. Kot bo Soči. Organizacije olimpijskih iger, ne pozabimo, pa si danes velika večina držav ne more privoščiti.

In tako smo spet pri gledališču. Pogorelo ali (še) ne, zmeraj je svet iluzij. Svet, ki potrebuje igralca, gledališko osebje in – občinstvo.

Andrej Stopar, Radio Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Modrijan6
# 22.11.2013 ob 12:57
Bravo za kolumno, gospod Stopar, ste odlično novinarsko pero........., malo takih zato si zaslužite ..........555555555555555555
miha_lj
# 24.11.2013 ob 00:31
se je moral umakniti Jeseničnikovi, ker si je zahotela v Rusijo. Škoda
Alonso1
# 24.11.2013 ob 14:06
Mislim, da mu je potekel mandat. Drugače pa izvrsten dopisnik, poročevalec, novinar.
Andrej Stopar
link
Nespodobni kaos
47
24. julij 2015 ob 12:18 10. julija je državni zbor sprejel deklaracijo o zunanji politiki, ki med drugim med cilje naše države postavlja varnost, politično stabilnost v sosedstvu in Evropi ter urejene dvostranske odnose.
Več novic ...
Kazalo