Še sveže sporočilo izida pogajanj z javnim sektorjem je nedvoumno. Vlada je sicer zaprla eno bojišče, a je hkrati odprla novo – zato ker je preveč prostodušno razgalila svojo šibkost in neenotnost v koaliciji. Očitno se tudi v Cerarjevi vladi nadaljuje spopad med (pogojno) socialnodemokratskim in sredinskim blokom ali, če smo natančni, med interesnimi skupinami v njunem omrežju.

Medtem se je začela sezona konvencij, klavzur in kongresov. Neke vrste notranje čiščenje, ki je prvi pogoj, da bi se po strmem padcu stranke resetirale, prenovile. Napovedi so bile spodbudne, pričakovanja velika. Toda že prvi poskusi so pokazali, da bo tudi sanacija politike, podobno kot reševanje gospodarstva, dolgotrajen in mukotrpen proces.

Najprej je kongres sklicala Državljanska lista, bolje rečeno ostanki projekta predprejšnjih volitev, ki je v prvi fazi ciljal celo na prevzem premierskega mesta. DL je, tako kot LDS in Zares in tudi PS, že nekaj časa v globoki politični komi. Njen predsednik Bojan Starman, ki je pred leti reševal podjetja v težavah, je predlagal praktično rešitev - samoukinitev. To bi bila seveda predvsem simbolična gesta, prva v slovenski politični zgodovini. Zaključek, ki bi hkrati nakazal možnost novega začetka. Toda Starman, tako kot pred njim Pavel Gantar v Zaresu, s svojo pobudo ni bil uspešen.

DL je še vedno, skupaj z LDS, Zares in ZaAB, članica evropske skupine liberalcev. Zadnji resni poskus preživetja so kljub prijaznim namigom iz Bruslja stranke političnega centra zamudile že pred evropskimi volitvami. Le dva meseca pozneje so na državnozborskih volitvah dokončno izginile v senci uspeha Stranke Mira Cerarja. Kongres DL-ja je potrdil, da sicer zelo jasnega sporočila volivcev stranke, ki jih je nepripravljenost na povezovanje potisnila na obrobje, še vedno ne razumejo.

Velikih sprememb ni prinesla niti konvencija SDS-a. Končala se je pričakovano. SDS je sicer velika stranka, a je hkrati, kot se je znova potrdilo ob Janševem odhodu v zapor, neločljivo povezana s svojim predsednikom. Konvencija se torej ni mogla končati drugače kot s soglasno podporo Janši. Hkrati je vsaj začasno ustavila špekulacije o nastanku nove desne stranke, ki bi posrkala zmerno krilo SDS-a in zasedla prazen prostor desne sredine. Janša je znova strnil svoje vrste, vprašanje, kakšna bo prihodnost stranke, ki se je po številu volivcev vrnila v leto 1996, pa je ostalo odprto.

NSi je s prepričljivo zmago Ljudmile Novak potrdil politiko mlade ekipe, ki v zavetju predsednice čaka na svojo priložnost. Vendar pa se s tem razčiščevanje v stranki, ki se iz nekdanjega radikalnega satelita SDS-a skuša preobraziti v slovensko različico nemških krščanskih demokratov, ni končalo. Konceptualne razlike med Novakovo in Alešem Hojsom, ki je vendarle dobil tretjino glasov delegatov, so velike in težko premostljive. Z vso silo se bodo pokazale, ko bodo znova na dnevnem redu ideološke teme. Stranke načeloma lahko delujejo z različnimi frakcijami, a v Sloveniji se takšna zgodba praviloma konča z velikim pokom in črno luknjo. Smer NSi-ja je torej po kongresu bolj jasna, a žarišče potencialnih konfliktov v njej ostaja.

In na koncu SLS – najstarejša slovenska stranka z močno lokalno bazo, ki je z vrsto napačnih potez samo sebe postavila pred vrata parlamenta. Zdaj je dobesedno obglavljena, hkrati pa jo paralizirajo frakcijski boji.

Naslednji načrtujeta "prelomna" volilna kongresa SD in ZaAB, a kaže, da tudi v teh dveh strankah ne bo bistvenih preobratov. Politika se torej po super volilnem letu čisti in spreminja - a očitno le zato, da bi vse ostalo tako, kot je bilo.